No means yes, yes means anal!*
Tokratni Unikompleks je drugi v ciklu oddaj, v okviru katerih bomo na podlagi ogledanih filmov odpirali različne teme, ki se tako ali drugače dotikajo šolske problematike. Medtem ko smo se v pilotski ediciji preko dokumentarnega filma Approaching the Elephant lotili specifičnega alternativnega načina izobraževanja na osnovnih šolah, bomo tokrat s filmom The Hunting Ground zaplavali v sfero terciarnega izobraževanja.
Dokumentarni film režiserja Kibryja Dicka, ki je ugledal luč minulo leto v Utahu na 31. festivalu neodvisnega filma Sundance, prikazuje problematiko spolnega nasilja na ameriških univerzitetnih kampusih in razgalja neustrezno ukrepanje pristojnih - tako univerz kot policije - na prijave tovrstnih kaznivih dejanj. Dokumentarec temelji na prvoosebnih pripovedih žrtev posilstva tako deklet kot tudi nekaj fantov, ki so dovolj močni, da lahko brezsramno razglabljajo o dogodku.
Uvodni kadri, kjer avtorji prikažejo vesele in navdušene odzive bodočih študentov elitnih univerz, se prevesijo v posnetke pozdravnih nagovorov predstojnikov univerz, med katerimi je mogoče slišati tudi malce zastrašujoče stavke, kot je »to, kar se zgodi na kolidžu, tudi ostane na kolidžu«.
Kljub temu da je izkušnja posilstva sama po sebi grozovita, protagonisti povedo, da se prava kalvarija začenja šele, ko so si dejanje upali javno priznati in poiskati pomoč. Mnoge žrtve ali “survivorji” posilstva se soočajo z občutki sramu in krivde ter si o tem preprosto ne drznejo spregovoriti.
Tisti, ki pa v iskanju pravice na univerzo naslovijo prijavo o posilstvu, to storijo v prepričanju, da jim bo institucija nemudoma priskočila na pomoč in storilca ustrezno kaznovala. A zgodi se vse prej kot to, saj pristojni na univerzi povečini ne pokažejo niti kančka razumevanja. Ponekod obtožbe suvereno zanikajo in zatrjujejo, da gre zgolj za lažne prijave, drugod pa žrtev poskušajo prepričati, da je za to, kar je utrpela, kriva sama.
Večina posilstev se zgodi na zabavah, ko je žrtev opita in posledično slabše nadzira svoje telesne funkcije, kar na marsikateri univerzi s pridom izkoriščajo, ko želijo minimizirati pomen posilstva in upravičiti dejanje obtoženca, pri čemer se poslužujejo diskriminatornih argumentov. Vzrok za posilstvo pripisujejo izzivalnosti obleke, opitosti žrtve, sprašujejo jo, zakaj se pred napadalcem preprosto ni branila, in podobne neumnosti. Tisti redki zaposleni na univerzi, ki se odločijo stopiti žrtvi v bran, pa so nemudoma utišani.
Univerze si več kot očitno zavestno in vztrajno zatiskajo oči pred dogodki, ki se vsako leto odvijajo v njihovih prostorih. Če bi vest o posilstvih prodrla v javnost, bi bil namreč ogrožen njihov ugled. Za ameriške univerze pa je ta bistvenega pomena, saj je od njega odvisno število vpisanih in z njim dotok denarja na univerzo. Slednje se, kot rečeno v filmu, obnašajo kakor podjetja, ki promovirajo svojo znamko, zato morajo biti svojim kupcem, torej študentom oziroma njihovim staršem, karseda všečne.
Zanimive so primerjave, ki izpostavijo število prijav spolnega nasilja po različnih ameriških kampusih, te se gibljejo med 78 in 259 in številu izključenih študentov zaradi tovrstnih prekrškov, ki pa znašajo zgolj 0 do 3, zgolj v enem primeru pa 10. Več študentov torej izključijo zaradi goljufanja pri izpitih kot zaradi spolnega napada, kar pomeni da je tovrstno nasilje v Ameriki izrazito institucionalno podprto.
Preden prisluhnimo, kako je s posilstvi med študentsko populacijo v Sloveniji, poslušajmo komad, ki ga je za namene dokumentarca posnela Lady Gaga:
Lady Gaga - 'Til it happens to you
Glede na to, da je eden od poudarkov filma ravno presenetljiv delež prikritih spolnih zlorab, nas je zanimalo, koliko tovrstnih prekrškov je mogoče zaznati med slovensko mladino, posebej med šolajočimi. Poklicali smo več neformalnih društev ter odgovor iskali tudi pri policiji.
Koliko je prisotno spolno nasilje med mladimi in koliko je po vašem mnenju prepoznano? Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolni zlorabi:
Podobno nam je na vprašanje, kdo najpogosteje poišče pomoč, povedala tudi predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, Katja Zabukovec Kerin:
Ali imate morda podatke, koliko tovrstnega nasilja je prisotnega med šolsko in študentsko populacijo? Nadaljuje Zabukovec Kerin:
Kaj pa pravijo uradni policijski podatki? Odgovarja nam Vinko Stojnšek, višji kriminalistični inšpektor v Upravi kriminalistične policije:
Ali imate evidenco, koliko je takšnih dejanj zaradi zlorabe položaja, morda celo položaja v akademski sferi?
Pritrjuje mu tudi predsednica Združenja proti spolni zlorabi Katja Bašič:
Nenazadnje smo vendar poklicali tudi Študentske domove v Ljubljani ter Igorja Brleka povprašali, koliko spolnega nasilja je prisotnega med študenti v domovih ter kam se lahko žrtve obrnejo po pomoč?
Preden se vrnemo nazaj na samo vsebino dokumentarca, prisluhnimo, kako je Bašič ocenila poglavitne vzroke za takšno stanje na področju zlorab:
Strukturne vzroke v neenakopravnem položaju različnih spolov v obliki bratovščin predstavi tudi dokumentarec.
Univerze so namreč močno povezane s študentskimi društvi, imenovanimi Greek Fraternities, ki jih je na 800 ameriških univerzah približno 6000. Kot že samo ime pove, so njihovi pripadniki izključno osebe moškega spola, grške pa se imenujejo zavoljo grške abecede, s katere si sestavijo svoj naziv.
Tovrstne skupnosti imajo dolgo zgodovino, ki sega vse tja do časa ameriške osamosvojitve. Prva bratovščina, Phi Beta Kappa, je bila ustanovljena že leta 1779 kot literarno društvo in še danes služi predvsem kot prostor za intelektualne debate. A v začetku devetnajstega stoletja sta se začeli funkcija in namen bratovščin spreminjati, postale so predvsem prostor, namenjen študentskemu družabnemu življenju, ki se vrti okoli študentskih zabav.
Bratovščine so že od samega nastanka zelo zaprte, elitistične skupnosti, ki preprečujejo včlanitev etničnim, rasnim in spolnim manjšinam, poleg tega pa biti grški brat prinaša tudi določene finančne obveznosti, ki pa si jih marsikdo ne more privoščiti. Njeni člani so torej v glavnem socialno privilegirani beli moški. A bistvo problema tiči v dejstvu, da je ta diskriminatorna politika pogosto temelj njihove skupinske identitete. Rasizem, moški šovinizem in mizoginija so termini, ki jih lahko pripišemo marsikateri bratovščini. Prej omenjene zloglasne študentske zabave, znane po prekomernem, marsikdaj tudi usodnem popivanju, so tudi prostor, kjer se pripeti večina posilstev znotraj študentske populacije.
A če do večine posilstev pride prav na zabavah grških bratovščin, zakaj univerze slednjih preprosto ne prepovedo? Eden od razlogov tiči v ustavni pravici do združevanja, na katero se študentske skupnosti zelo rade sklicujejo. A ta razlog zagotovo ni edini, vsekakor pa ne poglavitni. Bratovščine so največji ponudniki nastanitev za študente, zanje organizirajo tudi vrsto atraktivnih dejavnosti, poleg tega pa se premožni grški bratje po končanem študiju prelevijo v najbolj radodarne redne donatorje univerzam, ki so za svoj obstoj in delovanje z vsakim letom bolj odvisne od neproračunskih sredstev.
Vrnimo se na film. Žrtve posilstva iz filma oziroma preživele, kot so se poimenovale same, so vse zapovrstjo izrazile izjemen občtek obupa in nemoči, potem ko jim je postalo jasno, da pri boju za svoje pravice ne bodo mogle računati na institucije, ki bi sicer morale ščititi njihove interese. Nekatere izmed njih so se obrnile tudi na policijo, a so tudi tam ostale brez pravega odziva. Če bi se film na tem mestu zaključil, bi s prikazom krute realnosti spolnega nasilja med študenti ostal le še en depresiven dokumentarec. A zgodba se nadaljuje. Ta navidez nemogoča situacija ni ustavila dveh napadenih študentk Univerze v Severni Karolini, Annie in Andree. Povezali sta se in skupaj temeljito preiskali pravne zakone, da bi se seznanili z možnostmi, ki jima sploh še preostanejo. Prišli sta do ugotovitve, da univerza z neustreznim odzivom na prijave o posilstvu krši njune študentske pravice, definirane pod delom zakona o državljanskih pravicah iz leta 1972, imenovanim Title IX. Zato sta na oddelek za državljanske pravice Ministrstva za izobraževanje proti svoji univerzi podali tožbo. Ministrstvo pa je nato sprožilo obširno preiskavo na več kot sto ameriških univerzah, da bi proučilo, ali visokošolske institucije razrešujejo prijave spolnih napadov. Preiskava je še v teku.
Mnogi, med katerimi so tudi prenekateri mediji in visokošolske institucije, film označujejo za slabega in nerealnega, s čimer poskušajo zmanjšati njegovo sporočilo in s tem marginalizirati problematiko posilstev na ameriških kampusih. Dokumentarni film The Hunting Ground prikazuje vztrajen in uspešen upor proti zatiralskim institucijam. Tega sta vodili zgolj dve oškodovani študentki, ki pa sta s svojo borbo opogumili in opolnomočili mnoge druge. Zaradi krediblinosti in resničnosti je film izvrsten primer filmskega aktivizma, od obravnavane problematike pa sedaj več ni mogoče odvračati pogleda.
Po Rožni sta se sprehajali Aicha in Erika
*Slogan, ki so ga člani bratovščine Delta Kappa Epsilon kriče ponavljali pred študentskimi domovi na univerzi Yale, v katerih prebivajo brucke.
Dodaj komentar
Komentiraj