Prišepetovalci. Četrtič.

UVODNIK

Se še spominjate izjave Boruta Pahorja, da s 3.002 evroma ne more shajati in živi od tega, kar je zaslužil prej? Se še spominjate govorjenja Gregorja Viranta, da odhod v politiko razume kot odrekanje, še več, kot posebej etično odrekanje, saj je že v svojem prejšnjem političnem mandatu na cedilu puščal svojo družino – ker je delal za mnogo manj denarja, kot bi lahko? Se še spominjate tiste mimogrede izrečene Janševe izjave, da bo prosto mesto ministra, ki bi prišel iz gospodarstva, zelo dolgo odprto – ker: kdo od resnih bo pa delal za tak denar?

 Če se jih spominjate, jih enostavno pozabite. Res je, da so uporabne kot ilustracija tega, kaj vse je v današnji situaciji mogoče izreči in še vedno postati kandidat za predsednika republike, postati predsednik parlamenta ali predsednik vlade. In prav tako je res, da bi jih z malo domišljije lahko razumeli kot indice, da se pri iskanju zadostnih sredstev za dostojno preživetje znajdejo še na kakšen drugačen način. A če jih vzamemo bolj matematično, preprosto niso dovolj natančne. Vsak od izjavljalcev je sicer povedal, kaj se mu zdi premalo, a nobenemu ni uspelo natančno definirati, kaj se mu zdi dovolj. 3.003, 3.004, 4.000, 5.000, 10.000 evrov? Tega odgovora nimamo – edini, ki je vsaj približno odgovoril na vprašanje, koliko je dovolj, je evropski komisar Janez Potočnik, ki je svojih več kot 20.000 evrov mesečno označil kot dobro, a ne previsoko plačo.

 A kot sem rekel: te izjave moramo pozabiti. Imamo namreč boljšo in zelo natančno številko. V določilih Zakona o uravnoteženju javnih financ, namreč v tistem delu, ki zadeva zmanjšanje pokojnin, financiranih iz proračuna, lahko najdemo šifro, ki odloča o tem, koliko v globino se pokojnine lahko nižajo, šifro, s katero nam vlada očitno jasno sporoča, koliko je dovolj. Šifra se glasi: 622 evrov.

 A če nas je prej begalo, da nismo našli natančne številke, koliko je dovolj, je zdaj pred nami drug problem. Imamo sicer številko, vemo, koliko naj bi bilo dovolj – ne vemo pa, kaj je dovolj, kaj v resnici je ta »dovolj«.

To očitno ni »dovolj« tiste vrste, ki bi prepovedal vse, kar je manj. Čeprav je 622 evrov le nekaj več, kot znaša izračunani prag revščine, ostaja dejstvo, da so tolerirani tudi manjši in precej manjši dohodki. In če pustimo ob strani vse drugo in ostanemo pri pokojninah – vse o tem, da to ni ravno garancija za luksuz, nam pove že dejstvo, da je 622 evrov znesek povprečne starostne pokojnine. Obstaja tudi manj kot dovolj in s tem ni nobenih težav.

A politika ne bi bila politika, če ne bi te slabosti znala obrniti v svoj prid. Ob vseh razpravah, ki so se sprožile po uveljavitvi ZUJF-a in ki so problematizirale arbitrarni poseg v pokojnine, je vlada našla sijajnega zaveznika. In prav v tem je prva strukturna funkcija 622 evrov: tisti, ki imate več, morate biti tiho, ker imajo drugi manj.

Pa vendar, ker vsi niso bili tiho, so nekatere vladne stranke doživele véliko razodetje. Ups, mogoče pa smo res naredili kakšno napako, mogoče smo pa komu res napravili krivico, dajmo, usedimo se skupaj in razmislimo – mogoče bi pa vendarle izvzeli vojne invalide, mogoče bi pa res izvzeli borce NOB, mogoče bi pa res izvzeli tiste, ki so delali v Sloveniji, a je imela njihova firma sedež v Zagrebu. In ja, še bolje, mogoče je pa to prav eleganten način, kako se znotraj vlade postavimo kot subjekti z lastno glavo in uprizorimo opozicijo znotraj koalicije, pokažemo, da imamo vendarle več človeškega čuta in preudarnosti kot SDS...

 In ko poslušamo takšne govorance in ko beremo takšne misli, se lahko resno vprašamo, kaj je huje. Je huje, da je bil sprejet in velja takšen ZUJF, ali je huje, da pride do spoznanja, da je ZUJF, glej glej, malo čuden in se ga v nekih točkah popravi, da bo bolj sprejemljiv za javno mnenje?

 Od slabega k slabšemu. Najprej zato, ker je vsak predlog korekcije ZUJF-a avtomatično pospremljen z enako formulo: prav, predlagajte korekcijo, ampak ker je varčevanje nujno, morate najti druge kandidate, ki jih je mogoče žrtvovati. Kot je zelo zgovorno napovedal minister Žiga Turk: »Potrjujem tudi, kar sem že rekel: da bom postavil vprašanje financiranja izobraževanja, če bi prišlo do rahljanja zakona o uravnoteženju javnih financ. Rešitev večine problemov znanosti in visokega šolstva stane približno toliko kot popravki pri izrednih pokojninah.« In zdaj dobro razmislite, bi lahko nadaljevali njegovo misel, dobro razmislite, vi, intelektualci – boste še govorili, da gre za protiustaven poseg v pravice? Boste še branili privilegirane upokojence? Koga imate raje, sebe, vaše službe, vaša sredstva, ki jih že sicer nesramno zahtevate od države, ali te abstraktne pravice nekaterih super upokojencev?

 Od slabega k slabšemu. Pa ne le zaradi reakcije šefov koalicije na predloge korekcij – temveč že zaradi samih predlogov. Najprej so našli določeno skupino; najprej so, kar tako, z upanjem, da ohranijo zadovoljno večino, našli nekatere. In zdaj, ko je nekaterih preveč, gredo iskat nekatere od nekaterih, skupino znotraj skupine, ZUJF znotraj ZUJF-a. Našli bodo druge, s katerimi bodo, kot pravi Jožef Horvat, poslanec NSi, »iskreno sočustvovali« – in iskali bodo toliko časa, dokler žrtve ne bodo tako konsenzualno privilegirane, da jih nihče več ne bo želel poslušati. Kar pomeni: logika korekcije je enaka logiki reakcije.

A pri vseh korekcijah – če bodo res ostale korekcije te koalicije in se ne bo zgodilo, kar se pompozno napoveduje – se bo nekaj zagotovo ohranilo: šifra 622. Ohranila se bo meja, onkraj katere ni več čiste, suhe, dolgočasne, nekrizne in zastarele pravniške pravičnosti. Ohranila se bo meja, onkraj katere je vsak poseg upravičen in legitimen, ker sam po sebi ni poseg v pravico, temveč v milost. In v tem je bistvo. Ne gre več za pravico posameznika, temveč za milost oblasti. Milost ne pozna znižanja, milost ne pozna stopenj, milost samo je ali je ni, zato je vsak protest ne le odveč, temveč po definiciji absurden.

 Pa vendar, ker se ohranja meja, to ni stara milost monarha, ki na enak način zadeva vse. To je novo ustvarjena milost, je logika milosti v nastajanju. Zakaj? Ker računa na podporo tistih, ki imajo manj kot dovolj, tistih, ki že sedaj živijo od: miloščine. In računa na podporo tistih, ki zaenkrat vse skupaj še opazujemo od zunaj. A brez skrbi, če je 622 res šifra, to nekoč ne bo minimum manjšine, temveč maksimum večine.

Tadej Troha

MONOLOG: Nataša Pirc Musar