Prišepetovalci. Drugič.

UVODNIK

Priznati moram, da se počutim malo nenavadno. Materiala, o katerem bi zlahka govoril, je več kot preveč. O stricih iz ozadja je težko reči, kaj počnejo, a strici iz ospredja počnejo čudne stvari… Počasi ne gre več za to, da ne morejo, temveč sploh že več nočejo skriti, da jih v vsem, kar počnejo, žene privatna patologija in/ali privatna lastnina. Včasih oboje, včasih samo eno, včasih pa se težko odločimo, kaj od tega je zares v prvem planu.

Lahko bi vzel kogarkoli. Lahko bi govoril o Janši. Ta nas hoče prepričati, da je v trenutku, ko nam zboli otrok in se znajde v življenjski ogroženosti, najbolj racionalno, da v Grčijo naročimo privatno propelersko letalo brez medicinske oskrbe, namesto da bi pacienta prepeljali v Atene in ga prepustili diplomatski medicini.

In to zgodbo, zaradi katere bomo na kraj prometne nesreče odslej raje kot rešilca klicali kmeta z volovsko vprego, so kupili vsi: tudi tisti, ki tej zgodbi ne verjamejo, so že pozabili, da ji ne verjamejo, raje govorijo samo o računih, nakazilih in povezavah. Novinarska vest jim ne da, da bi diskurz znižali na intimno raven. A težava je v tem, da bo prav to krivo,  da bo počasi dokončno poniknila tudi zgodba o računih, nakazilih in povezavah. In postala samo še ena od zgodb, ki jih bomo v neskončnost lajnali, postala bo sestavni del magičnega plašča, ki je podložen z domovinskim orožjem in Patrio, impregniran pa z večnim in neutrudnim ponavljanjem zgodbe o pohodu po poteh Avnoja.

Lahko bi, če smo spet pri sinovih, govoril o Jankoviću, ki bi počasi že lahko spoznal, da sta njegova sinova prestara, da bi brezpogojno ljubezen do njiju lahko dobro iztržil, in preveč nespretna, da bi mu lahko priskočila na pomoč, ko bi se znašel v primežu medijev.

Lahko bi govoril tudi o Pahorju. Tudi on nam je nedavno s solzami v očeh izdal skrivnost, da se je v obdobju velikega spora s Hrvaško, obdobja, ki vnazaj dobiva poteze vsaj hladne vojne, srečal s skušnjavo, da bi rešil sina, ki se je takrat nahajal na drugi strani meje. Pa tega ni mogel storiti, turisti bi se začeli vračati, Hrvati bi se razjezili, »spor bi prilezel«, kot pravi Pahor, »do točke nepovratnega reševanja«. Če ne razumete, o čem govori, če ne razumete stiske, v kateri se je znašel, ko mu je bilo najtežje, poslušajte epske besede, ki jih je takrat (tako naj vsaj verjamemo) izrekla Tanja – saj veste, Tanja, ne 'soproga', kot bi rekli običajni desničarji:

»Vsi sinovi slovenskih ljudi so tvoji sinovi. Reši njih in boš rešil tvojega sina.«

Kakšen privatni interes neki, pravi Tanja, temu ne moreš popustiti, to ni dovolj! Zakaj bi se preprosto usedel v avto in se odpeljal po sina v Umag ali kamorkoli že, tvoj interes je javni interes, moraš rešiti odnose s Hrvaško. In tako naj bo tudi naprej: zakaj bi samo sanjal o tem, da postaneš olimpijski zmagovalec v maratonu, deluj javno, privošči še drugim, da se ukvarjajo s tvojimi sanjami in Tanjami: moraš postati predsednik republike. Tako bodo vsi veseli in jeseni bomo spet imeli zares zanimive in razburljive volitve, prav takšne, kot si jih vsi želimo.

No, taka je, recimo situacija, o vsem tem bi se dalo govoriti. Pa ne bom, vsaj ne še naprej. In zato se počutim nenavadno. Ob vsem, kar počnejo strici iz ospredja, sem že zadnjič govoril o izjavi že malo pozabljenega Gregorja Golobiča. Danes, da je ironija še hujša, o izjavi Slavoja Žižka.

V resnici gre za serijo izjav. Vse se je začelo pri očitno abstraktni in očitno pravilni diagnozi, da sloj, ki mu pravimo mezdna buržoazija, danes zaznava, pa naj se tega zaveda ali ne, da mu objektivno grozi zdrs v status proletariata. Vse proteste te skupine moramo zato razumeti kot proteste proti nevarnosti, da bi se srednji sloj spustil stopnico nižje na družbeni lestvici. Do tukaj vse gre, na tej diagnozi ni nič prav posebnega, ampak nekako rečemo: prav, točna je.

In potem se je tudi pri nas zgodila stavka javnega sektorja. S strani vlade, gospodarske zbornice in podobnih uradnih in neuradnih organizacij smo slišali vse mogoče: to je stavka privilegiranih javnih uslužbencev, to je stavka tistih, ki niso resnično občutili krize, tako kot jo je realni sektor, to je stavka tistih, ki bi jim prav privoščili, da enkrat začutijo, kaj je pravo delo v tovarni itd. itd.

In ko je Žižek ob tej stavki, najprej v New Yorku in nato še v Zagrebu, izjavljal, da gre za stavko privilegiranega sloja, pri kateri ne gre za solidarnost s pravimi delavci, da gre za stavko edinih, ki si sploh še lahko privoščijo stavko, da pa so delavci v privatnem sektorju srečni že, če sploh dobijo delo, se je hitro pokazala vsa nevarnost hitrega prehoda iz abstraktne diagnoze v konkretno analizo.

V čem je problem? Najprej kontekst: glavna tarča niso bili uradniki – oni niso zares problematični, za njih natančno vemo, koliko naredijo, in vemo, da se zares trudijo. Glavna tarča je bil seveda SVIZ, sindikat, ki se je še pred samo stavko najbolj izpostavil. Bolj natančno, glavna tarča ni bil samo SVIZ, ampak vse tisto, kar vlada z njim postavi v asociativno razmerje.

Kar na koncu pomeni: tarča niso bili le bolj ali manj redno zaposleni učitelji in manj ali bolj redno zaposleni raziskovalci in umetniki, temveč tudi vsi tisti, ki bi to radi bili, vsi tisti, ki mogoče še malo upajo, da jih bo kdaj doletela ta sreča. Tarča varčevalnih ukrepov ni bil realno, če je temu mogoče tako reči, privilegirani javni sektor, temveč  sama ideja javnega sektorja – ki pa ga na najbolj odlikovan način zastopajo prekarno zaposleni, ki letno zaslužijo manj kot pregovorna delavka v Muri in katerih status je še bolj negotov kot njen status. Za njih namreč velja ne samo to, da si ne drznejo stavkati, temveč za njih pojem stavke sploh ne obstaja – tako kot jih je nemogoče v pravem smislu odpustiti. In zdaj jim je vlada sporočila: ta oblika življenja mora počasi izginiti, dovolj je bilo, odrasli naj hitro ostarijo, mladičev pa ne spustimo več v ta bazen.

In v določenem smislu je stavka javnega sektorja v tem kontekstu pokazala vsaj majhen premik v nasprotju s prejšnjimi stavkami. Nisem sicer prepričan, da so sindikati nameravali podpreti ta sloj. A dejstvo ostaja, da so objektivno, politično, pa čeprav samo za trenutek in gotovo prvič po zelo dolgem dolgem času, v stavki postali tudi njihovi zagovorniki. Ne gre le za to, da se je SVIZ v jedru zoperstavil spremembi normativov, s čimer ni zastopal le privilegijev zaposlenih, temveč tudi branil bodoče nezaposlene. Bistveno je, da je bila stavka v tistem trenutku dejansko edini politični odgovor na logiko okroglih številk, na logiko brez pravih izračunov, na logiko, ki ne razume ekonomije, a je vseeno logika kapitala, na logiko, ki sama kreira nemožnosti izhoda, na kateri bo utemeljevala še nadaljnje krčenje.

V čem je torej problem, v čem je problem Žižkove izjave? Ne le, da ima, tako kot vlada, občutek, da se mora oglasiti tudi takrat, ko ne ve čisto natančno, za kaj gre, ne le, da javni sektor obtoži pomanjkanja solidarnosti do privatnega sektorja. Problem je prej v tem, da stavko kljub vsemu – pa čeprav z zadržki – načelno podpira. In tudi pri argumentu za podporo se strinja z vlado. Tako kot vlada namreč meni, da gre za stavko proti desničarski vladi ...

S to abstraktno pozitivno točko, kjer stavko reducira na boj proti prazno definirani »pač« desni vladi, izrazi ustreznik neke druge abstrakcije, iskanja idealne stavke. Ko išče idealno stavko, ki je še ne znamo misliti, spregleda njene konkretno obstoječe nastavke, znamenja že obstoječe solidarnosti. In zdi se, da se solidarnost lahko prične šele na tej točki: izide lahko samo iz slutnje mezdne buržoazije, proletariata v postajanju, da je v določenem smislu že danes tisto, kar postaja.

T. T.

GLOSAR: DEFICIT (Bogomir Kovač)

MONOLOG: Bojan Bugarič