Prišepetovalci. Petič.

Oddaja

UVODNIK

Kot je znano, se je med sklepi zadnje seje vlade znašla tudi tista odločitev, ki jo je prek twitterja sporočil minister Žiga Turk:

»Vlada znižuje RTV prispevek za 10 odstotkov in s tem zategovanje pasu v javnem sektorju širi tudi na RTV Slovenija. Prihranek ostane gospodinjstvom.«

Pustimo ob strani bolj ali manj očitne osrednje motive. O tem, da gre za politični obračun z RTV, ter o tem, da je to še kako dobrodošla novica za prihajajočega poldržavnega konkurenta, so že pisali. Vse to po besedah ministra seveda ne drži, to s tem seveda nima nobene zveze. Pravi motiv je pač natanko tisti, ki ga je navedel v tvitu: zategovanje pasu v javnem sektorju se mora, da bomo enako pravični do vseh, razširiti tudi na RTV Slovenija.

Minister je bil v kasnejšem zapisu na blogu skoraj užaljen, da tega pravega in tako samoumevnega motiva nihče od kritikov ni znal razumeti in podpreti, še več, da ga nihče ni niti opazil. V tem zapisu so videli vse drugo. Prvi so mu očitali, da je tvit napisal med sejo vlade – kar je nesramna laž, napisal ga je iz svoje pisarne. Spet drugi so mu očitali, da je to sploh sporočil po tem kanalu – kar zgolj priča o njihovi predmodernosti. Direktor RTV se je obregnil ob višino prihranka – ta, kot odgovarja minister, »res ni ne vem kakšen, ampak tudi vse probleme npr. Javne agencije za knjigo bi rešil 1 evro od vsakega državljana«.

Še enkrat, minister je bil užaljen, da nihče ni opazil samoumevne veljavnosti argumenta, da mora tudi RTV, tako kot ostali, zategniti pas, razpisali pa so se, kot pravi, le o nedolžnem obvestilu, da prihranek ostane gospodinjstvom. Zato je v tej zadnji domislici, ki se na prvi pogled sliši kot klic po reševanju Javne agencije za knjigo, nehote in po avtomatizmu postregel z malo šolo sodobne ideologije. Kako učinkovito povezati zategovanje pasu in prihranek?

Javna agencija za knjigo je, tako kot ostale agencije in centri, ki jim je koalicija z ZUJF-om odtegnila znaten delež sredstev, financirana iz proračuna. Proračun je, če ne veste, tista vreča, ki jo javni sektor pojmuje kot vrečo brez dna, tisti denar, za katerega javni sektor vedno znova pozabi, da ga v resnici prispeva zasebni sektor. Kar v dodatnem približku, ki bistvo zadane še bolj natančno, pravzaprav pomeni: to je denar, ki ga s svojimi žulji prisluži delovno ljudstvo. A težava je v tem, da ni le javni sektor tisti, ki pozabi biti hvaležen; tudi samo delovno ljudstvo včasih pozabi, da je milostno, da so torej vse agencije, centri, zavodi in druge inštitucije financirane iz njihovih žepov.

Zato ga velja opomniti. 1 evro, ki ga obdržite zase, se res zdi skromen denar, a če ga pomnožite z dvema milijonoma, boste dobili dva milijona, kar pa že ni tako malo. S tem denarjem bi rešili vse probleme Javne agencije za knjigo. In samo pomislite, koliko evrov kljub vsemu vendarle že dajete za prav to agencijo, poleg  nje pa še za vse ostale agencije, centre in javne zavode. Zdi se vam, da je 1 evro majhen prihranek, in kot prihranek je res majhen denar, a stvari vendarle ne vidite pravilno. Da bi spoznali, koliko v resnici pomeni 1 evro, ga morate pomnožiti z dvema milijonoma, ugledati se morate kot kolektiv delovnega ljudstva, in spoznali boste: 1 evro je kot prihranek majhen denar, a kot strošek je neizmeren, označuje vso nepravičnost sistema, v katerem tisti, ki delajo po nujnosti, financirajo tiste, ki delajo, ker lahko, ker jim vi to omogočite.

In če pri drugih inštitucijah, ki jih financirate, opazite samo to, da ne opazite ničesar, ali drugače, opazite samo to, da ne delajo nič, vsaj ne nič koristnega, lahko pri RTV Slovenija ta nič dejansko vidite kot nič. In še več, ne le, da je program, ki ga ustvarjajo z vašim denarjem, popolnoma zanič; ne le, da vam vsak mesec kradejo denar, iz njega pa ustvarijo nekaj ničvrednega, temveč ga nekaj neposredno prekanalizirajo v svoje žepe – in če vlada ne more neposredno poseči v prvi tip kraje, lahko poskrbi vsaj za to, da tisto, kar bi gospodje sicer neposredno prelili v svoje denarnice, ostane pri vas, v vaših gospodinjstvih.

Vlada nas v uradnem sporočilu za javnost, ki je sledilo Turkovemu tvitu, skuša prepričati, da se je pri tej odločitvi oprla tudi na ugotovitve Računskega sodišča:

»Pri svoji odločitvi je vlada sledila tudi nekaterim odločitvam iz negativnega revizijskega poročila Računskega sodišča, iz katerega evidentno izhaja, da ima RTV Slovenija na področju finančnih sredstev na voljo še dovolj notranjih rezerv. Glede na to vlada ugotavlja, da znižanje višine RTV prispevka ne bo vplivalo na zmanjšan obseg dejavnosti javne službe RTV Slovenija oz. da s tem ne bo ogrožena njena finančna samostojnost.« 

A če vemo, da se poročilo nanaša na leti 2009 in 2010, in če vemo, da so pretežni del tega obdobja vrh RTV tvorili Anton Guzej, Jože Možina in Vinko Vasle, se nam morda posveti, da se vlada na poročilo računskega sodišča ne opira, temveč da je to poročilo v resnici pravi razlog te odločitve – ali natančneje, povod, da se je odločitev zgodila zdaj. Bog ne daj, da bi koga zamikalo, da bi se s tem poročilom preveč ukvarjal, bog ne daj, da bi v njem kdo prepoznal sledi te vlade. Ko gre za javni sektor, pozabite na osebno odgovornost tistih, ki se zdaj odpravljajo na Siolovo televizijo, pozabite na imena in priimke, pozabite na preteklost. Vse, kar morate vedeti, je, da je kriza, da vlada varčuje ter da varčuje pravično in po pameti.

In tu se, še enkrat, pokaže dodana vrednost ukrepa, ki ga je zahteval ta neprijetni povod. Res je: da vlada varčuje, je znano že ves čas, a prejšnje varčevalne ukrepe ste napačno občutili kot minus. A zdaj, ko vidite, da vam pri zategovanju pasu v javnem sektorju v denarnici vendarle ostane dober evro na mesec, in ko pomislite, koliko evrov bi se še dalo prihraniti, tudi prihodnjih ukrepov ne boste pospremili s pritoževanjem, temveč s pristno radostjo. Samo predstavljajte si: ko boste slišali, da so odpustili soseda, ko boste slišali, da je vaš znanec izgubil status samostojnega zaposlenega v kulturi, ko boste sami zaman iskali službo – takrat se samo spomnite na dober evro, ki ga je prihranilo vaše gospodinjstvo.

Tadej Troha

 

MONOLOG: Grega Repovž

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness