Cene laži vazalov

Osrednji slovenski mediji in uradna državna politika imajo resen problem z zaznavanjem tektonskih zunanjepolitičnih sprememb. Ta slepa pega je pravzaprav kroničen slovenski problem, ki se, vsaj kolikor se spomnim, vleče še iz časov pred osamosvojitvijo. Spomnim se trenutkov, ko sem na nekdanjem FSPN-ju poslušal dolge tirade profesorjev o socializmu kot »svetovnem procesu« in moral na izpitih na pamet zdrdrati vse konference neuvrščenih ter njihov usodni vpliv na svetovno politiko. No, vsaj vroče razprave s profesorji so bile zanimive – vsi smo nekako vedeli, da se se ta ideologija počasi sesuva in tudi profesorji so bili zato vse bolj odprti za kritike in nove ideje. Potem se je čez noč vse spremenilo. Spremembe, za katere smo si prizadevali tedanji študentje, so se nenadoma zgodile. Toda to ni bil samo svet v katerem si lahko svobodno povedal karkoli si želel, to je bil tudi nov svet poln drugačnih pasti, lažnih ideologij in prevar. Vodilna vloga ZDA je zamenjala neuvrščene, evropske vrednote bratstvo in enotnost, načelo neintervencije podpora »humanitarnim intervencijam«, miroljubno koeksistenco ustvarjanje novega svetovnega reda, ideologijo komunizma pa neomajna vera v čudežno moč tržnih sil.

Na področju zunanje politike so kar čez noč zrasli novi okopi ortodoksije – kdor ni bil z »nami«, torej nesporni podpornik odločitev ZDA in navdušenec odločitev zveze NATO, ta je nenadoma bil »proti nam.« In seveda je prav vsak v tem krasnem, novem demokratičnem svetu lahko povedal svoje mnenje – le da so tisti, ki so povedali »napačna« mnenja kmalu spoznali, da lahko svoja mnenja izražajo le še na obrobju slovenske medijske krajine. Kritika socializma ob koncu osemdesetih ni bila posebej nevarno početje – toda v demokraciji je kritika institucij »svobodnega sveta« nenadoma postala nedopustna herezija. Grešnikov sicer država ne preganja več zaradi verbalnega delikta, zato pa jim toliko bolj uspešno natika finančne nagobčnike. Kajti cenzura v sodobni demokraciji ni vsebinska, tako kot je v socializmu, pač pa je osebna, »personalna«. Vsak lahko načeloma pove vse – toda po drugi strani tisti, ki govorijo »napačne« zadeve, tega ne morejo početi skozi »osredje« družbene kanale in medije. Težava takšne politike je samo ena – da je, tako kot je bila za spremembe v svetu slepa socialistična oblast, tudi sodobna, demokratična oblast slepa za spremembe, ki se bliskovito odvijajo v svetu. Osrednji mediji tako zunanjepolitično dogajanje opisujejo v skladu z ustaljenimi obrazci, kjer se posredno ali neposredno hvalijo uspehi »naših« zaveznikov, hkrati pa se z najbolj črnimi barvami opisujejo koraki nasprotnikov naših zaveznikov. In tako dobimo popačeno podobo sveta, kjer osrednji mediji tudi ob najbolj nazornih in povsem očitnih porazih naših »zaveznikov« še naprej ponavljajo očitne neumnosti, ki so v kričečem nasprotju z dejstvi v realnem svetu. Istočasno pa država finančno »kastrira« še vse alternativne medije, ki znova ostajajo edini prostor za popolnoma svobodno razpravo.

Nepričakovan preobrat v reševanju sirske krize, do katerega je prišlo po spretnem posredovanju ruske diplomacije je verjetno najbolj očiten primer opisanega. Tudi takrat, ko je bilo že vrabcem na vejah znano, da bi bil ameriški enostranski napad na Sirijo poguben za ves svet, da bi predstavljal novo hudo kršitev mednarodnega prava, da bi se zelo verjetno prav klavrno končal ter da za napad pravzaprav sploh ni bilo legitimnega povoda, smo lahko z ekranov nacionalne televizije poslušali samo enostranske obtožbe na račun Asadovega režima. Ni seveda dvoma, da je Asad objektivno odgovoren za številne zločine, toda dogajanja v Siriji vsekakor ni mogoče razmeti niti brez podatkov o neposrednem vmešavanju in podpori sosednjih držav v sirski konflikt. O čemer pa vsaj na slovenski »nacionalki« in podobnih medijih ni bilo veliko prispevkov. Vrhunec travestije je bil verjetno trenutek, ko je dopisnica nacionalne televizije iz Bližnjega vzhoda ob nepričakovanem obratu sirske krize sporočila, da mora »Asadu res teči voda v grlo« saj je v enem samem dnevu »ne samo priznal, da poseduje kemijsko orožje, pač pa ga je pripravljen tudi uničiti.« Od slovenskih osrednjih informativnih medijev nikoli nisem pričakoval novinarskih presežkov, toda ko sem slišal ta stavek, sem pred televizorjem za trenutek obstal kakor vkopan. Res je potrebno imeti posebno žilico, da trenutek, ki je predstavljal največji poraz ameriških in izraelskih »jastrebov« na svetovni sceni predstaviš kot poraz tistih, ki so iz takšnega preobrata izšli kot največji zmagovalci. Ob tem Sirija sploh nikoli ni skrivala dejstva, da ima kemično orožje, prav zaradi kemičnega in jedrskega orožja Izraela, kar pa seveda ni bila tema, ki bi bila prisotna v osrednjih domačih medijih.

Seveda pa to ni nenavadno. Več kot dve desetletji vztrajnega ponavljanja trditve, da sta na primer Rusija in Kitajska samo dve »prepreki«, ki vedno znova onemogočata reševanje te ali druge svetovne krize je seveda pustilo nekaj vpliva tudi na dušah mladih, karier željnih, predvsem pa zaradi ponavljanja »uradnih resnic« dobro plačanih slovenskih zunanjepolitičnih novinarjev. Da gre za očitne neumnosti pa je vedel vsak, ki se je bil o dogajanju v svetu pripravljen informirati kar brez slovenskih cenzorskih plašnic in avtocenzorskih filtrov. Tako je na primer na strani katarske televizije Al Jazeera, ki je sicer več let goreče podpirala sirske upornike izšel članek Barnabyja Philipsa, ki v sirskem preobratu ni videl poraza Asada. V komentarju »Sirija: na pragu novega sveta« je jasno poudaril zgodovinski pomen preobrata, pomen, ki so ga slovenski mediji – z redkimi izjemami – popolnoma zgrešili. »Z vzponom Rusije in ameriško neodločnostjo okoli Sirije se kažejo znaki, da se svet pomika izven ameriške hegemonije. Le kaj nam torej sirska kriza govori o državah, ki so bile vpletene v njo? Ko bodo prihodnji zgodovinarji ocenjevali zgodnja leta 21 stoletja, bodo dogodke zadnjih treh tednov najverjetneje ocenjevali zelo pozorno. Narodi se vzpenjajo in padajo skozi desetletja, toda včasih ima en sam posamezni dogodek tako velik pomen, da se zanj zdi, da je razkril bistveno resnico o razmerah, ki so se dolgo časa razvijale do te točke. Pomislite samo na sueško krizo leta 1956. Britanci in Angleži so bili dolga leta podrejeni ZDA, toda šele ponižujoč neuspeh ene same imperialne avanture je razkril formalno smrt starega evropskega reda. Na podoben način v tem, da predsednik Barack Obama ni želel uporabiti vojaško silo v Siriji, kot tudi pomanjkanje podpore za ta korak v Kongresu mnogi vidijo kot trenutek, ko so ZDA odstopile od vloge edine supersile,« je opozoril novinar in ob tem navedel tudi razmišljanja Timothya Gartona Asha in Rogerja Cohena.« Na zelo podoben način so sirski preobrat komentirali tudi mnogi drugi zunanjepolitični analitiki. Juan Cole je menil, da so veliki poraženci tega preobrata »sirijski jastrebi, ki so upali, da bo ameriški napad na Sirijo z manevrirnimi raketami Obamino administracijo zagotovo vpletel v spopad na strani upornikov«, medtem ko je Noam Chomsky cinično ocenil, da je šlo za »poraz ZDA« iz katerega je državo izvlekel Putin in da so se ZDA v tem konfliktu obnašale kot »odpadniška država,« ki se »ne ozira na mednarodno pravo.«

Vse to je seveda res. Tudi afera »Snowden«, zapleti v ZDA pri dvigu ravni zadolževanja, neprestana rast zadolževanja ZDA, vse obsežnejši nakupi zlata s strani drugih držav, diplomatski preobrat v reševanju iranskega jedrskega vprašanja, brazilsko zapiranje lastnega interneta, politika varčevanja in kriza v EU – vse to so tektonski premiki, ki kažejo na vznik novega, multipolarnega sveta. Ti premiki bi tudi od slovenske zunanje politike in medijev zahtevali nekoliko bolj poglobljen pristop. Pristop brez cenenega, enostranskega prikazovanja dejstev in prozornih komentarjev, kjer se za leporečjem vedno znova skriva eno samo sporočilo – hvalisanje naših velikih »zaveznikov« ter »brisanje« in ignoriranje vseh dejstev, ki »kvarijo« črno-belo sliko »našega« sveta. Naši zavezniki bodo pač prej ali slej doživeli svojo usodo, ki ne bo pretirano drugačna od usode vseh ostalih imperijev doslej. Slovenija pa ni bila in nikoli ne bo imperij, predvsem pa ne bi bilo modro, če bi svojo usodo vezala na usodo kogarkoli, pa čeprav se zdi še tako vpliven in nepremagljiv. Zato nekoliko več objektivnosti pri zaznavah sveta ne bi škodilo. Za začetek bi bilo dovolj, če se tudi novinarji ne bi več obnašali kot ceneni vazali opotekajočega se imperija. Seveda pa takšna svoboda v demokraciji – ni poceni.

Terminal je pripravil Igor Mekina