Paradoks protimonopolnega paradoksa

Paradoks protimonopolnega paradoksa

Oddaja

V tokratni oddaji Ponudba in prevpraševanje, oddaji o gospodarskih temah na valovih Radia Študent, na sporedu vsak drugi ponedeljek v mesecu ob osmih zvečer, bomo govorili o monopolih, koncentrirani moči dominantnih podjetij na trgu in o protimonopolni zakonodaji.

Sogovorec v današnji oddaji je Kevin Carty iz organizacije Open Markets Institute. Open Markets Institute je ustanovil nekdanji novinar Barry Lynn, potem ko je s sodelavci zapustil možganski trust New America. Okoliščine odhoda pojasnjuje Carty:

Izjava

Da velika podjetja, ki dominirajo v svojih panogah, nastopajo tudi kot politični igralci, ne bi smelo presenetiti nikogar. Kljub temu pa politični vpliv ni nekaj, kar sodobna protimonopolna zakonodaja upošteva. To ni bilo vedno tako. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je bil boj proti interesom koncentriranih velekapitalistov pomembna politična bitka na obeh straneh Atlantika. Prve moderne zakone je sprejela Kanada. V Veliki Britaniji in številnih drugih evropskih državah pa je zmerna levica najboljše orodje za odvzem moči velikemu kapitalu videla v državnem lastništvu gospodarskih panog, v katerih so se razvili monopoli. V Združenih državah Amerike je boj proti monopolom ali trust busting postal pomemben del politične tradicije, ki ga opiše Carty:

Izjava

Pred neoliberalno kontrarevolucijo je bilo splošno sprejeto mnenje, da je legitimno, da država nastopa kot arbiter nasprotujočih si interesov v gospodarstvu. Zato ni bilo sporno, da država pri izvajanju protimonopolne zakonodaje misli ne zgolj na interese končnih uporabnikov, ampak upošteva tudi dobavitelje in tekmece. Številne industrije so bile močno regulirane ali kar pod neposrednim državnim lastništvom, kar je bilo pogosto v Evropi. Državni monopoli so bili legitimni, vendar v imenu zasledovanja nacionalnih interesov, ki so presegali poslovne. Številne evropske države so na primer konsolidirale večje letalske družbe v okvir enega nacionalnega prevoznika, ki je v zameno za privilegiran položaj na trgu zagotavljal letalske povezave v manjše kraje, kjer leti niso bili dobičkonosni. ZDA so podjetja ohranile v zasebni lasti, a so panoge, kjer so nastali naravni monopoli, močno regulirali. Primer tega je telefonsko monopolno podjetje AT&T. V zameno za to, da država podjetja ne razbije na kose, se je AT&T odpovedal svojim patentnim pravicam, zavezal pa se je tudi, da bo financiral raziskave novih telekomunikacijskih tehnologij in slednje naredil široko dostopne.

Preobrat v  prakticiranju protimonopolne zakonodaje je, tako kot na še številnih področjih politične ekonomije, prišel v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.  Namesto upoštevanja širših interesov je protimonopolna zakonodaja začela upoštevati zgolj interes potrošnika po čim nižji ceni. Ključna za to je bila knjiga ameriškega pravnika Roberta Borka Antitrustovski paradoks, katere pomen opiše Carty:

Izjava

Borkov argument je bil, da je paradoksno poskušati v protimonopolni zakonodaji upoštevati tako interese potrošnika kot tudi interes konkurence in dobaviteljev. Ti interesi naj bi bili namreč inherentno v konfliktu. Namesto tega naj, sledeč Borkovemu argumentu, protimonopolna zakonodaja upošteva zgolj interes potrošnika po najnižji ceni. To je danes osnovni imperativ, v skladu s katerim je implementirana protimonopolna zakonodaja, še posebno v ZDA.  Monopoli danes niso sami po sebi nelegalni, nelegalno je zgolj izkoriščanje tega položaja za višanje cen.

Ta ohlapna definicija ciljev protimonopolne zakonodaje je močno pripomogla k temu, da smo danes v številnih gospodarskih panogah priča močni konsolidaciji. Ta se je še pospešila v zadnjem desetletju, ko so centralne banke zaradi gospodarske krize znižale obrestne mere in pocenile kredite. Ti poceni krediti so omogočili večje število prevzemov in združevanj. Carty opiše nekaj najbolj koncentriranih sektorjev:

Izjava

Kot izpostavlja Carty, je klasična gospodarska oligarhija še posebno prisotna pri letalskih družbah:

Izjava

Evropa pri združevanju velikih podjetij nič kaj dosti ne zaostaja za Ameriko. Že tradicionalno so med najbolj konsolidiranimi ponudniki telefonskih storitev. Ti ne konkurirajo na evropski ravni, ampak znotraj posameznih držav, kjer trg tipično obvladujejo ne več kot trije ponudniki.  Tako stanje ohranjajo tudi nova pravila Evropske unije, ki so sicer odpravila plačila za klice v tujino, t.i. roaming, ampak hkrati prepovedala nakup telefonskih storitev v tujini. Primerov po posameznih državah je še mnogo: medijsko podjetje Mediaset, ki ga obvladuje Silvio Berlusconi, ima denimo absolutni primat med italijanskimi zasebnimi televizijami, na nemškem trgu najemniških stanovanj pa sta po valu združitev in prevzemov prevladala podjetji Vonovia in Deutsche Wohnen.

Konsolidirale so se tudi evropske multinacionalke, ki delujejo globalno. V zadnjem času je najbolj odmeval Bayerjev prevzem zloglasnega ameriškega specialista za genetiko Monsanta, s čimer Bayer zavzema dominanten položaj na trgu agrokemijske industrije. Najboljši primer pravega globalnega monopola pa je verjetno italijanska Luxottica, ki po nekaterih merilih obvladuje 80 odstotkov trga očal in je lastnica velike večine znamk, ki jih vidimo pri optiku, hkrati pa je tudi največji lastnik prodajaln. Veliki met pa je Luxottici uspel letos, ko je prevzela francoski Essilor, ki je z dvema petinama trga največji proizvajalec optičnih leč.

V zadnjih nekaj letih se je protimonopolni boj močno usmeril proti tehnološkim in internetnim podjetjem, kot so Google, Facebook in Amazon. Ta podjetja so v zadnjem desetletju zrasla v največja na svetu. Še pred desetimi leti so polovico lestvice desetih največjih podjetij po tržni kapitalizaciji sestavljala naftna podjetja. Danes se med prvih deset uvršča le še eno - Exxon Mobil. Nadomestila so jih predvsem tehnološka podjetja. Na trenutni lestvici je kar 7 od desetih največjih podjetij tehnoloških - Apple, Alphabet, ki si lasti Google, Microsoft, Amazon, kitajski internetni podjetji Alibaba in Tencent ter Facebook. Koncentracija internetnih podjetij na vrhu lestvice pa ni naključna. Njihova vrednost izhaja predvsem iz dejstva, da so si vsako na svojem področju ustvarila monopolne pozicije. Te monopolne pozicije pa izhajajo iz samega načina delovanja internetnih storitev.

Za primer vzemimo podjetji Google in Facebook. Obe imata na svojih področjih, torej v spletnem iskanju in na socialnih omrežjih, praktično monopol, z izjemo kitajskega trga. Ta monopol izhaja iz precej visokih ovir za vstop na trg.

Ovira za vstop na trg, v angleščini barrier to entry, je vsak dejavnik, ki preprečuje slehernemu podjetju, da bi vstopilo na določen trg. To lahko zavzema obliko carin ali drugih regulatornih pogojev za vstop na trg, zahteve po visokih kapitalskih investicijah, ki vstop otežujejo manjšim podjetjem, obstoj močnih blagovnih znamk, s katerimi obstoječi igralci ščitijo svoje tržne deleže in podobno. V internetnem gospodarstvu pa je močna ovira za vstop na trg tako imenovani efekt mreže, v angleščini network effect. Ta pravi, da produkt ali storitev postaja več vredna z vsakim novim uporabnikom in na ta način otežuje vstop na trg novim produktom ali storitvam brez obstoječe baze uporabnikov. Efekt mreže je bil na primer eden izmed razlogov, zaradi katerih je Microsoft dosegel in ohranil monopolno pozicijo na področju operacijskih sistemov - Windows je najbolj praktičen enostavno zato, ker ga uporabljajo vsi.

Podobno je pri socialnih omrežjih. Facebook svojo monopolno pozicijo ohranja zato, ker so na Facebooku pač vsi. Zagon novega socialnega omrežja, četudi bi bilo enako kvalitetno in uporabno kot Facebook, bi oteževala zahteva po kritični masi uporabnikov, ki bi storitev sploh naredili uporabno. V današnjem internetnem gospodarstvu pa je ta efekt mreže še močno ojačan z zbiranjem in analizo podatkov. Facebook iz obstoječe baze uporabnikov črpa podatke, jih analizira in uporablja za izboljšanje svoje storitve. Nov igralec na trgu, ki bi želel konkurirati Facebooku, tako brez dostopa do Facebookove baze podatkov o uporabnikih sploh ne bi mogel ustvariti primerljivo kvalitetne storitve. Podobno je pri spletnem iskanju. Google je svoj začetni uspeh utemeljil na kvalitetnem algoritmu za razvrščanje rezultatov iskanja. A danes primerljive kvalitete rezultatov ni več mogoče doseči brez dostopa do Googlove baze podatkov o preteklih iskanjih. Zbiranje in analiza podatkov tako ustvarjata pogosto nepremagljivo oviro za vstop novih igralcev na trg.

Poleg visokih ovir za vstop na trg internetno gospodarstvo zaznamuje še en dejavnik, ki teži k monopolizaciji. To so nizki mejni stroški, v angleščini marginal costs. Mejni strošek je strošek, ki ga podjetje utrpi, če proizvede še eno enoto proizvoda ali doda še enega uporabnika storitve. Nizki mejni stroški pomenijo, da je širitev storitve poceni, in spodbujajo nastanek velikih podjetij, ki lahko težijo k monopolizaciji. Skupaj z visokimi ovirami za vstop na trg to privede v močno težnjo k monopolizaciji, lahko pa tudi do stanja naravnega monopola. Zaradi te težnje k monopolizaciji se Carty zavzema za regulacijo spletnega iskanja kot javnega servisa, podobno kot so ZDA to storile s telekomunikacijskim podjetjem AT&T:

Izjava

Zbiranje in analiza podatkov torej omogočata izboljšavo kvalitete storitve in s tem lastnikom podatkov omogočata monopolizacijo trga, novim podjetjem pa onemogočata vstop na trg. A to ne pomeni zgolj, da je Google lahko naredil najboljši iskalnik in si zagotovil monopolno pozicijo na trgu spletnega iskanja, temveč mu zbrani podatki omogočajo tudi prevzem novih spletnih trgov.

Google se hitro širi po internetnih storitvah. Spletne strani za načrtovanje poti, kot je ViaMichelin, je nadomestil v brskalnik prikladno integriran Google Maps. Nekdanjo množico ponudnikov video vsebin, med njimi na primer Metacafe ali Dailymotion, je izrinil Youtube. Spletne strani za primerjavo cen je v mnogih državah izrinil Google Shopping, kar je bil tudi povod za nedavno kazen Evropske komisije Googlu. Le vprašanje časa je, kdaj bo Google v svoje ostale storitve integriral iskalnik letalskih povezav Google Flights in s tem verjetno izrinil ostale iskalnike, kot so Skyscanner in Kayak. Prav tako mnogokrat ni več potrebe, da bi kliknili na članek z odgovorom na naše vprašanje, saj Google skenira spletne strani in nam odgovor ponudi med samimi rezultati iskanja. In še bi lahko naštevali, a trend je jasen. Tovrstna monopolizacija vedno večjega obsega storitev na spletu pa Googlu ponuja dostop do še večje količine podatkov in tako vodi v nadaljnje večanje moči. Da bi tovrstno spiralo monopolizacije prekinili, Carty predlaga:

Izjava

Internetni monopoli, kot so Google, Facebook in Amazon, so pogosto prikazani kot moderna reinkarnacija naftnih monopolov v ZDA z začetka prejšnjega stoletja. Primerjava je mikavna. Podatke si lahko zamislimo kot novo nafto - surovino, ki vedno bolj poganja napredek in svetovno gospodarstvo. Analogija z Rockefellerjevim naftnim monopolom izpred sto let, razbitje katerega ima v ameriškem zgodovinskem spominu izjemno pozitivno vlogo, prav tako igra na čustveno noto.

A med naftnimi monopoli z začetka prejšnjega stoletja in današnjimi internetnimi monopoli obstajajo tudi pomembne razlike. V primeru nafte je imel takratni Standard Oil v lasti Johna Rockefellerja monopol nad črpanjem nafte in preko nadzora nad železnicami tudi njeno distribucijo. Ni pa imel monopola nad uporabo nafte. Nafto so pač za svoje potrebe kupovala posamezna industrijska podjetja. Današnji internetni monopoli pa poleg črpanja podatkov stremijo tudi k monopolu nad njihovo uporabo. Uporaba podatkov v tem primeru pomeni njihovo uporabo za širjenje storitev in njihovo monetizacijo preko oglaševanja. Google in Facebook večino prihodkov - približno 90 odstotkov - ustvarita iz oglaševanja. V zadnjem letu sta podjetji skupaj zaslužili petino vseh globalnih spletnih oglaševalskih prihodkov, s čimer sta ta delež v zadnjih petih letih podvojili. To sicer morda še ni monopolna pozicija, a trend gre v smeri koncentracije trga. Lani sta podjetji posrkali 89 odstotkov vse rasti spletnega oglaševanja v Združenih državah Amerike. Komentira Carty:

Izjava

Kljub temu, da analogija med internetnimi in naftnim monopolom ni popolna, jo zagovorniške skupine uporabljajo za dosego cilja protimonopolne akcije oblasti. Ta pa je otežena zaradi prej opisanega dojemanja cilja protimonopolnega delovanja države, ki ga je prinesla neoliberalna kontrarevolucija. Smisel protimonopolnega boja, kakršen danes prevladuje, je zgolj varovanje potrošnika pred izrabo monopolnega položaja za dvig cen. Ne pa tudi varovanje konkurence in dobaviteljev.

V pretežnem delu internetnega gospodarstva je sicer o cenah težko govoriti. Google in Facebook večino svojih storitev uporabniku namreč ponujata zastonj, v zameno za podatke, katerih vrednost pa je težko definirati. Tudi v primeru Amazona, ki na svojem portalu prodaja izdelke z določeno ceno, pa je zgolj varovanje potrošnika nezadostno. Amazon na primer cene drži na nizki ravni, s čimer potrošnika neposredno ne oškoduje. A hkrati stiska dobavitelje in izrinja konkurenco, s čimer se bliža monopolu. Pojasni Carty:

Izjava

Omeniti velja še, da se je tudi Standard Oil, monopolist v naftni industriji na začetku prejšnjega stoletja, posluževal nižanja cen kot enega izmed orodij za dosego monopolnega položaja.

Evropska komisija, ki je pod vodstvom Margrethe Vestager v zadnjem času aktivnejša pri omejevanju monopolov, v svojem delovanju ne sledi doktrini antitrustovskega paradoksa. Kazen Googlu zaradi zlorabe monopolnega položaja pri promoviranju svoje storitve primerjave cen ni temeljila na zlorabi monopolnega položaja z dvigom cen, temveč z izrinjanjem konkurence. Kot ugotavlja Carty, je bila Evropska unija v  zadnjem obdobju bolj uspešna v implementaciji svoje protimonopolne zakonodaje:

Izjava

Kljub nekaterim potezam Evropske unije proti ameriškim multinacionalkam pa so bruseljske oblasti pokazale precej manj entuziazma za to, da bi posredovale proti evropskim podjetjem. Nova pravila za mobilne storitve, ki onemogočajo čezmejno konkurenco, in popustljiva obravnava Luxottice pa kažeta, da so odločitve glede posredovanja proti interesom velekapitala v veliki meri odvisne od razmerja politične moči. Glede na benevoléntno protimonopolno politiko zadnjega desetletja na obeh straneh Atlantika se zdi napredek že vedno bolj razširjeno priznanje, da so monopoli sistemski pojav v kapitalizmu in ne anomalija.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.