Šole v cirkus ali cirkus v šolah?

Šole v cirkus ali cirkus v šolah?

Oddaja
19. 11. 2019 - 20.00
 / Cicigan

Omemba cirkusa lahko spodbudi zelo različna občutja: spomine na mladost, odpor pri ljubiteljih živali, romantično sanjarjenje o pobegu iz ustaljenega ritma življenja in tako dalje. V vsakem primeru lahko trdimo, da je cirkus kompleksen pojem, a je kljub dolgi tradiciji skozi vso svojo raznotero pojavnost zelo težko ulovljiv. V cirkusu se mešajo različni pristopi: obvladanje fizičnih veščin zračnih akrobacij in žongliranja s klovnijado, nastopaštvo in spektakel s politično satiro ter institucionalno s “kontra kulturo”. Svobodnjaštvo cirkusantov, ki se izraža skozi prosto mešanje različnih področij, velikorat pa tudi v njihovem načinu življenja in drugačnih pogledih na družbo, daje cirkusu njegovo ljudskost in popularnost.

V modernem cirkusu živali niso več zelo popularne in kljub temu da se je del cirkusa popolnoma komercializiral ter prešel na produkcijsko raven dovršenih spektaklov - kot na primer »Cirque du Soleil« - še vedno obstaja množica drugačnih cirkuških pristopov. Morda - v primerjavi z mnogimi drugimi deželami - v Sloveniji cirkus ni zelo uveljavljen, a to še ne pomeni, da ni prisoten. Zasledimo ga v uličnih predstavah, v avtonomnih prostorih, pa tudi v različnih oblikah dejavnosti v blokovskih naseljih, centrih za migrante, bolnišnicah in šolah.

O relativni pestrosti cirkuške dejavnosti priča tudi nedavni simpozij Cirkuška stičišča na Pedagoški fakulteti v organizaciji Cirkokroga – Slovenskega združenja za cirkuško pedagogiko, na katerem je o problemih in vizijah cirkuške pedagogike razpravljalo veliko različnih iniciativ, udeležila pa se ga je tudi Univerzitetna redakcija Radia Študent in za tokratni Cicigan pripravila reportažo dogodka.

Če si dovolimo poenostavljanja, bi sodelujoče po pedagoških pristopih lahko posplošili na dva nivoja delovanja: na tiste, ki so del državnega kurikuluma izobraževalnih institucij – na primer na Gimnanziji Poljane ali v vzgojnem zavodu Planina, »totalna institucija«, v kateri se ukvarjajo z mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in na tiste, ki temeljijo na prostovoljni udeležbi, kot to počnejo v popoldanskih dejavnostih na Osnovni šoli Livada. Lahko pa jih posplošeno razdelimo tudi na takšne, ki cirkus od zunaj pripeljejo v okolje institucij, kar se dogaja v primeru Cirkusa brez meja v azilnem domu in takšne, ki svojo pedagoško poslanstvo opravljajo izven institucionaliziranega okolja. Dober primer tovrstnega delovanja predstavlja Ulični cirkus v blokovskem naselju Novo Polje.

V vsakem primeru lahko pri vseh prisotnih praksah opazimo izrazito socialno noto delovanja, ki se odraža skozi osebnostno ozaveščenost pedagogov, izbranem okolju njihovega delovanja,  naslavljanju tem v izobraževalnem procesu in po izbranih učinkih, ki jih želijo skozi pedagoški proces doseči. Krajši uvid v socialno dimenzijo cirkuške pedagogike pa smo dobili tudi pri predstavitvi cirkuške izmenjave iz severozahodne Afrike.

Različna delovna okolja do določene mere narekujejo tudi različne uporabljene pristope, metode in cilje. V debati na simpoziju je bila tako velikokrat izpostavljena »odprta metoda« delavnic, pri kateri lahko vsak prosto odloča o lastnem sodelovanju. Takšen pristop naj bi bil najbolj primeren tudi z gledišča cirkuške etike, kar pa z aktualnimi pedagoškimi praksami v šolah, z jasnim kurikulumom in zahtevami seveda ni najbolj kompatibilno, saj je čar takšne metode tudi v njeni »anti-efektivni« naravnanosti, ki cirkus vleče iz ustaljenih zahtev po doseganju družbenih norm in izobraževalnih standardov.

Do pozitivnega konflikta ob trčenju cirkuške filozofije s strukturo šole pride tudi pri odnosnih hierarhijah in standardih obnašanja, o čemer je več spregovorila Eva, ki je delila izkušnjo iz prostočasnih dejavnosti na Osnovni šoli Livada, znani tudi po svoji kulturni in socialni pestrosti učencev. Pomemben element cirkuške pedagogike je tudi ustvarjanje varnega oziroma odprtega prostora, ki naj bi preko neproduktivno naravnanega tempiranja, prilagojenega vsakemu posamezniku, vzpostavljal pogoje za emancipacijo.Poudarki pa so tudi na učenju sprejemanja drugačnosti in času za samorefleksijo. Tako se je - kot pomemben del pedagoškega procesa - pri vseh prisotnih praksah kristalizirala skupinska refleksija.

Nekoliko težje pa takšna cirkuško-pedagoška filozofija funkcionira kot del uradnega šolskega programa. V vzgojnem zavodu Planina, kjer se ukvarjajo z mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in kjer mladostniki ne pristanejo po lastnih željah, ampak po odredbi centrov za socialno delo in sodišča, se v okviru cirkusa v sklopu interesnih dejavnosti kar nekaj svobodnjaštva seveda izgubi. Spremeni se tudi način dela; skupine delavničarjev so precej manjše – če so pri prejšnjih praksah štele do 20 ljudi, jih je v primeru Planine 6. Prav tako so tu delavničarji razdeljeni glede na spol, o primernosti česar se je na simpoziju kasneje še debatiralo. Klasično pedagoško uro je opisal Andrej.

V vzgojnem zavodu Planina želijo mladino preko cirkusa po eni strani naučiti veščin in funkcionalne pismenosti, vendar sta veliko pomembnejša vzgojno-izobraževalna cilja naučiti sodelujoče funkcioniranja v skupini in navajanje na vztrajnost. Nekoliko drugačne pa so izkušnje uporabe cirkuške pedagogike pri športni vzgoji na Gimnaziji Poljane. Šolski kurikulum načeloma že vsebuje spodbujanje vpeljevanja cirkuških veščin v šole, a večina učiteljev izkušenj s cirkuško pedagogiko nima, zato je uporaba in izpeljava tovrstnih veščin v veliki meri odvisna od volje in sposobnosti posameznega pedagoga. Prav tako je na to temo napisanih veliko pozitivno naravnanih člankov, a po drugi strani ni strokovne literature, ki bi cirkuško pedagogiko približala izobraževalcem. Ta manjko je do neke mere želel zapolniti tudi Jan, učitelj športne vzgoje na Gimnaziji Poljane, s svojim magistrskim delom.

V nadaljevanju smo se na simpoziju Cirkuška stičišča dotaknili konkretnih izkušenj iz poučevanja pri pouku športne vzgoje in ponovno odprli problematiko vpeljevanja cirkuške pedagogike v uokvirjeni obliki, kar v primeru športa lahko pomeni zgolj skozi prizmo veščin ter se vrnili k čudaškemu učitelju.

Za trenutek se bomo malo oddaljili od šolskih vsebin in se dotaknili nekoliko bolj neformalnih oblik pedagoške prakse. Cirkokrog v blokovskem naselju Novo Polje v okviru enega izmed svojih projektov že tri leta izvaja Ulični cirkus. Ponovno gre za odprto formo delavnic, ki se ji lahko priključi vsak, po parih epizodah na isti lokaciji pa sledi tudi cirkuška prestava za »lokalce«. Kristina je delila svoje izkušnje in komentirala pomen odprte metode v cirkusu. Kot že omenjeno, je odprta metoda v cirkuški pedagogiki pomembna, ker s tem krepi tudi ostale elemente cirkuške filozofije, kot so svobodno sodelovanje, samoiniciativnost in samoorganizacija, pomoč in solidarnost, nehierarhičnost in medgeneracijskost.

V oddaji smo poskušali predstaviti nekaj raznolikih praks cirkuške pedagogike pri nas. Poleg že omenjenih so na simpoziju sodelovali še cirkus Fuskabo, ki svoje delavnice izvaja tudi v Fužinah in Rdeči noski, aktivni predvsem na področju pediatrije, ki pa v zadnjem času svoje dejavnosti širijo na psihiatrične oddelke in prisotnost ob raznih zdravniških posegih. Veliko cirkuške prakse se odvija na področju migrantov; tako iniciativa Cirkus brez meja v azilnem domu že nekaj let izvaja cirkuške delavnice, delili pa so tudi izkušnje iz migrantskega centra v Veliki Kladuši, a nam je v tokratni oddaji na žalost zmanjkalo časa za podrobnejšo predstavitev.

Na simpoziju smo lahko veliko slišali o pozitivnih učinkih, ki iz takšne pedagogike izhajajo in gredo onkraj pridobivanja zgolj cirkuških spretnosti. Če povzamemo nekatere poudarke, so se ti vrteli predvsem okoli ustvarjanja odprtega prostora in odprte metode sodelovanja ter vprašanjem kako lahko to metodo vpeljemo v institucije, saj se šele preko takšnega svobodnejšega pristopa k izobraževanju lahko v pedagoškem procesu spodbuja samoorganizacijo in sodelovanje, samoizobraževanje in horizontalen način izobraževanja. Pomembno je tudi opaziti, da so vsi sodelujoči pokazali veliko mero razumevanje za socialna vprašanja in so v svojem delovanju družbeno angažirani.

Pomembno vlogo pri ustvarjanju okolja, ki sodelujočim nudi vse prej našteto, pa seveda nosi izobraževalec. Izobraževalec mora v zelo različnih kontekstih formo ohranjati kar najbolj odprto, pri čemer se v pedagoškem delu seveda lahko pojavijo problemi, predvsem ko pridemo do postavljanja omejitev in ocenjevanja. Kakor pa smo slišali, to pedagog v šolskem sistemu lahko oblaži z dogovorom o sodelovanju, vpeljavo samoocenjevanja in izogibanjem siljenja k sodelovanju.

Z vpeljevanjem cirkusa v pedagogiko se v šolsko polje delovanja vnaša tudi širša filozofija cirkusa. Ta velikokrat prinaša odstopanje od družbenih norm, kar se lahko odraža že v samem vizualnem izgledu učitelja in njegovih pristopih. Čudni učitelji so velikokrat podvrženi čudenju otrok, vendar naj bi s svojo integriteto spodbudili sprejemanje drugačnosti tudi med otroki samimi.

Osrednja poanta Cirkuških stičišč je sicer bila premišljevanje o prihodnosti cirkuške pedagogike. Iz predstavitev najrazličnejših praks smo ugotovili, da ima cirkus veliko ponuditi, kakor tudi, da je mogoče njegove elemente vklopiti v skoraj vsak pedagoški proces. A vprašanje, kako prakso, ki v svoji osnovi zavrača uokvirjeno delo institucij, vključevati v izobraževalni sistem, ostaja. Tako morda ni glavni cilj za prihodnost vpeljava cirkusa v šolski kurikulum, temveč avtonomen razvoj cirkuške teorije in prakse na raven, ki bo omogočala samozavestno sodelovanje s šolami preko zunanjega partnerstva. Zaključimo lahko, da je cilj cirkusantov biti prepoznan kot relevantna pedagoška praksa, vendar je morda bolje kot stlačiti se v institucije, priti v šole in iz njih ugrabiti otroke ter jih deinstitucionalizirati.

Z izjavami je žongliral Kuki.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness