Južni prehodni svet, vojaška organizacija, ki jo podpirajo Združeni arabski emirati, je prevzela nadzor nad mestom Aden. Po nekajdnevnih spopadih med silami vlade predsednika Jemna Abdrabbuha Mansurja Hadija, ki jo pri življenju drži Saudova Arabija, in silami Južnega prehodnega sveta, ki se zavzema za samostojni južni Jemen, je notranji minister mednarodno priznane vlade v Jemnu Ahmed al-Majssari priznal poraz in Združenim arabskim emiratom čestital za zmago, a dodal, da to ni bila zadnja bitka. Dogodki v glavnem mestu južnega dela države kažejo na razkol v koaliciji, ki se že štiri leta bori proti hutijevskim upornikom. Po podatkih Združenih narodov je v uličnih spopadih umrlo 40 ljudi, ranjenih pa je bilo 260. Gibanje Ansar Allah oziroma Hutiji, ki so po prepričanju Saudove Arabije povezani z Iranom, imajo nadzor nad severozahodnim delom države, vključno z nekdanjo prestolnico Sano in glavnim pristaniškim mestom Hodejdo. 

Novi predsednik Gvatemale je Alejandro Giammattei, ki je v drugem krogu volitev premagal nekdanjo prvo damo Sandro Torres. Giammattei, kandidat majhne desničarske stranke Vamos, obljublja zaostren boj proti kriminalu in korupciji, uzakonitev smrtne kazni in gradnjo novih zaporov, nasprotuje pa pravici do splava in istospolnim porokam. Deklarativno nasprotuje migracijskemu dogovoru, ki ga je prejšnji mesec pod grožnjami gospodarskih sankcij z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom podpisal sedanji predsednik Jimmy Morales. Po dogovoru naj bi migranti iz Hondurasa in Salvadorja morali za azil zaprositi v Gvatemali namesto v ZDA. Giammattea, ki bi gospodarstvo spodbujal z manj regulacije trga delovne sile, podpirajo tudi poslovnežih. Kot nekdanji vodja gvatemalskega zaporniškega sistema je bil v preteklosti obtožen izvensodnih pobojev v zaporu, a oproščen. Predsedniških volitev se je v eni revnejših držav medmorske Amerike sicer udeležilo le 45 odstotkov volivcev.

Z nizko udeležbo niso imeli težav na primarnih volitvah v Argentini, na katerih je volilna udeležba obvezna. Največ glasov je prejel Alberto Fernandez iz deklarativno leve peronistične stranke, ki je prejel kar 47 odstotkov glasov. Tako je premagal protikandidatko znotraj stranke in nekdanjo predsednico države Cristino Fernandez de Kirchner. Morda pomembnejše, prehitel je tudi trenutnega predsednika Mauricia Macrija, ki je prejel okrog 32 odstotkov glasov. Primarne volitve so v Argentini organizirane na nacionalni ravni in poleg merjenja sil različnih predsedniških kandidatov znotraj strank omogočajo tudi primerjanje med najuspešnejšimi kandidati nasploh pred oktobrskimi predsedniškimi volitvami. Če bi Fernandez oktobra dosegel enak rezultat, bi zmagal že v prvem krogu in zamenjal konzervativnega Macrija. Njegov mandat je zaznamovala neoliberalna gospodarska politika, ki ni uspela zamejiti visoke inflacije in recesije, kar je Macrija prisililo v dogovor z Mednarodnim denarnim skladom za posojilo v vrednosti 51 milijard evrov. Čeprav je Fernandez glede svojih morebitnih gospodarskih ukrepov za zdaj tiho, finančni analitiki na podlagi zgodovine peronistične stranke sklepajo, da bo država pod njim bolj spodbujala povpraševanje in se obrnila stran od varčevalnih ukrepov.

Čez Atlantik. Na Portugalskem so vozniki cistern z gorivom začeli stavko za nedoločen čas, potem ko so pogajanja med sindikalnim združenjem in delodajalci propadla. Okrog 30 odstotkov bencinskih črpalk je tako ostalo brez goriva. Vlada je že v petek razglasila energetsko krizo, kar ji ne glede na stavko omogoča dobavo energije za ključno infrastrukturo, kot so pristanišča, bolnišnice in letališča. Po aprilu je to že druga stavka prevoznikov goriva, ki so nezadovoljni s plačami in delovnimi pogoji.

Nemški finančni minister Olaf Scholz je izjavil, da lahko Nemčija uvede nov program za zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv in ukine solidarnostni davek za nekdanjo vzhodno Nemčijo, ne da bi se dodatno zadolžila in sprejela neuravnotežen proračun. Nemška vlada je namreč za pomoč regijam, ki bi jih prizadelo zmanjševanje odvisnosti od premoga, predvidela 40 milijard evrov pomoči, za kar naj bi se država po trditvah nekaterih vladnih uslužbencev morala dodatno zadolžiti. Scholz je prav tako predstavil načrt za prvi korak ukinitve solidarnostnega davka za nekdanjo vzhodno Nemčijo, ki je bil v veljavi od leta 1991. Tako imenovani “Soli” predstavlja med 5 in 6 odstotkov davka na dohodek. Po predlogu bi bilo 90 odstotkov davkoplačevalcev davka oproščenih, dobrim šestim odstotkom pa bi se davek zmanjšal. Lani je davek, ki je bil namenjen razvoju infrastrukture na vzhodu države in stroškom združitve, državi prinesel 19 milijard evrov. 

Avstralija bo v naslednjih štirih letih investirala prek 300 milijonov evrov za posodobitev opreme osmih specialnih enot vojske. Po besedah premiera Scotta Morrisona je to največja vojaška investicija Avstralije od druge svetovne vojne. Z denarjem bodo enote dobile nova orožja, zaščitne obleke ter padalsko in plezalsko opremo. To je prva investicija v vojaške zmogljivosti države, ki naj bi po načrtih v 20 letih za vojsko porabila 2,7 milijarde evrov. Že do proračunskega leta 2020/21 naj bi država za vojsko porabila več kot dva odstotka bruto domačega proizvoda. 

Severneje se zaostruje trgovinska vojna med Južno Korejo in Japonsko. Južnokorejsko trgovinsko ministrstvo je sporočilo, da bo Južna Koreja Japonsko s septembrom odstranila s seznama držav s preferenčnim trgovinskim statusom. Japonska bo uvrščena v kategorijo držav, ki so podpisale najpomembnejše globalne sporazume o nadzoru izvoza, a imajo sistem nadzora izvoza, ki krši mednarodne norme. Japonska bo edina v tej kategoriji. Ukrep je odgovor na podobno dejanje Japonske, ki je Južno Korejo izključila s seznama 27 držav, s katerimi lahko najugodneje posluje. Že 4. julija je Japonska omejila izvoz treh kemikalij, nujno potrebnih za južnokorejsko industrijo polprevodnikov, ključnih za največja podjetja, kot je na primer Samsung. Južnokorejska podjetja bodo sedaj za izvoz strateških dobrin na Japonsko potrebovala dodatna dovoljenja, postopek odobritve izvoza pa bo lahko podaljšan za 15 dni. Trgovinski spor ima sicer korenine v nerazrešenih zgodovinskih vprašanjih, ki zadevajo japonsko okupacijo Korejskega polotoka v prvi polovici dvajsetega stoletja. Južnokorejsko sodišče je namreč nedavno razsodilo, da morajo japonska podjetja izplačati povračila zaradi takratne uporabe suženjske delovne sile.