Prišepetovalci. Osemnajstič.

UVODNIK

Danes bi rad začel z elementom samokritike: priznati moram, da sem na določen način precenil nepovratni učinek protestov, tistega nekajmesečnega afektivnega in miselnega zagona, ko se je zdelo, da smo vsi skupaj nepovratno postali nekoliko pogumnejši in nekoliko pametnejši. Ne govorim o tem, da sem pričakoval kakšno instantno revolucijo, nikakor. Mislil pa sem, da so neke stvari vendarle vsaj za nekaj časa razčiščene. A kot vse kaže, sem se močno zmotil.

Pa tukaj sploh ne gre enostavno za to, da se tisti dve figuri, ki naj bi se umaknili, nista zares umaknili, da Janša še vedno sklicuje tiskovne konference in razmišlja o prevzemu oblasti, Janković pa piše pisma, v katerih še enkrat več pojasnjuje svojo resnico. Ni problem, da sta še tukaj in sama zase mislita, da nista gotova. Problem je drugje.

Faktično je tako: Janša ni več premier, Janković ni več predsednik stranke; Janša je in bo predsednik stranke, Janković je še župan. Prvi je obdržal strankarsko funkcijo, drugi funkcionarsko funkcijo. Kar je povsem logično: Janša je prepričan, da je še pomembneje kot državi načelovati stranki, saj je ta ime politične kontinuitete samostojne Slovenije, garant stabilnosti slovenskega političnega prostora, drugi, ki rad rešuje konkretne probleme, se je odločil, da obdrži svojo konkretno službo. Vsak od njiju je nekaj izgubil in vsak od njiju je nekaj ohranil. In zdaj – kdo je tisti, ki je bolj gotov?

Običajen razmislek gre takole: po poročilu KPK sta se oba sprenevedala, a ker se je moralnemu pozivu pridružila še realna želja po zamenjavi državne oblasti, smo v državi zamenjali vlado; Janša ni več premier, pa čeprav se še vedno spreneveda, Janković pa je še vedno župan – preprosto zato, ker, prvič, na ravni mesta ni bilo real-političnih razlogov in real-političnih možnosti za njegovo zamenjavo, in, drugič, ker ljubljanski protesti tega, roko na srce, nikoli niso zares intenzivno zahtevali. Edini način, na katerega bi se Janković lahko umaknil, bi bil torej odstop, ki bi ga gnal moralni presežek, tega pa Janković ni bil sposoben – in zato ostaja župan.

To je vse res tako. Pa vendar, zaradi dejstva, da so se protesti definirali kot moralistični protest, pri čemer je prvi od uradnih nemoralnežev izgubil svoj uradni položaj, drugi pa ga ohranil, bo večji del protestnikov sedaj razmišljal takole. Oba sta nemoralna, seveda, a ker je naš moralistični boj Janšo objektivno odstranil s položaja, Jankovića pa se ni dotaknil, bo prvi nastopil kot figura, ki pooseblja uspeh, drugi pa kot figura, ki pooseblja neuspeh protestov. Ko bomo pomislili na Janšo, bo naša vest pomirjena, ob Jankoviću pa bo moralistični protest srečal točko svoje nemožnosti, točko, ko bo odsotnost njegove morale nastopila kot opomin naši morali, kot dokaz, da se nismo dovolj potrudili, da smo v svoji morali popustili nekim drugim strastem in drugim vzgibom.

A slaba vest, v katero se je sprevrgel protestniški moralizem, ima to lastnost, da uživa sama v sebi, da se oplaja s svojim neuspehom – in prav zato raje vidi svoj neuspeh kot realno stanje. Zaradi slabe vesti bomo danes zatrjevali: Janša je gotov, Janković pa še vedno ni. A moral bi biti, res, moral bi biti, dajmo, zahtevajmo, postavljajmo imperative. Mi smo pošteni, mi smo apolitični, mi nismo od nikogar, oba moramo meriti z istimi vatli. Če je šel en, mora iti tudi drugi – in bolj ko ne bo šel, bolj se nam bo zdelo, da je drugi šel.

A pozor: to seveda ni res. Janša ni nikamor šel. Če ni več poslanec, to ne pomeni, da se je odločil za akademsko kariero, če ga en mesec skoraj ni v poročilih, to še ne pomeni, da je šel v samostan, če se ne pojavi na intervjuju s predstavniki opozicije, še ne pomeni, da ne bo več kandidiral. Mesec je hitro okoli in Janša, ki nikamor ni odšel, se je prejšnji teden že vrnil. Prečiščen, svež in pripravljen.

In zdaj pridemo do bistva. Zoran Janković se prav tako kdaj pa kdaj pojavi v javnosti in res je, da bi bilo bolje, če se sploh ne bi – ampak dejstvo ostaja, da je ob njegovem pojavljanju vedno prisotna nekakšna zadrega. Težko je reči, kje se ta zadrega nahaja, ali je v zadregi on ali mi, ki ga gledamo, a vendarle zadrega obstaja, čutimo nelagodje. Prav tisti, ki naj bi preživel proteste, je od dvojice uradno pokvarjenih edini, ki je v efektivnem smislu gotov.

Nasprotno pa je Janša, za katerega smo prepričani, da pooseblja uspeh protestov, še vedno tu. In to ni le njegova zabloda. Prav tisti novinarji, ki bi še pred nekaj meseci z vsem srcem podpisali njegovo dokončno obsodbo – ker pač za človeka, ki ga diskreditira poročilo KPK, ni več mesta na uradnih položajih –, so mu namreč zdaj, ko se je »vrnil«, že pripravljeni odpustiti. Seveda bi načeloma še vedno trdili, da je prav, da ni več predsednik vlade, a dejstvo je pač, da živimo v demokraciji in da si prvak opozicije, kot mu spet pravijo, zasluži demokratičen tretma. Kar pomeni: ko skliče novinarsko konferenco, je to prva novica; ko poročamo o reformnem programu vlade, ga bomo postavili v vlogo ekonomskega analitika; in ko bo spet kdaj kandidat za predsednika vlade, bomo to, ker smo pač v demokraciji, morali sprejeti. In ni vrag, takrat bomo najbrž spet brali in poslušali, da nastopa bolj umirjeno, kot smo ga poznali, da je vendarle eden redkih prvorazrednih politikov, da je končno spoznal, da Slovenci ne maramo agresivne retorike itd. itd. In če medijsko izpostavljene protestniške skupine ne vedo več, kako naprej, bi morale najprej še enkrat premisliti svoj popis stanja. Če nam mediji posredno sporočajo, da Janša ni gotov – potem pač ni gotov.

Politikov se namreč ne odstranjuje z moralo, iz politike ne izginejo takrat, ko to hočemo videti, temveč takrat, ko postavimo takšno protipolitiko, v kateri se več ne znajdejo, takšno protipolitiko, ki se zaveda, da polja politike ni mogoče razdeliti na strankarsko politiko za tiste, ki jih to zanima, ter na civilno družbo za tiste, ki jih to zares ne zanima. V pravi politiki moramo biti pragmatični, pozabiti moramo na razlike, za razlike je prostor v teoriji, za razlike je prostor v civilnodružbenem pridgarstvu, v praksi pa jih je nujno potlačiti. In prav v tem, ne pa v fragmentiranosti je problem uradnega jedra vstajništva. In prav v tem so dediči slovenske levice – in seveda, v tem, da vsakič znova podcenjujejo preživetveni potencial Janeza Janše.

T. T.

MONOLOG: Lev Centrih

Glasba: The Persuaders - Some guys have all the luck, Philly Dowgs - Hello stranger.