Sezon fredi

Zunanje temperature padajo, ves čas je tema, zebe nas, tako svojo žalost utapljamo v kozarcih kuhanega vina na stojnicah sredi Ljubljane in hranimo objestni turizem najlepšega mesta v Osončju. Svoja ušesa le s težavo zaščitimo pred nadležnimi božičnimi napevi, ki nas prepričujejo, da je na svetu vse v najlepšem redu in da je najpomembnejša stvar to, da smo ljubljeni. Okrasju kulture pa še vedno botruje pojav zimskih depresij, ki smo ga natančneje opisali v predhodni oddaji.

Ob pogledu na nasmejanega rdečega bradatega kokakolinega možica se nam lahko celo zazdi, da na svetu ni podnebnih sprememb. Zemlja bo rešena, ker je Ljubljana poskrbela, da v času bleščečih neskončnih lučk ostala javna razsvetljava ni prižgana. Kako pa bi videli ves blišč lučk, če bi zraven svetile še dolgočasne mestne svetilke, ki nam prijazno osvetljujejo ceste in poti preostalih enajst mesecev v letu.

Pred mukami neskončnega decembrskega veselja vas lahko reši znanstvena redakcija, ki bo v današnji oddaji Frequenca della Scienza predstavila, kako se z zimo spopadajo druge živali in kaj se dogaja v človeškem telesu, ko je izpostavljeno mrazu. V zaključku oddaje dajemo besedo tudi zimski službi Komunalnega podjetja Ljubljana.  

Najprej pa poglejmo, kaj delajo živali, ko ne delajo ničesar.

Posnetek

Hibernacija je torej stanje neaktivnosti in se nanaša predvsem na toplokrvne organizme. V splošnem velja, da se med hibernacijo živalim upočasni srčni utrip in frekvenca dihanja, močno se zniža telesna temperatura, upočasnijo se tudi procesi presnove. Globoka hibernacija je najbolj značilna za majhne glodalce, čeprav ljudje zimsko spanje najpogosteje pripisujemo medvedu.

Rjavi medved je v hladnih mesecih res v stanju hibernacije, toda njegova telesna temperatura nikoli ne pade tako nizko kot pri majhnih sesalcih. Zaradi velike telesne mase bi namreč za ponovno segrevanje telesa  porabil preveč energije, zato je njegov spanec bolj rahel. Kljub temu pa, kot omenjajo v raziskavi o rjavih medvedih na Švedskem, pride v času hibernacije do pomembnih fizioloških sprememb.

Poleg tega, da se rjavemu medvedu med hibernacijo zniža frekvenca utripa srca, se spremeni tudi celična sestava krvi in biokemijsko ravnovesje. V krvi organizma je manj levkocitov, medtem ko nastaja več eritrocitov za boljši izkoristek kisika. V krvi se zviša tudi koncentracija lipidov, kot je na primer holesterol, trigliceridi in proste maščobne kisline. Maščobe so za sesalce v času hibernacije glavni vir energije.  

Hibernaciji podobno stanje pri hladnokrvnih živalih, kot so plazilci in dvoživke, imenujemo brumacija. Od hibernacije se razlikuje po tem, da glavna zaloga energije niso maščobe, pač pa glikogen. V fazi brumacije lahko hladnokrvne živali preživijo v okolju z nižjo koncentracijo kisika. To jim omogoča posebna presnova glikogena, iz katerega lahko črpajo molekule kisika, imajo pa tudi druge mehanizme privzema kisika.

Tako lahko dvoživke kisik privzemajo iz okolja skozi kožo, želve pa ga lahko privzemajo kar iz vode skozi poseben organ prebavil, imenovan kloaka. Največja nevarnost za plazilce in dvoživke je dehidracija, zato se tudi med obdobjem brumacije večkrat aktivirajo in poiščejo vodo. Če pa imajo vode dovolj in je zima mila, se pogrejejo na soncu.

Hibernacija se med različnimi sesalci precej razlikuje. Pravih hibernatorjev je malo in jih najdemo samo med majhnimi sesalci. Mednje prištevamo tudi navadno veverico, zato, ker utrip njenega srca pade s 350 na samo 4 utripe na minuto. Arktične veverice v času hibernacije preživijo padec telesne temperature na minus 2,9 stopinj Celizija, kar je nižje od ledišča vode.

Kri arktične veverice pri temperaturi pod ničlo ne zmrzne iz dveh razlogov. Delno je to zato, ker je slana, in delno zaradi fizikalnega pojava, ki ga imenujemo podhlajenost ali supercooling. Gre za pojav, ko v tekočini ni kristalizacijskih jeder, okoli katerih bi se lahko tvorili kristali in bi posledično nastal led. Za glodalce je značilno, da se v času hibernacije vsakih nekaj tednov prebudijo in napolnijo zaloge energije s prihranjenimi oreščki.

Hibernacijo, ki traja le krajše obdobje, imenujemo torpor in ga najdemo pri enajstih redovih sesalcev. Hibernacijo uravnava hormonsko ravnovesje in dolžina dneva, medtem ko torpor nastopi kot posledica nižjih temperatur in manjše količine hrane v okolju. Fiziološke spremembe v telesu so pri obeh zelo podobne in ju zato med seboj težko jasno ločimo. V splošnem lahko hibernacijo razumemo kot podaljšano obliko torporja.

Zimsko spanje pa nima le funkcije prilagoditve na nižje temperature v okolju in pomanjkanje hrane. V raziskavi o zimskem spanju navadnega polha v dunajskih gozdovih so pokazali, da so nekateri osebki hibernirali kar 11 mesecev in pol, torej skoraj celo leto. To je najdaljše obdobje hibernacije, ki so ga do sedaj opazili na živalih v divjini.

Dolga hibernacija omenjenih polhov je povezana z reprodukcijo navadne bukve, ki jim redko ponudi žir dve leti zaporedoma. Žir pa je za navadnega polha glavni vir hrane za njegove potomce. V raziskovalni skupini predvidevajo, da polhi na nek način predvidijo dobro ali slabo letino bukve in se glede na to odločijo, ali preskočijo reprodukcijo in ostanejo pod zemljo ali pa pridejo na plano in se namnožijo.

Drug pomembni dejavnik, ki vpliva na dolžino hibernacije, pa je zaščita pred plenilci. Najpogostejši vzrok smrti majhnih sesalcev je, da postanejo hrana, in tako je denimo povprečna življenjska doba miši le tri mesece. Živali v fazi hibernacije skoraj nikoli ne poginejo. Živali, ki hibernirajo, živijo dlje in počasneje, saj več energije vlagajo v preživetje in manj v razmnoževanje.

Kako zimo preživijo v živalskem vrtu, pa smo raziskali na terenu. Pogovarjali smo se s pedagoško vodjo Živalskega vrta Ljubljana, Ireno Furlan.

Izjava

KOMAD

Dobrodošli nazaj na 89,3 MHz, poslušate oddajo Znanstvene redakcije Radia študent. Predstavili smo hibernacijo različnih sesalcev in se odpravili na terenski izlet v Živalski vrt Ljubljana, zdaj pa se selimo med primate v divjino.

Na tropskem Madagaskarju so raziskovalci pred leti odkrili, da nekatere vrste lemurjev hibernirajo. Kljub temu, da zunaj ni mraz, saj temperature lahko presežejo tudi 30 stopinj Celzija, se lemurji zavlečejo v drevesne dupline in tam preživijo sušno obdobje, ko pride do pomanjkanja hrane in vode.

Med lemurje, ki hibernirajo, sodijo debelorepi škratski lemurji. Pri njih se presnova lahko zmanjša kar za obdobje sedmih mesecev. V deževnem obdobju med decembrom in februarjem se lemurji najedo žuželk, sadja in rastlin. Poredijo se lahko tudi za več kot tretjino njihove običajne teže in celo v repu shranijo maščobne zaloge. Po tem s hrano bogatim obdobjem si poiščejo drevesno duplino in preidejo v stanje hibernacije. Med tem njihova telesna temperatura lahko niha, bitje srca pa pade iz dvesto na osem utripov na minuto.

Kako točno se njihovo telo odzove, je odvisno od tega, v kakšno okolje ali drevo se zavlečejo. V dobro izoliranem drevesu ponavadi ohranijo telesno temperaturo okoli 25 stopinj Celzija, sicer lahko njihova telesna temperatura niha tudi za 20 stopinj Celzija in več. Ravno to visoko nihanje v telesni temperaturi razlikuje hibernacijo lemurjev od odziva živali, ki hibernacijo uporabijo za preživetje zime.

Še do nedavnega so nekatere vrste madagaskarskih lemurjev veljale za edine primate, ki hibernirajo. V decembru pa je raziskovalna skupina, sestavljena iz znanstvenikov z Dunajske univerze in Vietnamskega centra za ogrožene primate, predstavila raziskavo o prezimovanju vietnamskih pigmejskih počasnih lorijev. Odkrili so, da so slednji poleg lemurjev prvi primati na svetu, ki so sposobni za nekaj dni preiti v stanje hibernacije. Vietnamski pigmejski počasni loriji hibernirajo pozimi, ko je na voljo manj hrane. Temperatura ozračja na severnem delu Vietnama pa takrat pade na pet stopinj Celzija.

S tem, ko živali hibernirajo, si nekatere tudi podaljšajo življenjsko dobo. Hibernirajoči lemurji namreč živijo v povrečju kar 10 let več kot vrste lemurjev, ki ne hibernirajo. Raziskovalno skupino je seveda zanimalo, zakaj? Kot je bilo danes že omenjeno, se njihova življenjska doba morda podaljša zgolj zato, ker velik del svojega življena preživijo skriti pred plenilci in ga ob tem prespijo. Morda pa imajo pri tem tudi posebne mehanizme, ki zaustavijo presnovo in s tem tudi staranje celic.

Staranje je nadvse zanimiv proces za raziskave v medicini, zato se ga pogosto uporablja kot argument za upravičenost financiranja raziskav. Posledično gre raziskovanje hibernacije v smer odkrivanja mehanizmov, ki tekom hibernacije zaustavljajo presnovne procese v celicah in s tem morda tudi staranje.

V znanstveni fantastiki najdemo napovedi, da nam bo hibernacija omogočila potovanje izven našega Osončja, saj bomo uspešno zaustavili presnovo astronavtov ali pa bodo ljudje hibernirali v čakanju na zamenjavo organov. Aktivacija nekaterih mehanizmov hiberniranja bi lahko morda pomagala ozdraviti tudi nekatere bolezni. Z raziskavami hibernacije se ukvarjajo tudi raziskovalne skupine pod okriljem Evropske vesoljske agencije.

Poleg hibernacije drugim živalim koristi tudi gosta dlaka. Veliko sesalcev ima kožuh, ki pozimi pride še kako prav, da lažje ohranijo stalno telesno temperaturo. Gosta dlaka preko piloerekcije, ko se dlake postavijo pokonci in pride do naježenja dlak, ustvari izolacijo. Zračne blazinice preprečujejo izgubljanje toplote. Ljudje toliko gostih dlak nimamo, zato smo razvili oblačila in druge pripomočke, tudi kožuhe, ki nam pomagajo prezimiti. V nadaljevanju bomo predstavili, kako se naša gola telesa soočijo z mrazom.

Goli ljudje imamo občutek hladu takoj, ko temperatura okolja pade pod 25 stopinj Celzija. Četudi naše telo ne hibernira, pa se presnovni procesi upočasnijo. Mraz ima na naše telo številne učinke, nekateri so izraziti, drugih pa niti ne opazimo.

Temperatura naše telesne sredice se uravnava v zelo ozkem območju med 36,3 in 37,3 stopinj Celzija, saj življenjski biokemični procesi ne morejo potekati pri poljubni temperaturi. S padanjem temprature okolja se intenzivnost vseh presnovnih procesov prične zmanjševati, upočasnijo se in v primeru smrti zaradi podhladitve tudi ustavijo.

Telo mora stalno vzdrževati ničelno bilanco toplote, kar v mrzlem okolju pomeni, da mora proizvesti toliko toplote, kolikor je izgubi. Toplota v telesu nastane kot stranski produkt vseh presnovnih procesov, ki porabljajo energijo. To s pridom izkoriščajo termoregulacijski mehanizmi, ki nas ogrejejo.

Termoregulacijski sistem našemu telesu zagotavlja stalno temperaturo. Sestoji iz termoreceptorjev, nadzornega centra v hipotalamusu in efektorskih organov. Uravnavanje telesne temperature se prične, ko termoreceptorji zaznajo spremembo temperature in jo sporočijo nadzornemu centru v hipotalamusu.

Hipotalamus je del centranega živčnega sistema, ki uravnava številne funkcije avtonomnega živčevja, določa pa tudi referenčno vrednost telesne temperature. V skladu z referenčno vrednostjo se sprožijo procesi za uravnavanje toplote v efektorskih organih. To so vsi organi, ki sodelujejo pri termoregulaciji, najpomembnejši med njimi so denimo koža in mišice.

Termoregulacijski sistem se aktivira, ko telesna temperatura pade pod 36 stopinj Celzija. Pospeši nastajanje toplote in zmanjša izgube. Nastajanje toplote se poveča z večjo aktivnostjo mišic, kar najprej opazimo kot kurjo polt, nato kot drgetanje mišic. Izguba toplote iz telesa se zmanjša preko prekinitve znojenja ter zmanjšane prekrvavitve kože in okončin. Manjša prekrvavitev kože in okončin pa vodi v povečanje centralnega krvnega tlaka, na kar telo odgovori z odvajanjem vode preko ledvic, posledično začutimo željo po uriniranju.

Ob nadaljnjem padanju temperature pa se kožne žile na najbolj izpostavljenih predelih paradoksalno razširijo in skušajo preprečiti izgubo teh delov telesa. To vidimo kot rdeča lica in nosove ljudi, izpostavljenih mrazu. Kompenzacijski mehanizmi povečajo porabo kisika in hranil ter aktivirajo simpatični živčni sistem. To se izrazi s hitrejšim srčnim utripom, pospešeno frekvenco dihanja in sproščanjem adrenalina.

Če ta splošna imobilizacija ne uspe ustaviti ohlajanja telesa, se pričnejo vsi procesi upočasnjevati. Zmanjša se tudi aktivnost termoregulacijskih mehanizmov, saj nižja temperatura zavre tudi njih. Ko se telesna temperatura spusti na 32 stopinj Celzija, termoregulacijski mehanizmi prenehajo delovati. Človeško telo privzame značilnost hladnokrvnih živali in temperatura sredice se spreminja v skladu s temperaturo okolja.

Srčni utrip podhlajene osebe postane počasen in nereden, upočasni se dihanje, izgubimo občutek za dotik in postanemo zaspani. Poleg tega izgubimo tudi občutek za stvarnost. Podhlajen človek lahko postane evforičen in se celo sleče. Na celičnem nivoju opazimo slabši prenos kisika, zlepljanje krvnih celic, poruši se elektrolitsko ravnovesje. Ko temperatura sredice pade na 25 stopinj Celzija se razvije koma, sledi odpoved dihalnega centra in nazadnje odpoved srčne funkcije. Natančen mehanizem smrti še ni povsem pojasnjen, verjetno pa gre za razklopitev fizioloških procesov na sistemski in celični ravni.  

Raziskovanje sprememb v presnovnih procesih pri podhladitvi pa je omogočilo tudi napredek znanosti. Upočasnitev presnovnih procesov pri nižjih temperaturah namreč zmanjša potrebo telesa po energiji in hranilih. To pa v ustreznih pogojih deluje zaščitno in omogoča daljše preživetje neprekrvavljenih tkiv. Inducirano podhladitev pacienta se zato s pridom izkorišča v vsakodnevni klinični praksi. Na ta način se izboljša preživetje bolnikov s poškodbo glave, uporablja se pri operacijah na odprtem srcu in možganskih operacijah.

KOMAD

Pozdravljeni v oddaji Frequenca della Scienca. Danes se posvečamo živalim, tudi človeku, in njihovim odzivom na zimo. V nadaljevanju bomo predstavili, od kod energija, da preživimo zimo, in ali alkohol pomaga v boju proti mrazu in zakaj solimo ceste.

Kadar smo izpostavljeni mrazu, se zgodijo spremembe v našem metabolizmu. Zaradi večje potrebe po energiji v mrzlem okolju se začne enostavni sladkor glukoza hitreje sproščati iz zalog glikogena v jetrih. V procesu glukoneogeneze pa nastaja glukoza iz ostalih virov, ki so na voljo.

Za proizvodnjo toplote je spodbujena tudi uporaba maščobnih zalog iz belega maščobnega tkiva. To so tiste nadležne blazine, ki se nam nabirajo na najbolj neželih mestih, na primer na trebuhu. Iz maščobnih kislin začnejo nastajati tudi tako imenovana ketonska telesa, ki so pomemben vir energije za telo, ko smo izpostavljeni mrazu.

Šele v zadnjem času je bilo odkrito, da se tudi pri odraslih ljudeh sproži proces poizvodnje toplote v rjavem maščevju, ko smo dlje časa izpostavljeni mrazu. Rjavo maščobno tkivo je sicer značilno predvsem za mladiče, vključno z otroki, in za odrasle predstavnike sesalcev, ki hibernirajo. Še nekaj let nazaj smo mislili, da ga je v odraslem človeku zelo malo in da nima neke pomembnejše vloge.

V celicah rjavega maščevja je veliko organelov, imenovanih mitohondriji. To so celične energijske tovarne, ki običajno ustvarjajo energijsko bogato molekulo ATP. Mitohondriji rjavega maščevja pa namesto ATP-ja proizvajajo toploto. Rjavo maščobno tkivo torej ni zaloga maščob tako kot belo, ampak ima nalogo, da porablja maščobe in ogreva telo.

Nedvomno se naše energijske potrebe v hladnem delu leta povečajo, saj moramo proizvesti več toplote. Zaenkrat pa še ni povsem jasno, če povečane energijske potrebe telesa vplivajo na izbiro in količino zaužite hrane ali če bi morali pozimi spremeniti dieto, da bi zadostili tem potrebam. V nekaterih raziskavah so sicer opazili, da pozimi in spomladi zaužijemo nekoliko več maščob, poleti in jeseni pa več sladkorjev. Vendar so spremembe tako majhne, da jim raziskovalci niso upali pripisati večjega pomena.

Smo pa zato vsi enotnega mnenja, da se v mrzlih zimskih dneh zelo prileže skodelica toplega čaja. Vendar se zdi, da nas še bolj kot čaj pogreje dodatek ruma k čaju ali kar sam rum. Kaj se torej zgodi, ko zaužijemo alkohol? Ali nas ta res pogreje?

Alkoholne pijače vsebujejo več vrst alkoholov, med katerimi je daleč največ etanola, alkohola z dvema ogljikovima atomoma in eno hidroksilno skupino. V pogovornem jeziku rečemo etanolu ponavadi kar alkohol. Etanol sprosti mišice in s tem zavre drgetanje. Sprosti tudi mišice v krvnih žilah, zato se periferne žile razširijo in topla kri preplavi naše okončine. Prav to je vzrok tistega prijetnega občutka toplote, ki naše telo zajame po skodleici čaja z rumom. A ta občutek je varljiv, saj dejansko zaradi tega pride do dodatnih toplotnih izgub, ker se več tople krvi ohladi.

Zaužiti alkohol vpliva tudi na naš metabolizem, tako da se ta slabše odzove na povečane potrebe po energiji v mrzlem okolju. Zavirano je nastajanje ketonskih teles, ki so pomemben vir energije za telo, ko je izpostavljeno mrazu.

Kot dobro vemo, ima etanol vpliv tudi na naš centralni živčni sistem, kar se odraža v našem vedenju. Zaradi varljivega občutka toplote in udobja marsikdaj slečemo kakšen kos oblačila in se tako še dodatno izpostavimo mrazu. Etanol vpliva tudi na možganski center, ki skrbi za uravnavanje telesne temperature, in sicer tako, da ga usmeri k znižanju temperature.

Podhladitev tudi v mestih vsako leto terja kakšno življenje. Pomembno se je zavedati, da ni vsaka podhladitev posledica prekomernega pitja alkohola.

Intro

V nadaljevanju oddaje Frequenca della Scienza o zimskih pojavih bomo govorili, zakaj in s čim zimska služba vsako leto vestno posipava naša cestišča. Gospod Enver Kerić, vodja zimske službe pri Komunalnem podjetju Ljubljana, nam je za začetek pojasnil, kakšne so njihove prioritete?

Izjava

Človeška potreba po mobilnosti ostaja ne glede na vreme. Udobje in varnost potovanja se ob tem zmanjšata. Če želimo relativno varno potovati, se moramo tako na zimske razmere na cestah in pločnikih vsaj do neke mere prilagoditi.

Najpreprostejši ukrep, ki ga poznamo na naših cestah, je verjetno pluženje cestišč, a vedno ni dovolj. Če odmislimo  morebitno neodzivnost odgovornih služb, se pojava poledice s pluženjem ne moremo znebiti. Nevarnost zdrsa zaradi zbitega snega ali ledu tako zmanjšujemo predvsem s povečevanjem trenja med podplatom ali gumo in podlago. Povsem tehnični način je posipanje tal s peskom, ki poveča silo lepenja med podlago in nami. Vodjo zimske službe smo vprašali, kakšne prednosti ima pesek pri posipanju in kdaj ga uporabljajo.

Izjava

Po enakem principu delujejo tudi zimske gume in obuvala, ki prav tako povečajo oprijem. A pesek na cestišču ima tudi določene slabosti, najbolj očitno je potrebno čiščenje po koncu zime. Prav tako na povsem zaledeneli podlagi ne doseže vedno želenega učinka. Čeprav so brez dvoma pomemben dejavnik, tudi zimska obutev in zimske gume niso idealna rešitev, saj oprijem povečajo, a pogosto ne toliko, kot bi želeli.

Negativnim posledicam zimskih pojavov na cesti se poleg posipanja s peskom in uporabo zimske obutve ali gum izogibamo še na en, precej razširjen način. Gre za posipanje cest s soljo, ki oprijema neposredno ne poveča, temveč poledico prepreči. Njeno delovanje  temelji namreč na koligativnih lastnostih.

Če vodi dodamo nek nehlapen, dobro topen topljenec, ji znižamo kemijski potencial. To se odrazi na spremembi nekaterih lastnosti dobljene raztopine v primerjavi s čisto vodo. Tako se v raztopini, ki ji je bil dodan nek trden topljenec, pojavi osmozni tlak, poleg tega pa se ji zniža parni tlak. Zviša se ji tudi vrelišče in zniža tališče. Opisane pojave imenujemo koligativne lastnosti raztopine. Coligare v latinščini pomeni povezovati. Vse lastnosti raztopine so povezane le s koncentracijo topljenca.

Prav znižanje tališča pa je tista lastnost, ki pri soljenju cest odigra najpomembnejšo vlogo. Voda z dodatkom soli je kemijsko gledano raztopina z dodanim trdnim topljencem in zanjo veljajo vse opisane koligativne lastnosti, tudi znižanje tališča. Voda tako zamrzne šele pri precej nižji temperaturi, posledično  pa se na cesti uspešno izognemo poledici. Enver Kerić nam je razložil tudi, do katere temperature soljenje učinkovito deluje.

Izjava

Kot smo že omenili, so koligativne lastnosti neke raztopine odvisne le od koncentracije topljenca, ne pa od njegove vrste. Ionske snovi, med katere spadajo vse soli, tudi kalcijev klorid in kuhinjska sol, pa imajo to prednost, da v vodi razpadejo na več komponent.

Koncentracija iste množine kuhinjske soli natrijevega klorida je tako v raztopini dvakrat večja kot koncentracija sladkorja. Kuhinjska sol v vodi razpade na dve komponenti, natrijeve in kloridne ione, sladkor, ki je neionska snov,  pa se le raztopi in ne razpade. Za enak učinek na tališče raztopine bi tako potrebovali dvakratno množino sladkorja v primerjavi s kuhinjsko soljo. Vseeno pa  bi ceste v principu lahko tudi sladkali, če bi bilo to seveda ekonomsko  upravičeno.

Za konec nas je zanimalo še, koliko soli in peska Ljubljanska zimska služba letno porabi za posip.

Izjava

Torej če se letno porabi 3000 do 6000 ton soli za ceste, bi glede na ponudbo na spletni strani Bolha za 25kg odšteli 99 centov. Cena sladkorja je mnogo višja, in sicer 25kg stane okoli 15 evrov. Sladkor je torej za taljenje ledu na cesti zelo neprimeren.

Z razlago fizike, kemije in biologije v času zime smo vam želeli vsaj delno uničiti načičkanost letnega časa.

S slanimi namesto sladkimi cestami zaključujemo zimsko oddajo znanstvene redakcije. Zdaj vas prepuščamo hiberniranju ob zvokih frekvence 89,3 MHz.

Zimsko spanje smo si privoščili Zarja, Urša in vajenci Jure, Angelika, Fran in Junoš.

Urednikovala je Teja.

Brala sta Valentina in Lovrenc, tehniciral pa je Jure G.