Prišepetovalci. Dvanajstič.

UVODNIK

Od zadnje edicije oddaje, ki jo poslušate, je minil že kar lep čas. Takrat smo že govorili o protestih, ki so se takrat že začeli in ki so danes še vedno aktualni – a vse ostalo se je močno spremenilo. Vmes smo imeli moment skrajne zaostritve, grožnje z referendumi, izgubljene in nato najdene podpise, nadaljnje padanje bonitetnih ocen, skratka, moment, ko se je zdelo, da je država razpadla. Zatem se je režim konsolidiral: pesimizem je zamenjal opitimizem, padec se je preobrnil v rast, slabe misli o državi so se preobrnile v dobre misli o domovini – in vse je bilo tako, kot mora biti.

A potem se je zgodilo Tisto. Zdaj lahko uradno beremo: Janez Janša se obnaša kot klasičen švercer iz začetka devetdesetih. Dobrih 12 tisoč evrov prve sodne takse poravna z gotovino na banki, slabih 6 tisoč evrov neke druge sodne takse plača z gotovino na pošti; za nič od tega točno ne ve, od kod mu denar, prav tako kot ne ve točno, kako se mu je lahko zgodil ta lapsus, da je svoj novi volvo v poročilih protikorupcijski komisiji ponižal v staro kripo, ki naj bi stala še manj kot rabljeni lexus Gorana Klemenčiča. In še več, ni se zgodilo samo Tisto – zgodilo se je še eno Tisto: da torej Zoran Janković, če beremo poročilo in če smo zelo kratki, ni poročal, ni poročal, ni poročal, ni poročal in ni poročal sprememb denarnih sredstev. Torej: kršil, kršil, kršil, kršil in kršil, pa čeprav je hkrati vabil in vabil in vabil, naj ga preiščejo.

In res, videti je, da smo končno dobili konkretni dokaz, da so, kot se reče, vsi isti. Vsi so isti. A pozor, ne gre za Janšo in Jankovića. Ne gre za to, da oba izvajata čudne posle, pa naj gre za tisti večni in neizmerni dolg ožje in širše družine, ki vedno znova najde pot v Janševe nogavice, ali za tisto Jankovićevo prepričanje, da je denar, ki ga posodimo, še vedno naš in vedno isti denar, da obresti ne obstajajo, da gre za premoženje, ki se s cirkulacijo ne spreminja, da gre za premoženje, ki za razliko od vložka v Mercator, ki se je dodobra oplodil v desetletju debelih krav, ostaja vedno enako, da gre za neko čudno premoženje, ki bi ostalo enako veliko, pa čeprav bi dolžniki in delniške družbe propadli, da gre za premoženje, kjer je milijon milijon, pa čeprav je realno postal 10 ali 0 milijonov.

A še enkrat, ne gre za Janšo in Jankovića, to ni to tisto, v čemer so vsi isti. In še več, prav tako ne gre za to, da so isti Jankovićevi in Janševi podporniki, ne gre torej za to, da med SDS in Pozitivno Slovenijo ni prav nobene razlike. V resnici sploh ne gre za to, da so vsi isti, da med enimi in drugimi ni nobene razlike. Ta teden je prej kot to pokazal neko bolj žalostno situacijo – da so namreč vsi, tako eni in drugi, ostali isti.

Kaj to pomeni? Kar zadeva SDS, je stvar preprosta. SDS je ostala ista. SDS se ne spreminja, se ne modificira. V odzivih bodo vedno znova preprosti in robati, vedno znova sicer bolj preprosti in bolj robati, a v bistvenem vedno enaki. Ko gre za njihove reakcije, nas nič ne more presenetiti, strategija je vedno ista. SDS je resnično, kot pravijo zase, garant stabilnosti slovenskega političnega prostora – in čeprav se včasih za hip zazdi, da je njihova strategija prenehala delovati, se vedno znova pobere in deluje, deluje vsaj toliko, da ohranja stabilnost Slovenije po svoji podobi.

Pri Pozitivni Sloveniji pa, nasprotno, ne gre zgolj za to, da so ostali isti, temveč so isti v pravem smislu šele postali. V reakcijah Maše Kociper, Tamare Vonta in drugih vidimo vse tisto, kar je bil vselej problem slovenske institucionalne levice. Postali so prava leva stranka. Postali so stranka brez strateškega razmisleka, postali so stranka, ki si ne upa tvegati s kakšno hitro potezo, postali so stranka, ki sčasoma prevzame zarotniški diskurz svojih nasprotnikov in ki je obenem nesposobna sama zakuhati kakšno pravo in inteligentno zaroto, postali so stranka, ki ne vidi, da je nihče več ne mara, postali so stranka, ki se ne more in ne more znebiti svojega predsednika, postali so stranka, ki v hipu, ko ji podpora skoraj že dobesedno vidno upada, razglaša, da so oni rešitev, postali so stranka, ki v svoj tim ne zna pripeljati kakšnega zares prebrisanega človeka, postali so stranka, ki zavida SDS-u, da ima predsednika, ki nastopa kot veliki Drugi – in, seveda, postali so stranka, ki s svojo nesposobnostjo ne spodkopava samo sebe, temveč tudi vsa tista pravilna stališča, ki jih je bila v nekaterih trenutkih sposobna artikulirati.

In zanimivo. Manj ko je Janković priljubljen in manj ko je politično močan, bolj ga podpirajo, bolj se jim zdi nepogrešljiv, bolj se jim zdi moder, bolj se jim zdi, da se ga ni mogoče znebiti. Pozabili so, da so tako Janković kot oni sami prehoden fenomen, zasilna rešitev. Pozabili so, da so nastali zato, da smo se izognili SDS-ovemu 50 plus, in pozabili so, da bi bil Zoran Janković majhna cena za morda zares dokončno izolacijo in marginalizacijo Janeza Janše. A ker niso bili sposobni povleči presežne poteze, ker niso bili toliko pametni, da bi Janković odstopil na dan, ko se je zgodilo Tisto, bomo morda spet videli isto, isto kot v času pred volitvami. SDS bo že mogoče postal šibkejši, a močnejši bo Virant. In ne samo to – vedno ko postane močnejši Virant, obstaja velika verjetnost, da bo po spletu čarovnij njegova moč postala moč SDS-a.
T. T.
 

MONOLOG: Aleš Bunta

Glasba: Bisera Veletanlić - Ne traži, Sœur Sourire - Dominique.