Kje bomo pa jutri študenti spali?

Kje bomo pa jutri študenti spali?

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 4. 2019 - 16.00

Pričujoči komentar opisa stanja in mnenja o stanovanjski politiki nasploh ter namerah Mestne občine Ljubljana v študentskem domu Akademski kolegij je za oddajo pod katedrom spisala stanovalka študentskega doma Akademski kolegij - Marija Glavaš.

Stanovalci študentskega doma Akademski kolegij smo v leto 2019 vstopili negotovo. Naš dom je bil namreč po zaključeni denacionalizaciji dodeljen Mestni občini Ljubljana, ta pa tu načrtuje razširitev centra, katerega nov imidž ne predvideva študentov ali socialno ogroženih stanovalcev. Ta novica je do nas prišla po naključju, po govoricah naj bi zaposleni na zavodu Študentski domovi Ljubljana novim stanovalcem to govorili že ob vselitvi. Uradnega obvestila o tem do dne 7. februarja 2019, ko smo pristojne sami pozvali k temu, nismo prejeli.  A zares tudi to obvestilo ni nudilo odgovorov na naše pomisleke.

Do danes se nihče z nami ni želel resno pogovoriti o prostorski stiski, s katero se trenutno sooča zavod Študentski domovi Ljubljana, ali morebitnih razrešitvah tega problema. Študentje iz doma Akademski kolegij bi dobili nadomestna ležišča, ki kljub temu da niso primerljiva po lokaciji, velikosti in ceni, zadovoljujejo naše najemne pogodbe, s tem pa naj bi bili vsi naši problemi rešeni. O starejših prebivalcih in družinah, ki tu živijo v devetih neprofitnih stanovanjih, naj ne razmišljamo, tudi za njih bodo nekako poskrbeli. Na dnevu odprtih vrat nam je župan Zoran Jankovič objasnil, da na zadevo gleda, kot se spodobi - iz gospodarskega vidika - in da ga študentje v Akademskem kolegiju ne motimo, moti ga le, da od nas ne služi.

Baragovo semenišče ima pač prevelik potencial, da bi bili tu nameščeni socialno ogroženi ali študentarija. Po drugi strani pa zavodu do danes ni uspelo vseliti vseh študentov na čakalni listi; škodo so poskusili omejiti z uvedbo simbolične subvencije za najemnine v zasebnih namestitvah, nam pa so obljubili postelje, ki se bodo z odhodom Erasmus študentov izpraznile junija. Za lajšanje stresa so v sodelovanju z Univerzo ukinili tudi 200 Erasmus pogodb za prihodnje študijsko leto, ki so predvidevale namestitev znotraj Študentskih domovov Ljubljana.

Vsi ti ukrepi so kot obliž na odprto rano – še za večino prebivalcev Akademskega kolegija ni možno trditi, da smo zadovoljni z nadomestnimi ležišči, ki nikakor niso primerljiva s tem, kar imamo zdaj. Ko si vse te probleme ogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da gre za problem, ki obsega celotno mestno občino Ljubljana in vse njene prebivalce.

Ljubljana že nekaj let pospešeno sledi globalnim trendom gentrifikacije. Center se širi, vsa novogradnja je usmerjena bodisi v turiste bodisi v elito. Javni projekti mirujejo, medtem ko mesto prekopavajo zasebni investitorji pod pritiskom špekulativnega kapitala, za piko na i pa na koncu turisti niti ne prenočujejo v infrastrukturi, namenjeni njim, temveč lovijo »avtentično« izkušnjo preko vprašljivega portala Airbnb.

Cene na stanovanjskem trgu temu primerno rastejo z absurdno hitrostjo in v veliko primerih presegajo njihovo dejansko tržno vrednost, zaradi česar se razvija praksa oddajanja stanovanj na črno. Oddajajo se postelje in ne stanovanja, po preprostem kapitalističnem principu več profita za manj stroškov. Poleg stanovalcev mesta, ki živijo v najemu in trpijo za posledicami takšne mestne politike, bolje nepolitike, trpijo tudi študentje. Velika večina nas pride v ta nepremičninski kaos brez izkušenj; stanovanja so draga, slabe kvalitete, najemodajalec ti teži še pred vselitvijo, če ponudbe ne zagrabiš takoj, si že prepozen, poleti se pa moraš seveda izseliti, saj se začne profitabilna Airbnb sezona.

Tako iz obupa marsikdo vzame sobo, ki si je zares ne more privoščiti in ne ustreza njegovim potrebam, po podpisu pogodbe pa se v iskanju prihodka takoj odpravi na Študentski servis. Socialno ogroženi so prepuščeni milosti ali nemilosti trga, trg pa jim kaže hrbet in se usmerja v igralce na kulisi elitistične oaze. Študentje, ki že tako pregorevajo na posledicah novih življenjskih slogov, se tako vsakodnevno soočajo tudi s hudimi finančnimi težavami in eksistencialnimi krizami.

V univerzitetnem mestu že zdaj primanjkuje ustreznih namestitev za nas, demografski podatki pa nakazujejo, da bo potreba po njih vse večja. Na zavodu se zavedajo tudi tega, da vse več študentov zahteva samske sobe, ki jih primanjkuje v vseh domovih. Gradnja novih študentskih domov se sicer načrtuje in dolgoročne rešitve vsekakor toplo pozdravljamo, a odgovora na to, kaj bo z vsemi študenti v prihodnjih letih, ko teh hipotetičnih novih domov še ne bo, nismo dobili.

Izguba Akademskega kolegija za Študentske domove v Ljubljani pomeni izgubo 203 ležišč, medtem ko sredi aprila na vselitev čaka še 235 študentov. Z novim študijskim letom se jim bo pri čakanju pridružilo še nekaj tisoč. Razlogov za študentsko prostorsko stisko je sicer več, a med drugimi je k temu pripomoglo tudi stanje na ljubljanskem stanovanjskem trgu. Že nekaj časa velja, da je primerno stanovanje na ustrezni lokaciji po spodobni ceni težko dobiti, zadnjih nekaj let pa postaja praktično nemogoče. Mladi smo žrtve kratkoročnih pogodb, stalnega preseljevanja in vsakoletnega dviga najemnin. Ogromno nas je ob študiju prisiljenih delati za polni delovni čas, nestabilna stanovanjska situacija pa nas še dodatno psihično bremeni. Do vrhunca stiske je prišlo letos, ko se je izkazalo, da vse več študentov biva tudi v hostlih, kjer ob bivanjskih stroških plačujejo tudi turistično takso.

Stanovalci doma Akademski kolegij smo bili zaradi slabega informiranja glede situacije prisiljeni v akcijo – morali smo se organizirati že zato, da smo dobili glas in postali entiteta, kateri pristojni lahko odgovarjajo. Celoten proces pridobivanja informacij nam je razkril mnogo anomalij mestne politike in državnega odnosa do nje ter ignoranco posameznih pristojnih, ki so tako oddaljeni od stanovanjskih problemov, da ne premorejo niti posluha. Problematična je tudi drža Mestne občine Ljubljana do študentov – razumejo nas kot državni in ne občinski problem, za študentske domove in njegove težave pa se ne zmenijo. Interesa za ureditev nastale situacije nismo zaznali niti s strani občine niti s strani države. Bili smo priče naši nemoči kot tudi nemoči stanovalcev v neprofitnih stanovanjih našega doma, ki so bili, kljub temu da jim grozi celo brezdomstvo, deležni še slabše obravnave kot mi.

Takšen odnos kliče po študentski aktivaciji. Študentje smo skozi zgodovino že večkrat dokazali, da se imamo moč glasno upreti in biti slišani. Skupina Akademski kolegij študentom je nastala ravno s tem namenom – odpreti želimo diskurz, ki ga pristojni ignorirajo. Pri tem od njih zahtevamo, da se do naštetih problemov opredelijo, predstavijo njihove načrte za spopadanje z njimi ter prisluhnejo našim idejam in idejam tistih, ki se s temi problemi dejansko borijo.

Komentar je spisala stanovalka Akademskega kolegija - Marija Glavaš.

 

Kolaž je prispevala Amra Bajrektarević.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.