Libanonski premier Saad Hariri se je prvič po napovedi svojega odstopa oglasil javnosti in nastopil v intervjuju za saudski Future TV. Spomnimo, da je 4. novembra Hariri v Rijadu obvestil javnost o svojem odstopu in ob tem dodal, da je prebegnil v saudsko prestolnico zaradi strahu pred grožnjami usmrtitve. Med Haririjevim bivanjem v Saudovi Arabiji je bilo iz vrst libanonske politične elite slišati trditve, da premier tam biva v hišnem priporu, vendar pa je Hariri v intervjuju takšna ugibanja zanikal. V televizijskem pogovoru je še zatrdil, da je Libanon ugrabil Hezbolah in da v zavezništvu z Iranom sodeluje pri destabilizaciji celotne regije. Libanonski predsednik Michel Aoun je v odziv na napoved odstopa premiera sporočil, da bo sprožil postopek njegove odstavitve, ko se bo ta vrnil v državo in tudi uradno oddal prošnjo v skladu z uradnimi postopki. Hariri je v ta namen že napovedal vrnitev v Libanon v kratkem, vendar brez določenega datuma. Sporočil je tudi svojo pripravljenost, da odstopa z mesta premiera ne izvede, če Hezbolah preneha s svojo dejavnostjo v regionalnih konfliktih.

Nadaljujemo v Južnem Sudanu, kjer so se vojaške enote umaknile s posestva nekdanjega načelnika generalštaba Paula Malonga, potem ko je ta pristal na zmanjšanje števila prisotnih osebnih stražarjev. Malong je vse od maja letos v hišnem priporu, dober teden dni nazaj pa je predsednik Salva Kiir na njegov naslov poslal vojsko, da razoroži stražarje. Potem ko so ti zavrnili predajo orožja, je sledilo obleganje posestva. Malong je nekdaj veljal za glavnega odločevalca v ozadju, soočen pa je tudi z obtožbami o vodenju pogromov proti pripadnikom ljudstva Nuer leta 2013. Prav zaradi pritiskov Združenih držav Amerike glede Malongove vloge v državljanski vojni naj bi presednik Kiir maja odpustil svojega nekdanjega zaveznika. Malong sicer uživa močno podporo v domačem okolju in vojski, glavni strah sudanske vlade pa ostaja, da bi nekdanji vodja sudanskih vojaških sil proti uradnim oblastem začel oborožen upor.

23 držav članic Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, je podpisalo namero o pridružitvi stalni obliki obrambnega sodelovanja, znano pod kratico PESCO. Podlaga za slednjo je predvidena v Lizbonski pogodbi, podpis zadnjega dogovora pa predstavlja korak v uresničevanju projekta skupne evropske obrambe. Dogovor predvideva ukrepe na področju koordinacije skupnih operacij in razvoj nove vojaške tehnologije ter sledi že sprejetemu sklepu o vzpostavitvi 5,5 milijarde evrov vrednega evropskega sklada za obrambo. Podpisnice so poleg obljub o kadrovskih in finančnih prispevkih za skupne evropske vojaške misije sprejele konkretne zaveze o rednem povečevanju deležev državnih proračunov za obrambo, države bodo vsaj 20 odstotkov svojega obrambnega proračuna namenile naročilom za nakupe opreme, vsaj dva odstotka sredstev za obrambo pa morata biti namenjena za področje tehnološkega razvoja. Podpis dogovora za države članice ni obvezen, zavezništvu, ki naj bi delovalo predvsem kot podaljšek NATA, se bodo lahko pridružile tudi države zunaj Evropske unije.

Na srečanju vrha držav članic v Bruslju je poleg projekta skupne obrambe na dnevni red prišla tudi Venezuela. Zunanji ministri držav članic so potrdili sklop sankcij, s katerimi so sprejeli embargo na prodajo orožja ter vzpostavili sistem za zamrznitev sredstev in prepoved vstopa posameznim venezuelskim državljanom v države Evropske unije. Ministri na zasedanju še niso uvedli sankcij proti konkretnim posameznikom v Venezueli, kot so to na primer že storile Združene države Amerike, ampak so v sporočilu za javnost zapisali, da bo Evropa sankcije zamrznitve premoženja začela uvajati postopoma in fleksibilno. Razlog za odlog sankcij je po vsej verjetnosti ohranjanje nekonfliktnih odnosov pred sestankom investitorjev in predstavnikov vlade v Caracasu glede prestrukturiranja venezuelskega zunanjega dolga, ki znaša dobrih 50 milijard evrov.

Zaključujemo v Španiji. Premier Mariano Rajoy je prvič po odvzemu katalonske avtonomije odpotoval na obisk v Barcelono. Tja se je odpravil, da bi podprl svojo Ljudsko stranko pred regionalnimi volitvami, ki jih je španska vlada razpisala za 21. december. Le dan pred njegovim nedeljskim obiskom v katalonski prestolnici so tam potekale demonstracije, ki naj bi se jih udeležilo približno 750.000 podpornikov katalonske neodvisnosti. Na protestu se je prek videa javil tudi katalonski predsednik Carles Puigdemont, ki v ubežništvu pred špansko policijo ostaja v Belgiji. V zadnjem intervjuju za belgijski časnik Le Soir je med drugim  zatrdil, da je za Katalonijo mogoča tudi drugačna rešitev kot neodvisnost.