Prišepetovalci. Osmič.

UVODNIK

V zadnjem času so nekateri komentatorji že pravilno ugotovili, da ideja druge republike ni stvar prihodnosti, temveč da gre v strogem smislu za proces, ki že poteka. Še več, da gre za proces, ki sam po sebi ni zgolj prehodna stopnja, ki šele pelje v drugo republiko, temveč da se je vse bistveno že zgodilo. Kar imamo, je že druga republika. Proces je postopen in nepovraten – in zato ga ne bo mogoče preprosto odpraviti, treba bo izumiti neko povsem novo smer. A najprej ga moramo poskušati razumeti.

Sprva se je zdelo, da je ideja druga republike neposredno odvisna od uspeha slogana 50+, torej od takšne volilne zmage, ki bi omogočila ustavno večino – pač tako kot na Madžarskem. In prav spomnim se, kako sem pred predčasnimi volitvami verjel, da je edini razlog za odhod na volitve v tem, da se prepreči ta scenarij, da se torej prepreči ustavna večina, da se prepreči 50+. Če se prepreči 50+, sem naivno verjel, če se prepreči ustavna večina, smo preprečili največje zlo.

Osnovna ideja druge republike se od takrat ni spremenila. Odpadla je sicer vsa nebistvena navlaka, recimo stališče, da je treba zavarovati referendumsko voljo ljudstva, ali pa tisto, da se državni svet preoblikuje v svet pokrajin, ko bo do njih prišlo, a zares bistveno je ostalo. Druga republika je še vedno mišljena kot popravni izpit, kot tokrat zares prava, zvesta in nepokvarjena realizacija ideala, ki je obstajal že leta 1990, pa so ga sile kontinuitete nekako skvarile. Osnovna ideja je enaka: še enkrat, in tokrat zares, brez kompromisov, ustvariti državo in je ne izpustiti iz rok, ne je prepustiti silam kontinuitete in gnilim kompromisom. Osnovna ideja je enaka, a ker se je namesto 50+ zgodil 26+, je volja morala najti drugačno pot. 26+ je moral postati 50.

Že kmalu po konstituiranju vlade je postalo jasno, da ideja druge republike ni več samo ideja za prihodnost, ni več samo ideja, ki čaka na spremembe ustave, ni več samo obet, ki čaka na pompozen razglas, temveč je mogoča tukaj in zdaj. Ne potrebujemo nove ustave, temveč spremenjen pogled na obstoječo ustavo in ustavne kategorije kot take. Da bi razbili in demontirali samoumevnosti, ne potrebujemo spremembe ustave – vse to se da urediti drugače. Ustavo lahko samo malo drugače razumemo, jo razumemo tako, kot je seveda edino prav.

In uspeh druge republike, njena neuradna ustavna večina, njen 50+, je konec koncev odvisen od tega, ali nam spremenjeno razumevanje uspe prenesti tudi na ljudstvo, ali nam uspe ljudi preparirati na tak način, da sploh ne bodo vedeli, kdaj so se z nami začeli strinjati. Zato ta postopek ni enofazen, ni deklaracija, ni razglas, temveč proces. A katere so stopnje tega procesa? Kako se v tem procesu uresničijo zastavljeni cilji? Kako se v tem procesu realizira druga republika?

Vzemimo primer, morda najbolj očiten primer. Recimo, obstaja obča zamisel, povezana z ideologijo nosilcev druge republike, da si je pokojnine treba zaslužiti z dejanskim delom. Solidarnost smo razumeli napačno: solidarnost ni samo tisto, kar so vseskozi govorili, ni več solidarnost s tistimi, ki imajo manj, temveč je hkrati solidarnost s tistimi, ki imajo več. Je oboje, in šele tako je solidarnost zares poštena. Recimo, da je to osnovna ideja – a ker je ni mogoče lansirati neposredno, je nujno napraviti nekaj ovinkov, nekaj vmesnih korakov.

Najprej imamo dejansko stanje. Ustava pravi takole: »Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine.« Obstaja torej ustavna pravica do pokojnine in obstaja zakon, ki to pravico regulira in specificira. To bi radi malo spremenili – kaj storiti?

V prvem koraku nastopi ZUJF, tista de facto nova ustava, zakon o zakonih, ki se je v skladu z nujnostjo ilegalne vzpostavitve druge republike zgodil v nekaj dolgih frenetičnih nočeh. ZUJF v 143. členu večino pokojnin zamrzne, za druge pa pravi:

»pokojnine, za katerih izplačilo zagotavlja Republika Slovenija sredstva iz državnega proračuna (...), ki na dan pred uveljavitvijo tega zakona oziroma ob uveljavitvi pravice presegajo znesek 622,00 eurov, (se) s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona oziroma pravice uskladijo tako, da se zmanjšajo za« toliko in toliko evrov, odvisno od višine.

Sliši se komplicirano, a bistveno je naslednje. Obstajajo pokojnine, nekatere pokojnine se zamrznejo, nekatere pokojnine pa se uskladijo tako, da se zmanjšajo za določen znesek.

Torej, z ZUJF-om se dva tipa pokojnin, ki sta bila prej obravanavana enakovredno, razločita v dva po bistvu različna tipa; prvi ostane nedotaknjen, pri drugem se odpre prostor za samovoljne posege. A tudi ta drugi tip se deli naprej. Obstaja mejni znesek 622 evrov. Kar je manj, je zmerna, skromna in upravičena pokojnina, kar je več, je prestižna, luksuzna in očitno privilegirana pokojnina, ki jo je – da bi ustregli proračunu – mogoče zmanjšati ter jo je – da bi ustregli pravičnosti – treba zmanjšati. Preprosto je previsoka, je nezaslužena, je škodljiva za javne finance, na kratko: je nesolidarna.   

Z vstopom moralne komponente pa se odpre prostor za drugi korak. Če je ZUJF vse pokojnine, tudi tiste, ki se financirajo iz proračuna, še imenoval pokojnine, pa so se sčasoma začele pojavljati nove ideje. Te pokojnine, so rekli, pravzaprav niso čiste prave pokojnine, v resnici sploh niso pokojnine, zato jih moramo izločiti iz samega pojma. Očistiti moramo pokojninsko blagajno, to je v resnici glavni cilj pokojninske reforme. Pokojninska reforma mora biti najprej reforma koncepta pokojnine. Šele ko bomo znali razločiti pokojnino od nepokojnine, bo čas, da se osredotočimo na druge stvari, na podaljševanje delovne dobe in druge tehnikalije.

Pravica do pokojnine ostane, a spremeni se sam pojem pokojnine. Pokojnina mora biti nujno povezana s slovensko pokojninsko blagajno. Vplačevanje v jugoslovansko zvezno blagajno ne šteje. Tudi želod in žir, ki so ga partizani dajali na stran za hude čase, ne šteje. Tudi tu velja transparentnost, tudi tu velja princip osebnega računa – porabimo lahko samo toliko, kot ustvarimo, ker pa žir, želod in vojaški dinarji niso prevedljivi v slovensko valuto, vse skupaj odpira dvom o poštenosti zahtevkov. Nekaj boste že dobili, a če bi dobili več, to ne bo več solidarno.

A kaj je pri vsem tem bistveno? ZUJF je razgrnil zgornjo plast, pod katero se je razodela gnila resnica privilegijev, ki je nismo videli. Pokojnine so tako postale prave in neprave, pokojnine in nepokojnine. A to ni konec zgodbe. Pokojnine so v diskurzu zdaj povezane s privilegiji in prišel bo čas, ko bodo tudi drugi morali izkazati – po principu obrnjenega dokaznega bremena –, da njihove pokojnine niso privilegiji. Če smo iskreni, vsaka pokojnina je nesolidarna. Ustava sicer pravi, da imamo do nje pravico, a ker odžira denar gospodarstvu, jo lahko toleriramo samo pod pogojem, da upošteva tudi nek drugi kriterij. To ni ustava, to je zlato pravilo – porabimo lahko samo toliko, kot ustvarimo. In oblast ve, da ga nima smisla pisati v ustavo – mnogo bolje je, da zlato pravilo samo postane ustava ustave, instanca, s katero interpretiramo ustavo in ustavnost. In navsezadnje, druga republika je v prvi vrsti prav to: pravilna interpretacija prve republike.

T. T.

MONOLOG: Janez Markeš

Glasba: Hanne Hukkelberg - Break my body, Phyllis Brown - Why.