Štekaš vzpon avstrijskih komunistov?
V nedeljo je v Salzburgu, četrtem največjem avstrijskem mestu, potekal drugi krog županskih volitev, na katerih je zmagal socialdemokrat Bernhard Auinger. Drugouvrščeni kandidat ne prihaja iz vrst Ljudske stranke, ki je župana imela doslej, ali katere druge desne opcije. V drugi krog se je uspelo prebiti komunistu Kayu-Michaelu Danklu. Na volitvah je osvojil okoli 36 odstotkov glasov proti Auingerjevim 63-tim, kar sam vidi kot velik uspeh za Komunistično stranko Avstrije. Novoizvoljeni župan se je že zavezal, da bo z Danklom pri vodenju mesta aktivno sodeloval in mu zaupal urejanje salzburške stanovanjske krize. Danklova kampanja se je osredotočala predvsem na gradnjo novih neprofitnih stanovanj. Pomanjkanje teh je problem v celotni Avstriji, najbolj pa v Salzburgu.
Stranka je v Salzburgu sicer dosegla veliko zmago, saj so število svojih glasov za mestni svet od prejšnjih volitev povečali s štirih na 23 odstotkov. Tako so prehiteli Ljudsko stranko dosedanjega župana ter skoraj dohiteli socialdemokrate novoizvoljenega župana. Danklu se sicer na županski stolček ni uspelo zavihteti, vendar pa Avstrija županjo iz vrst komunistične stranke že ima. Elke Kahr je na položaju županje Gradca, drugega največjega avstrijskega mesta, od leta 2021, tudi njen osrednji fokus je stanovanjska kriza. Pred tem je bila mestna svetnica, zadolžena za stanovanjsko politiko, in pod njenim vodstvom so v mestu zgradili skoraj tisoč neprofitnih stanovanj. Komunisti so v zadnjih letih pridobili tudi več sedežev v deželnih parlamentih na Štajerskem in v Salzburgu, še pred dobrim desetletjem so jih predstavljali le posamezni poslanci na Štajerskem. V današnji oddaji tako skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj avstrijski komunisti po desetletjih zatona postajajo vedno popularnejši.
Avstrija je tradicionalno konservativna, od Habsburžanov do avstrofašizma med obema vojnama in trpežne popularnosti Ljudske stranke po vojni. Komunisti v Avstriji razen v času boja proti fašizmu niso nikoli igrali pomembne vloge na političnem parketu. Na vrhuncu leta 1949 je imela komunistična stranka okoli 150 tisoč članov, medtem ko so socialdemokrati in konservativci v istem času šteli po več kot pol milijona članov. Kot povzame fraza »ko v Moskvi dežuje, avstrijski komunisti nosijo dežnike«, je njihovo politiko med hladno vojno zaznamovala bližina s sovjetsko komunistično stranko, v čemer so si podobni z drugimi evropskimi komunističnimi strankami tistega časa. Militantni antikomunizem hladne vojne je stranko zdesetkal in po letu 1991 je ostala le peščica zapriseženih komunistov, ki se niso strinjali s »koncem zgodovine«. Vendar je v devetdesetih prišlo do preobrata v delovanju stranke. Več o tem pove Leo Kühberger, zgodovinar in nekdanji aktivist Komunistične stranke Avstrije.
Po prizadevanjih na področju izboljšanja življenja delavcev jim je proti koncu tisočletja uspelo pridobiti nekaj sedežev v lokalnih telesih. Uspeh, ki ga dosegajo v zadnjih letih, Kühberger delno pripisuje krizi predstavniške demokracije, v kateri je Avstrija po njegovem mnenju več desetletij. Vseeno meni, da je najpomembnejši dejavnik njihov program, kot predstavi na primeru graške županje, ki ji je s socialističnim programom uspelo v konservativnem mestu.
Volitev se v Avstriji lahko udeležijo že šestnajstletniki, za katere je značilno, da bolj verjetno volijo za radikalnejše politične opcije, zlasti progresivne. Kühberger pojasni, zakaj mladi ljudje volijo komunistično in druge manjše progresivne stranke, kot je napol satirična Stranka piva.
Politične stranke seveda pogosto propagirajo povsem drugačen program, kot ga po prihodu na oblast dejansko izvajajo. Kühberger meni, da se v komunistični stranki izogibajo prenapihnjenim obljubam in tako ne sodelujejo v predvolilnem spektaklu. Namesto tega si zastavljajo realistične cilje in jih med svojim vodenjem tudi uspešno udejanjajo, meni sogovorec. Obenem korupcijskih škandalov, ki so pogosti pri drugih strankah, zadnja leta predvsem pri dominantni Ljudski stranki, komunisti nimajo. Razlog za to je, tako Kühberger, da ima stranka omejitev dohodkov za funkcionarje, po kateri morajo presežke donirati v dobrodelne namene. Tako od članstva odvrnejo posameznike, ki hočejo v politično areno vstopiti zaradi dobička.
Do nedavnega je bila komunistična stranka zelo majhen igralec v avstrijski politiki, vendar uspehi v Gradcu in Salzburgu povečujejo moč stranke. Javnomnenjske raziskave pred parlamentarnimi volitvami, ki so na sporedu že prihajajočo jesen, jim napovedujejo tudi vstop v zvezni parlament, tam so njihovi poslanci zadnjič sedeli leta 1959. Tako jih etablirane stranke, kot pove Kühberger, vedno težje ignorirajo in primer Gradca prikazujejo kot anomalijo.
Vpliv komunistične stranke raste predvsem na področju stanovanjske politike, saj je bil to, kot pojasnjuje Kühberger, vedno njihov fokus.
Čeprav je vstop komunistov v parlament verjeten, njihov vpliv na lokalno politiko pa nezanemarljiv, vzpon na državni ravni ne bo tako enostaven. Kühberger ocenjuje, da lahko dobijo okrog pet odstotkov glasov. Znotraj stranke so glede tega v razkolu, saj nekateri zagovarjajo aktivno sodelovanje na zveznem nivoju, torej v parlamentu, medtem ko se hočejo drugi bolj osredotočiti na lokalno politiko.
Skrivnost uspeha avstrijskih komunistov je torej v tem, da vsaj za zdaj ostajajo zavezani delovanju na lokalnem nivoju, kar je v očitnem kontrastu z nemško Die Linke in slovensko Levico, ki politike onkraj parlamentarnega kupčkanja ne poznata več.
Kljub velikem uspehu komunistične stranke niti Gradcu niti celotni Avstriji ne kaže, da bosta postala komunistična utopija. Politike komunistov so namreč veliko bližje socialni demokraciji. Kot pove Kühberger, avstrijska buržoazija v strahu pred komunisti ne trepeta preveč.
Vir slike: Wikimedia Commons
Dodaj komentar
Komentiraj