Življenja nevredna življenja

Življenja nevredna življenja

Oddaja
7. 6. 2017 - 20:00

Pozdravljeni v tokrat bolj zgodovinsko obarvani oddaji znanstvene redakcije. Spremljali bomo nastanek in razvoj vede, ki ima svoje izvore v Darwinovi teoriji evolucije ter se je v svoji metodologiji zanašala na Mendlova pravila dedovanja. Kljub njenemu znanstvenemu izvoru pa je bila veda soudeležena pri nekaterih najhujših etičnih katastrofah dvajsetega stoletja. Govorili bomo o vedi evgenike. Evgenika se je pojmovala kot naslednico genetike, a se je zaradi grozot, s katerimi je povezana, skozi zgodovino držala genetike kot njena temna senca.

 

Ključno za razumevanje evgenike je vedeti, da je bila v nasprotju s psevdoznanostmi ves čas močno zakoreninjena v svoje genetske osnove. Prav zato, ker se pogosto drži znanstvene metode, jo je mnogo težje diskreditirati kot neznanstveno. Zaradi svoje navidezne znanstvene objektivnosti je bila evgenika zmeraj priročno opravičilo zlasti za rasistične in šovinistične posege v družbo. Kot taka je bila vedno povezana z določenimi ideologijami, ki so želele normalizirati družbene delitve.

 

S sklicevanjem na znanstveno objektivnost je evgenikom uspelo zakriti svoje ideološke in politične motive. Tako je na primer empirično res možno dokazati, da je v določeni populaciji, denimo pri Židih, bolj pogosta specifična dedna bolezen. A s prikazovanjem takega dejstva izven družbenega konteksta se zakrije ideološke motive za predlagane evgenične posege. Če je statistika dedne bolezni lahko empirično dejstvo, nujnost sterilizacije bolanih oseb to nikakor ni.

 

Zaradi obsežnosti teme bo tokratna oddaja obravnavala evgeniko le v treh državah, v katerih je pustila največji pečat, kljub temu da so bili njeni simpatizerji prisotni po vsem svetu. Začeli bomo z njenim razvojem v Angliji v drugi polovici devetnajstega stoletja ter ji sledili skozi njeno izvajanje v Združenih državah ter ekstremizacijo v nacistični Nemčiji. Vabljeni k poslušanju.

Devetnajsto stoletje je bilo stoletje preloma v biologiji, podobno kot je bilo 150 let pred tem, z nastopom Newtona in njegovim formuliranjem zakonov gibanja in gravitacije, obdobje preloma v fiziki. Na čelu premika paradigme sta bili dve teoriji, ki sta poenotili zelo razdrobljeno področje raziskovanja živega in ga od anatomije in klasifikacije premaknili na nivo moderne znanosti. Govorimo o Darwinovi teoriji razvoja vrst, prvič predstavljeni leta 1859, ter postavitvi Mendelovih pravil dedovanja leta 1866. Obe teoriji sta povezani v točki, ki je morda najbolj zaznamovala razvoj biologije v dvajsetem stoletju - v predvidevanju obstoja nosilca dedne informacije. Danes temu nosilcu pravimo geni in veda, ki raziskuje naravo genov, se imenuje genetika.

Koncept gena je moral zadostiti dvema kriterijema. Prvi kriterij, ki pravi, da se mora biti dedna informacija zmožna spreminjati, je sledil iz Darwinove teorije evolucije. Le skozi spreminjanje dedne informacije se namreč lahko tvorijo nove vrste. Drugi, na videz paradoksni kriterij, pa določa, da se morajo lastnosti med generacijami ohranjati, oziroma dedovati. Prva zanesljiva pravila dedovanja je še za časa Darwinovega življenja določil Gregor Mendel.  

 

Da se lastnosti staršev prenašajo na potomce, je bilo znano že več tisočletij, a na kakšen način se to zgodi, je dolgo ostala uganka. Večina zgodnjih teoretikov dedovanja je vlogo nosilca dedne informacije pripisovala očetu, medtem ko je bila mati predstavljena kot inkubator, ki je zgolj omogočil razvoj otroka. Zgodnje ideje o fizičnem nosilcu dedne informacije si lahko predstavljamo kot ruske igrače babuške, ki v sebi nosijo neskončno svojih manjših verzij. Tako je bila vsaka nova generacija ljudi lutka, narejena po vzoru svojih prednikov. To podobo dedne informacije so teoretiki pogosto prikazovali v obliki malih ljudi - homunkulusov, ki živijo znotraj sperme. Po tej prispodobi je vsak homunkulus v sebi nosil manjše informacije oziroma verzije vseh prihodnjih generacij.    

 

Mendlova teorija, prvič prikazana na primeru križanja graha, je povsem prekinila s preteklim pojmovanjem dedne informacije in ponudila svoj odgovor – lastnosti organizmov se dedujejo po delcih. Vsak podedovani delec nosi informacijo oziroma načrt za določeno vidno lastnost organizma. Prav tako vsak starš prenese polovico informacije potomcu - ne zgolj oče.

 

Mendlova teorija hkrati preneha s pojmovanjem informacije kot homunkulusov, ki v sebi nosijo svoje vedno manjše verzije. Vsak delec, ki nosi informacijo za posamezno lastnost, je minimalna enota dedovanja in se jo posledično ne da razdeliti na manjše enote, ki nosijo še osnovnejše informacije. Tem minimalnim enotam pravimo geni. Podobno, kot je v fiziki atom minimalna enota vse materije, je v biologiji gen najmanjša enota informacije o lastnosti. Takšna določitev fiksnih enot dedovanja pa je v znanstveni skupnosti prinesla pomemben zasuk pozornosti.

 

Kljub temu pa je Mendlov članek žal ostal praktično neprebran do leta 1900, zlasti zaradi objave v neznani češki znanstveni reviji. V skoraj 40-ih letih je bil citiran zgolj štirikrat. V tem sivem obdobju konec devetnajstega stoletja je znanstvena obrazložitev dedovanja umanjkala teoriji evolucije. Preden se seznanimo z razvojem evegnike v tem obdobju, pa si privoščimo glasbeni premor.

 

Vmesni komad

 

Pozdravljeni nazaj na valovih Radia študent, kjer se v tokratni oddaji znanstvene redakcije premikamo po poteh razvoja evgenike. V prvem delu oddaje smo predstavili, kako je Darwinova teorije evolucije povzročila revolucijo na področju biologije. A sami teoriji evolucije je ob njeni postavitvi manjkala ključna dopolnitev - razlaga dedovanja. V kratkem obdobju po objavi Darwinove knjige O nastanku vrst ter odkritju in razširitvi Mendelovih pravil dedovanja okoli leta 1900 je mnogo znanstvenikov poskušalo ponuditi svojo teorijo dedovanja.

 

Eden izmed znanstvenikov, odločenih odkriti pravila dedovanja, je bil tudi Darwinov bratranec, Francis Galton. Izredno nadarjen že kot otrok se je naučil brati pri dveh letih in pisati latinsko in grško pri petih. Ko je leta 1859 prvič prebral Darwinovo knjigo O nastanku vrst, je bil nemudoma prevzet in navdahnjen, a hkrati zavisten ob genialnosti svojega starejšega bratranca. Vseeno pa mu pri branju ni ušlo pomanjkanje zadovoljive razlage dedovanja v Darwinovi teoriji evolucije.

 

Galton, po osnovni izobrazbi matematik, se je najprej spravil k opazovanju razlik lastnosti med ljudmi. Sklepal je, da bo s pristopom top-down – to je z opazovanjem vidnih lastnosti na površini - uspel razvozlati skrivni mehanizem dedovanja, ki se dogaja na nevidnem nivoju genov. Raje kot na preprostih modelnih organizmih je opazovanje variacij pričel na ljudeh. Beležil je vse, kar je pritegnilo njegovo pozornost: od višine, širine prsnega koša ter tudi kompleksnejših lastnosti, kot so temperament, inteligentnost in lepota. Slednjo je beležil z delitvijo opazovanih mimoidočih na privlačne, povprečne in odvratne. Izbor kriterijev beleženja lepote je prepustil svojemu okusu. Podobno površno je Galton meril inteligentnost z beleženjen odzivnih časov oseb na določen signal - hitreje, kot je oseba zaznala in prepoznala določen zvok, bolj inteligentna je ta oseba za Galtona bila.  

 

Ko je Galton imel zadosti materiala za obdelavo, se je na podlagi pridobljenih porazdelitev lotil razvozlavanja mehanizmov dedovanja lastnosti. Ponovno je pod drobnogled vzel morda najkompleksnejšo človeško lastnost – inteligenco, za katero je bil že od samega začetka prepričan, da je dedna. Kako bi lahko drugače obrazložil, da so vsi njegovi bližnji sorodniki, vključno z njim samim in bratrancem Darwinom, odličnjaki in ugledni člani družbe? Podobno je pri pregledu rodovnikov akademikov našel več družinskih povezav kot v preostali populaciji. Po njegovem izračunu je imel sin ugledneža 15% možnosti, da postane sam prav tako nadpovprečno uspešen, medtem ko je verjetnost v celotni populaciji manjša od enega primera na tri tisoč.

 

Eden od možnih razlogov za večjo verjetnost akademskega uspeha med aristokratskimi družinami bi lahko bil dedni prenos inteligentnosti med generacijami. A prav tako možen, če ne celo bolj možen razlog bi lahko bilo okolje, v katerem so otroci aristokratov odraščali. Namreč če otrok odrašča v okolju, kjer mu je na voljo najboljša izobrazba ter se pri zaposlitvi lahko zanaša na poznanstva staršev, bo najverjetneje imel več možnosti za uspeh kot njegov vrstnik iz delavske družine.    

 

Galtonu ideja o vplivu okolja na akademski uspeh ni ušla. Prav  on sam je med drugim oče fraze, ki se danes stalno pojavlja med genetiki: nature versus nurture, torej vpliv genov proti vplivu okolja pri lastnostih osebka. A čeprav je v mlajših letih še sprejemal možnost vpliva okolja na razvoj oseb, se je v starosti vedno bolj nagibal k ideji odgovornosti genov za razvoj lastnosti.

 

Njegove misli o dedovanju se da povzeti v treh ključnih tezah. Prvič: vse lastnosti, tako dobre kot slabe, se dedujejo. Drugič: njihova pogostost v populaciji je odvisna od uspešnosti razmnoževanja osebkov z določeno lastnostjo. In tretjič: v populaciji je malo ljudi z izrednimi, torej boljšimi lastnostmi zaradi hitrejšega razmnoževanja ljudi s manj zaželenimi lastnostmi. Slednje bi se, po Galtonu, dalo načrtno zmanjšati s spremembo politike in družbenega pritiska.  

 

Do leta 1900, ko so v znanstveno skupnost po 40-ih letih prodrle Mendlove teorije dedovanja in genov, je Francisa Galtona  interes po razvozlanju dedovanja že minil. Takrat se je namreč posvetil novemu poslanstvu, ki ga je, po njegovo, omogočil prav napredek v razumevanju dedovanja in evolucije. Medtem ko je evolucija potrebovala milijone let, da je z naravnim odbiranjem izbrala in fiksirala določene lastnosti v populaciji, bi moderna znanost lahko enak učinek dosegla že v roku parih generacij. Z organiziranim pristopom bi lahko v populaciji selekcionirali nadpovprečne osebe, ki bi se nato križale, s tem pa bi osebke s podpovprečnimi, neželenimi lastnostmi postopoma izločili iz populacije. Takšen proces ne bi bil več naključen in počasen, temveč načrten ter mnogo hitrejši.

 

Ime, ki ga je Galton skoval za novonastalo vedo, evgenika, je sestavljena iz grških »eu«, ki pomeni dobro, ter »genus«, kar pomeni rojstvo. Za Galtona je bila evgenika zgolj aplikacija genetike, podobno kot je agrikultura aplikacija botanike. Naloga strokovnjakov s področja genetike bi tako bila določitev genetsko nadpovprečnih posameznikov z izjemnimi lastnostmi. Te bi se nato med sabo parili in pripomogli h kopičenju vedno boljših lastnosti v populaciji. Nasprotno pa bi družba in politika morali skrbeti za klimo, ki bi stigmatizirala vsako razmnoževanje genetsko slabših oseb. Dodatni ukrepi s strani države bi lahko bili uvedeni v obliki prepovedi porok, ločitve genetsko inferiornih posameznikov od preostale družbe ter v končni fazi sterilizacije.

 

Galton je svoje ideje o novi vedi evgenike širši javnosti prvič predstavil leta 1904, a so bili njegovi pogledi deležni številnih kritik drugih znanstvenikov. Psihiater Henry Maudsley je na primer komentiral, da je dedovanje psiholoških karakteristik veliko bolj kompleksno, kot je to prikazoval Galton. Umsko zdravi starši so na primer lahko imeli otroke s shizofrenijo. Maudslay je prav tako opozoril, da so lahko povprečni starši imeli nadpovprečno inteligentne otroke.

 

Še pomembnejše pa je, da je za večino lastnosti praktično nemogoče objektivno določiti, katere so boljše in katere slabše. Galton se je pogosto skliceval na navidez nedvoumno slabe in dobre lastnosti, kot so dedne bolezni in inteligentnost. A prav slednja je morda najbolj kompleksna človeška lastnost, ki se je ne da preprosto zreducirati na delovanje parih genov. Še manj pa se inteligentnost da enačiti z določenim družbenim slojem, kot je to počel Galton.  

 

Prav tako si ni težko predstavljati, da bi določena človeška hiba v enem družbenem okolju pomenila prednost v drugem. Nekateri najpomembnejši človeški umi so na primer živeli mizerna življenja in trpeli za raznimi dednimi boleznimi ter psihičnimi težavami. Fizik Isaac Newton je bil izredno bolehen in fizično šibak človek, Charles Darwin je trpel za hudimi izbruhi driske in za kronično depresijo. Ironično je prav Herbert Spencer, filozof, ki je skoval izraz ''preživetje najmočnejših'', večino svojega življenja zaradi bolezni preživel v postelji. Vsi našteti bi najverjetneje po Galtonovih kriterijih bili že v mladosti označeni za genetsko šibkejše posameznike.

 

A kljub sprva hladnemu sprejemu evgenike se je mnogo članov viktorijanske elite navdušilo nad Galtonovimi idejami evgenike. Strah pred širjenjem slabih genov je šel z roko v roki s strahom pred širjenjem delavskih množic na pozicije večjega vpliva. Po reformah zakonodaje v Angliji leta 1867 so delavci prvič dobili volilno pravico. Do leta 1900 so že 29 sedežev v parlamentu zasedali predstavniki delavske stranke, kar je pognalo strah v kosti angleške elite. Ideja delitve ljudi glede na genetsko zasnovo se je tako nepresenetljivo ujela z idejo superiornosti višjih razredov. Sam Galton je trdil, da se s širitvijo delavskih pravic sočasno prispeva k širitvi slabih genov v populaciji, kar v končni fazi škoduje celotni družbi.              

 

Politični cilj evgenikov je že v zgodnjih letih zato bil povezan s preprečevanjem širjenja tako imenovanih genetsko slabih množic, ki so se v jeziku angleške aristokracije spontano prevedle v delavske množice. Zanos zgodnjih evgenikov je med zagovorniki hitro stopnjeval nivo posegov, potrebnih za zagotovitev genetskega zdravja populacije. Če je Galton še zagovarjal omejevanje razmnoževanja preko družbenega pritiska, so bili njegovi nasledniki bolj radikalni. Pisatelj in zgodnji zagovornik evgenike Herbert George Wells je denimo zagovarjal načrtno eliminacijo slabotnih in družbeno škodljivih oseb. V zadnjih letih svojega življenja je Francis Galton ocenil, da je približno 50 odstotkov populacije neprimernih za razmnoževanje. Val navdušenja nad evgeniko pa ni ostal omejen zgolj na Britansko otočje.

 

Na prvem mednarodnem kongresu evgenike v Londonu leta 1912 sta poleg angleških evgenikov svoj program javnosti prvič predstavili tudi dve sili, ki sta v prihajajočih desetletjih najaktivnejše izvajali ideje evgenikov: Združene Države Amerike in Nemčija. Po glasbenem premoru si bomo pogledali, kako so se evgenične prakse prvič v zgodovini udejanile v Združenih državah.   

 

vmesni komad

 

Pozdravljeni nazaj v oddaji znanstvene redakcije, kjer tokrat govorimo o zgodovini evgenike. Ta se je idejno vzpostavila v Veliki Britaniji, a je svoj največji pečat pustila v Združenih državah Amerike in kasneje še v večji meri v nacistični Nemčiji. V svoji domovini se je evgenika nadaljevala v akademskih krogih in dosegla status znanstvene discipline, ki je bila poučevana na številnih univerzah. A v praksi evgenika v Veliki Britaniji ni bila nikoli udejanjena in je ostala na ravni diskurza, zlasti v povezavi z razredno delitvijo.  

 

Zgodnji privrženci gibanja v Angliji so bili med drugimi vidni politiki in znanstveniki, kot so Winston Churchill, izumitelj telefona Alexander Graham Bell ter ekonomist John Maynard Keynes. Na drugi strani oceana so z evgeniko že zelo zgodaj simpatizirali bodoči predsednik Woodrow Wilson ter ugledni znanstveniki tistega časa, na primer predsednika Univerze Harvard in Stanford. Ključno za zgodnji uspeh in legitimacijo evgenike je bilo prav to, da se je že od začetka vsidrala med najuglednejše znanstvene institucije ter politike tistega časa.   

 

Evgenika v letih okoli prve svetovne vojne za sabo še ni imela zgodovine nacističnih zločinov in se je znotraj znanstvene skupnosti vzpostavila kot ustaljena disciplina, nič drugačna od genetike ali fizike. In kot pri vsaki znanstveni disciplini so se njene hipoteze preverjale skozi poskuse in meritve ter njeni rezultati objavljali v znanstvenih revijah. Prvi obsežen evgenični znanstveni projekt se je začel leta 1902 pod vodstvom Charlesa Davenporta na ugledni inštituciji Cold Spring Harbor na Long Islandu v ZDA.

 

Raziskave so sprva potekale na živalih, do leta 1910 pa so se  evgeniki v Združenih državah že premaknili na odkrivanje pravil dedovanja pri ljudeh. V ta namen je bil ustvarjen inštitut Eugenics Research Office, ki so ga financirali bogati filantropi ter podjetniki, kot na primer proizvajalec kornfleksa John Harvey Kelloggs. Inštitut je skrbel za popis prebivalstva, s pozornostjo zlasti  na fizičnih in psihičnih sposobnostih ljudi ter na njihovo družinsko povezanost. Metode opazovanja so bile izredno podobne metodam, ki jih je predhodno uporabljal Francis Galton pri rangiranju ljudi po inteligentnosti, kreposti in lepoti.   

 

Poleg raziskav je bila naloga inštituta lobiranje za vzpostavitev zakonodaje, ki bi skrbela za preprečevanje širjenja slabih genov ter zagotavljala kopičenje dobrih. Strah pred širjenjem slabih genov je bil, podobno kot v Veliki Britaniji, podžgan s strahom mešanja nižjih slojev prebivalstva z višjimi. A medtem ko je za evgenike v Angliji genetsko slabše ljudi določal razredni status, je v Ameriki genetsko razlikovanje dobilo rasne razsežnosti. Kot genetsko inferiorni so bili tako dojeti zlasti črnci ter migranti, ki so v letih okoli prve svetovne vojne prihajali v ZDA iz južne in vzhodne Evrope.

 

Ideje evgenikov so tako zlahka dobile podporo med vodilnimi politiki tistega časa, ki so bili večinoma nemškega ter angleškega potomstva ter so se bali rasnega samomora, ki bi ga po njihovem mnenju prinesle nenadzorovane množične migracije. Če so geni res nedeljivi, kot je to pokazal Mendel, bi jih bilo praktično nemogoče izločiti iz populacije, ko bi se migranti enkrat križali s čisto, belo protestantsko raso. Edini zanesljivi način preprečevanja križanja ras je bila zagotovitev, da do križanja v prvi vrsti sploh ne bi prišlo. Ni trajalo dolgo, da so ideje o sterilizaciji ljudi začele krožiti med zagovorniki evgenike.

 

Do leta 1910 so v Združenih državah na pobudo evgenikov že bile ustanovljene posebne državne kolonije ali kar taborišča, kamor se je pošiljalo ljudi, spoznane za genetsko škodljive. Leta 1924 je inštitut Eugenics Research Office že pripravil osnutek zakona, ki bi določal obvezno sterilizacijo ljudi z umskimi pomanjkljivostmi. Zakon so še isto leto pregledali pravniki in ga sprejeli v zvezni državi Virginia. Kar so evgeniki sedaj potrebovali, je bil primer uspešno izvedene, sodno sprejete sterilizacije, ki bi bil zgled in temelj vsem nadaljnjim postopkom.

Prva sterilizirana oseba pod sprejetim zakonom o sterilizaciji je bila 21-letna Carrie Buck. Že njena mama je bila poslana v kolonijo z namenom izolacije od preostale družbe. Ko so Carrie Buck prav tako kot njeno mamo spoznali za umsko manjzmožno, so se evgenikom zaiskrile oči, saj bi v tem primeru lahko zagovarjali nujnost posega na osnovi dednosti umske manjzmožnosti. Pod manjžmoznost so v tistem času šteli zelo široko skupino ljudi, med drugimi prostitutke, sirote, depresivne, uporniške najstnike ter feministke.    

 

Na sojenje Carrie Buck so zagovorniki sterilizacije prišli z dokazi in pričami, ki so kazali na njeno zaostalost. Eden od dokazov je na primer bil, da si je Carrie v osnovni šoli rada dopisovala s fanti. Kot glavni dokaz pa so predstavili zdravniški pregled Carriine 8 mesecev stare hčerke, ki je prav tako kazala znake zaostalosti. Pri sojenju so povsem spregledali spornost diagnoze umske manjzmožnosti pri tako mladem otroku ter povsem zaupali zdravnici, ki je kot dokaz zaostalosti podala, da ima deklica občasno čuden pogled. Kljub površni sodbi so na sodišču zaključili, da gre zares za dedno prenašanje umske manjzmožnosti med generacijami. Leta 1927 je sodišče tako prvič v zgodovini na osnovi evgenike odobrilo sterilizacijo.

 

Po zgledu obsodbe Carrie Buck je bilo v naslednjih desetletjih v ZDA steriliziranih okoli 70 tisoč ljudi, večinoma žensk. Po nekaterih ocenah so evgeniki predvideli sterilizacijo približno 10 odstotkov ameriških prebivalcev. Ideologija evgenikov se je skozi dvajseta in trideseta leta širila in utrjevala v obliki javnih dogodkov. V dvajsetih letih je bilo po kmetijskih sejmih pogosto možno spremljati tekmovanja Better babies, na katerih so nagrajevali najlepše in najkrepkejše otroke. Zmagovalce so pogosto razkazovali na paradah po mestih ter o njih pisali v lokalnih časopisih.

 

V istem času so v kinodvoranah  predvajali propagandne filme, kot na primer film Črna štorklja iz 1927, v katerem doktor junaško preneha izvajati nujne operacije na otrocih z dednimi okvarami, s čimer družbo reši teh krutih bolezni. Takšne in podobne kampanje so prispevale k javnemu odobravanju evgeničnih posegov. Šele z razkritjem nacističnih grozot po drugi svetovni vojni je evgenično gibanje v ZDA začelo izgubljati svoj vpliv.

vmesni komad

 

V začetku tridesetih let dvajsetega stoletja je bila evgenika v Združenih državah na vrhuncu popularnosti, medtem ko je drugod po svetu večinoma ostala omejena na zaprte skupine znanstvenikov in simpatizerjev. A po usodnem letu 1933 se je vse spremenilo.

 

Kot smo že omenili, je evgenika v Nemčiji pridobila privržence že v začetku dvajsetega stoletja, zlasti med nekaterimi nemškimi antropologi in biologi. Nemški evgeniki so sodelovali že na prvi mednarodni konferenci v Londonu leta 1912 ter prav tako na vseh kasnejših, vsakič z več člani. Mnogo nemških evgenikov je zlasti zaradi številnih žrtev prve svetovne vojne objokovalo izgubo močnih genov ter kopičenje šibkih, za vojno nesposobnih ljudi.

 

V njihovih očeh je bilo takšno stanje populacije kritično, zato naj bi naloga evgenikov bila, da povrnejo družbo na nivo prvotnega genetskega zdravja Nemcev. Nemški evgeniki so bili tudi izredno naklonjeni vojnim veteranom ter so se v javnosti zavzemali, da bi jim pomagali. Čeprav je bila njihova skrb za veterane povezana z ohranjanjem močnih genov v populaciji, so zaradi svoje navidezne solidarnosti pridobili na popularnosti, zlasti med patrioti.    

 

Nemški evgeniki so se v prvih letih po prvi svetovni vojni v veliki meri posvetili raziskovanju družbe skozi lečo Darwinove teorije evolucije. Tako imenovani socialni darwinisti so poskušali s pojmi naravne selekcije ter preživetja močnejših opisati kompleksne družbene pojave. Raznolike kategorije in karakterne lastnosti, med drugim alkoholizem, moralno dekadenco in kriminalnost so nemški genetiki metali v isti koš s tuberkolozo in spolno prenosljivimi boleznimi kot posledico kopičenja slabih genov v družbi. Uporabljena metodologija se je zvesto držala Galtonovih metod nekritičnega opazovanja in razvrščanja ljudi v poljubne skupine.

 

Družbene probleme so na takšen način zlahka predstavili v znanstvenih terminih. In reševanje problemov družbe je skladno z idejo evgenikov postalo naloga znanstvenikov. Kot je kasneje dejal biolog Fritz Lenz: nacizem je le aplicirana biologija. Kar pa je bila zgolj parafraza že ustaljenega prepričanja evgenikov, da je evgenika aplicirana genetika.

 

Evgeniki so že od samega začetka ločevali ljudi glede na njihovo genetsko zasnovo. A čeprav so Angleški evgeniki pripisovali dobre gene višjim razredom in slabše nižjim, so svoje teorije še vedno upoštevali ne glede na raso. Prav tako kot je belska populacija vsebovala delež nadpovprečnih, so obstajale genetsko nadpovprečne osebe med drugimi rasami. V teoriji zato angleški evgeniki niso nasprotovali križanju med rasami, dokler so se križale genetsko superiorne osebe. Nemški evgeniki pa so ločnico med dobrimi in slabimi lastnostmi povsem premaknili na ločnico med arijsko in nearijsko raso. Raziskovanje slabih lastnosti v populaciji se je tako, zlasti po nastopu nacizma, premaknilo na raziskovanje lastnosti Židov, Romov in drugih nearijskih narodov.

 

Do leta 1933 so nemški evgeniki z zavistjo spremljali svoje ameriške kolege, katerih agenda se je v tistem času že konkretno udejanjala v obliki taborišč in zakonsko urejene sterilizacije. A po nastopu nacizma so jih hitro dohiteli in v kratkem prehiteli v učinkovitosti čiščenja družbe in zagotavljanja rasne higiene. Eden prvih novih zakonov, ki jih je Hitler sprejel po prevzemu oblasti, je bil Zakon o preprečevanju genetsko bolnih potomcev, ki se ga je kmalu prijel bolj točen naziv – Zakon o sterilizaciji.

 

Zakon je omogočil prisilno sterilizacijo vseh ljudi, ki so jih osumili, da trpijo za dednimi boleznimi, med katere se je štelo alkoholizem, shizofrenijo, depresijo, dedno naglušnost in slepoto ter zelo ohlapno definirano skupino slaboumnežev. Definiranje slaboumnih je bilo odvisno od zdravniškega pregleda, v praksi pa je bilo pogosto izrabljeno za ciljanje političnih in ideoloških nasprotnikov. Čeprav sam zakon ni izrecno razlikoval ljudi glede na raso, so bili že zelo zgodaj po njegovem sprejetju v velikih odstotkih vanj zajeti Židje in Romi.

 

Ne smemo pa pozabiti, da so se nacisti pri postavljanju svojih evgeničnih zakonov zgledovali po ameriških somišljenikih, ki so jih pogosto javno navajali kot primer dobre prakse. Na drugi strani oceana so se ameriški evgeniki radi šopirili s popularnostjo svojih idej med Nemci, s katerimi so se tudi finančno podpirali.  

Že leta 1934 so v Nemčiji sterilizirali povprečno 5000 ljudi na mesec, vzporedno pa razvijali nove zakone, ki bi zaobjeli še večjo skupino ljudi. Leta 1935 sprejeti zakon je na primer prepovedoval poroke ter spolne odnose med Židi in Nemci. Takšni in podobni pristopi so kazali na dojemanje židovstva kot lastnosti, zapisane v genih.

 

Filmi, ki jih je sponzorirala država, na primer Dedovanje iz leta 1935 ter Dedne bolezni iz leta 1936, so javnosti razkazovali osebe z dednimi boleznimi. Groteskni posnetki deformiranih ljudi z iznakaženimi udi so bili spretno prepleteni z inserti predavateljev, ki so opozarjali na širjenje genov za prikazane bolezni preko parih generacij. Propagandnim filmom o genetskih boleznih je oblast kot kontrastno podobo nastavila filma Leni Riefenstahl: Rojstvo nacije in Olimpija, v katerih so bili predstavljeni ideali močne in genetsko zdrave arijske postave.

 

Do začetka druge svetovne vojne je bilo javno mnenje že zadosti naklonjeno evgeničnim programom, da so se oblasti upale premakniti od prisilne sterilizacije k evtanaziji ljudi. Prvi evtanazirani ljudje so bili otroci zagrizenih nacistov, ki so z usmrtitvijo svojih bolehavih otrok želeli služiti dobrobiti naroda. Opogumljen s požrtvovalnostjo staršev je Hitler istega leta ustanovil Znanstveni urad za resne dedne bolezni z namenom evtanaziranja nezaželenih ljudi. Sprva so evtanazirali otroke, mlajše od treh let, kmalu pa se je seznam za evtanazijo primernih kandidatov razširil tudi na adolescente. Obsojencev na evtanazijo se je v nacističnih krogih prijel zgovoren evfemizem – lebensunwertes Leben, oziroma življenja nevredna življenja.    

   

Za oznako genetsko bolne osebe je bil zadosten pregled pri zdravniku, brez sodne obravnave. Po celi državi so bili ustanovljeni posebni zavodi za usmrtitve genetsko šibkih. Usmrtitve so bile izvedene z zaplinjenjem z ogljikovim monoksidom, trupla pa so bila pogosto na razpolago za obdukcijo z namenom raziskovanja dedovanja in genetike. Do leta 1943 so v evgeničnih programih usmrtili približno 400 000 ter sterilizirali četrt milijona ljudi. Kako se je evgenični program nadaljeval po letu 1943 je jasno vsem, razen morda Bernardu Brščiču.

 

vmesni komad

 

Pozdravljeni nazaj na frekvenci 89.3. Evgenika je takoj po drugi svetovni vojni, vsaj začasno, v Ameriki in Nemčiji poniknila. Razkritja nacističnih zločinov so še dolgo po vojni diskreditirala vsako zagovarjanje evgenikov v javnosti.

 

V obdobju po drugi svetovni vojni se je genetika kot znanost ločeno od evgenike razvijala in prišla do nekaj svojih najpomembnejših odkritij. Medtem ko je bil gen pred vojno  že sprejet kot nosilec dedne informacije v znanstveni skupnosti, je znanje o njegovih fizičnih in kemijskih lastnostih šepalo. Ni še bilo znano, iz kakšnih molekul je gen zgrajen, kje v celici se nahaja, kako je informacija na genu zapisana ter kako je organiziran.

 

A znanstveniki in znanstvenice so počasi, po korakih odgovorili na vprašanja o zgradbi genov in do leta 1953, ko sta Francis Crick in James Watson predstavila svoj model dvojne vijačnice, je bilo področje genetike povsem spremenjeno. Nenadoma so genetiki lahko brali genetski zapis in določali, kako je informacija za določene lastnosti kodirana na DNK. Medtem ko so raziskovalci prej lahko opazovali gene zgolj skozi vidno izražene lastnosti, so sedaj lahko neposredno opazovali sam genetski kod.

 

S tem pa se je tudi spremenil pogled na dedne bolezni. Če je namreč bolezen zares dedna, se lahko odstopanje od zdravih oseb odkrije že z branjem zaporedja DNK. Mutacije na genih, ki pripomorejo k razvoju dednih bolezni, bi lahko tako odkrili, še preden oseba odraste.

 

Do leta 1970 je tehnologija napredovala že do te mere, da so lahko znanstveniki in znanstvnice z veliko gotovostjo določili mutacije, odgovorne za razvoj določenih stanj. Morda najbolj poznan primer je povezava trisomije enaindvajsetega kromosoma z Downovim sindromom. Medtem ko ima večina ljudi v svojih celicah dva kromosoma 21, imajo vsi ljudje, ki nosijo tri kromosome 21, Downov sindrom. Ta navidezna objektivnost pri predvidevanju genetskih okvar, ki pripomorejo k razvoju bolezni, je dala v sedemdesetih letih ponoven zagon evgeniki, ki se je je prijel izraz neo-evgenika ali liberalna evgenika.

 

Neo-evgenika se je navidez otresla bremena svoje zgodovine. Njeni zagovorniki so se pri zagovarjanju svoje vede pogosto poskušali distancirati od nacistične preteklosti, ki je do takrat spremljala vsako omembo evgenike. Moderna evgenika bi se pred napakami preteklosti zaščitila z dvema varovalnima mehanizmoma: znanstveno objektivnostjo moderne genetike ter svobodno izbiro potrošnikov. V ozadju gibanja pa se je skrival imperativ, ki je po vsebini izredno podoben svoji nacistični različici: ustvarite otroke, ki ne bodo breme družbi.

 

Sočasno s pojavom zgodnjih genetskih testov se je v mnogih državah po svetu, vključno z Veliko Britanijo in ZDA, sprejelo  zakone, ki so legalizirali splav. Ker se genetske teste na zarodkih lahko opravi relativno varno, brez ogrožanja razvijajočega se zarodka, se lahko še pred rojstvom določi genetske mutacije, povezane z določenimi boleznimi. Starši se tako lahko na podlagi predrojstvene diagnostike odločijo za splavitev zarodka, ki bi lahko razvil, na primer, Downov sindrom ali kakšno drugo dedno okvaro.

 

Čeprav je odločitev povsem prepuščena posamezniku, je učinek identičen težnjam, ki so jih imeli že ameriški in nemški evgeniki: izločitev določenih genov iz populacije. Na račun predrojstvene diagnostike in splavitve se je v nekaterih zveznih državah ZDA med leti 1971 in 1977 število rojenih otrok z Downovim sindromom zmanjšalo do 40 odstotkov. Podobno je v Indiji in na Kitajskem bilo na račun genetskih testov zaradi družbene vrednosti splavljenih okoli 10 milijonov deklic. Sledi še kratek glasbeni premor, po katerem si bomo v zadnjem delu oddaje pogledali, kakšne implikacije prinaša evgenika za našo prihodnost.

 

vmesni komad

 

Pozdravljeni nazaj v zadnjem delu tokratne oddaje o evgeniki. Popularnost neoevgenike je po 80-ih letih prejšnjega stoletja sicer upadla, zlasti na račun odkritij, ki so problematizirala primarnost genov v razvoju bolezni. Povezava med geni in lastnostmi je namreč veliko bolj kompleksna kot se včasih rado prikaže. Če vzamemo primer Downovega sindroma, imajo lahko ljudje z isto genetsko variacijo izredno različne izide razvoja bolezni. Veliko oseb z Downovim sindromom ima močno otežene učne sposobnosti, a nekateri z isto genetsko predispozicijo lahko živijo skoraj povsem samostojno.

 

Večina drugih bolezni je še mnogo bolj zapletenih. Shizofrenija ima na primer močno povezavo z mutacijami v določenih genih, a je izraz bolezni med posamezniki lahko izredno raznolik. Geni namreč redko delujejo neodvisno na določeno lastnost, pogosteje je veliko pomembnejše sodelovanje med različnimi geni. Od postavitve Mendlovih pravil dedovanja je do danes vse bolj jasno, da se le malo lastnosti da neposredno zvesti na delovanje enega gena. Današnje raziskave genetike se zato vedno bolj usmerjajo v raziskovanje interakcij genov z drugimi geni, interakciji genov s proteini in drugimi molekulami ter nenazadnje interakciji genov in okolja.

 

Bolj kot določene lastnoste geni kodirajo celične procese, ki privedejo do razvoja lastnosti. Pri slednjih pa je veliko bolj od enega samega procesa pomembno sodelovanje različnih procesov, v kakšnem zaporedju se ti zvrstijo, kateri substrati so jim na voljo, naključni dogodki ter še mnogo drugih dejavnikov. Če si predstavljamo delovanje genov kot peko torte, je torej pomembno, v katerem koraku dodamo sladkor, koliko sladkorja dodamo, na kateri točki torto spečemo in podobno. Če ne dodamo sladkorja ali če spečemo torto, preden dodamo jajca, rezultat peke ne bo preprosto umanjkanje torte.

A s hitrostjo, s katero poteka napredek v moderni genetiki, si lahko predstavljamo, da bomo nekoč v morda ne tako daljni prihodnosti imeli zadosti natančne genetske teste, ki bodo z izredno zanesljivostjo določili lastnosti oseb. Kaj potem? Takrat bodo po vsej verjetnosti nekateri argumenti neo-evgenikov ponovno pridobili na popularnosti in ponovno bomo soočeni z vprašanjem, ali lahko ob poznavanju genov vplivamo na njihovo prezenco v populaciji. Kot lahko vidimo pri neo-evgeniki, za izvedbo idej evgenike ni potreben totalitaren režim, temveč je zadosti svobodna izbira potrošnikov.

 

Evgenika tako ni le naša preteklost, ampak se bomo z njo najverjetneje soočali tudi v prihodnosti. Moderna biotehnologija že prehiteva ideje klasičnih evgenikov. Z novimi metodami genskega inženiringa se odpirajo možnosti manipuliranja genov pri ljudeh, še preden se rodijo. Na Kitajskem na primer že pripravljajo poskuse za popravljanje mutacij, ki povzročajo nekatere dedne bolezni, kar je v svojem bistvu evgenika.

 

Na tem mestu pa ne smemo pozabiti morda dveh najpomembnejših spoznanj teorije evolucije in genetike. Prvič, da šele variacije določenih lastnosti v populaciji omogočajo samo evolucijo. In drugič, da je kakršna koli genetska prednost ali slabost osebe lahko gledana zgolj skozi delovanje določene lastnosti v določenem okolju. Kot je dejala psihologinja Alison Gopnik: ko ni še nihče bral, disleksija ni bila dojeta kot problem. Morda dodamo še tretje spoznanje: evolucija in geni niso moralna kategorija.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super oddaja.
"In drugič, da je kakršna koli genetska prednost ali slabost osebe lahko gledana zgolj skozi delovanje določene lastnosti v določenem okolju."
Na valu 202 (mislim, da je bila intelekta) so se pred kratkim ravno na ta način lotili problematike hiperaktivnih otrok, ki so bili menda v prazgodovini izvrstni lovci, danes pa družbeni problem.
Po drugi strani pa si težko predstavljam v kakšnem okolju bi lahko bila hemofilija huda prednost :)

"evolucija in geni niso moralna kategorija."
Te trditve pa ne razumem najbolje. Care to explain?

Še misel za debato: nekateri zakoni in nenapisana pravila o omejevanju razmnoževanja obstajajo že od dolgo nazaj. Incestna razmerja so nezaželena, njene posledice od hemofilije do habsburške čeljusti nekaj kar lahko opredelimo kot nezaželeno lastnost.
Prepoved deluje izključno na genetski osnovi.

Zelo zanimivo. Tale zaključek z variacijo še posebej za to, ker je genetska variacija v Afriki glavna zakladnica za evolucijo. Izven Afrike smo šli vsi skozi ozko grlo, in tako imamo precej manj variacije, razen da smo se križali z neandertalci in podobnimi, in smo zaradi tega malo bližje opičjim prednikom. Če bi se šli evgenike, bi rekli da so črnci edina čista rasa H Sapiens.

@D

Ja, si tudi sam ne znam predstavljati kdaj bi lahko bila hemofilija prednost, ampak ni pa povsem nemogoče (vsaj če gledamo na prednost pri preživetju in razmnoževanju). V gimnaziji sem slišal eno zanimivo dejstvo od profesorja biologije, ki je morda lahko primer takšne situacije (vem da ni isto, ampak zgolj kot zanimivost); anemija srpastih celic je dedna bolezen, ki povzroči, da se naše krvne celice deformirajo in težje prenašajo kisik po krvi. Bolnikom s to boleznijo vsekakor ni lahko. Ampak so pa odkrili, da je v zadnjih desetletjih močno naraslo število ljudi s to dedno boleznijo v nekaterih predelih Afrike. Razlog za to naj bi bil, da se je v teh predelih prav tako razširil HIV. Nekatere raziskave so pokazale, da se HIV težje razmnožuje v bolnikih z anemijo srpastih celic, tako da, čeprav je anemija načeloma huda bolezen, je AIDS še hujši, zaradi česar imajo selekcijsko prednost ljudje z anemijo...

@ "evolucija in geni niso moralna kategorija." se zavedam da je malo nerazdelana trditev...v glavnem sem mislil, da trditve o dobrem/slabem niso prevedljive v jezik genov. Je neko splošno zanikanje socialnega Darwinizma in biološkega determinizma.

Ne razumem pa te trditve: ''Prepoved deluje izključno na genetski osnovi.'', če lahko pojasniš

Profesor biologije je verjetno govoril o zaščiti pred malarijo pri ljudeh s srpastocelično anemijo, ne proti HIV. Kar je logično, ker se plazmodij razmnožuje v eritrocitu, torej je direktno v stiku z vsemi metaboličnimi in strukturnimi spremembami znotraj eritrocita, HIV pa ne. Se pa v zadnjih letih preučuje tudi ali srpastocelična anemija ščiti pred ostalimi infekcijskimi boleznimi (zahodnega sveta) in nakazuje se, da ja, do neke mere ščiti tudi pred HIV in napredovanjem v aids. Kajpak gre zgolj za poskus pretvorbe te bolezni afriških držav v zdravilo bolezni, ki pa niso prisotne le v Afriki ampak bi prinesle profit zahodnim državam ... pa vendar, to so skratka odkrili.

S tem si si tudi odgovoril na vprašanje o hemofiliji. Večina bolezni, dednih, genetskih ali pa ne, v nekem naključnem okolju ne predstavlja prednosti. S spremembo okolja pa lahko stopi v ospredje ena od njenih značilnosti in začne predstavljati prednost (kot je to na primeru širjenja malarije v Afriki in posledičnega širjenja anemije). Če bi se na primer v našem okolju razširila neka snov, toksin, infekcijski agens, ki bi povečal strjevanje krvi, morda celo ravno preko aktivacije faktorjev strjevanja krvi viii ali ix, ki sta oslabljena pri hemofiliji, bi hemofiliki v taki situaciji manj pogosto umirali zaradi možganskih, srčnih in drugih infakrtov. V kaki drugi situaciji pa bi se izkazalo, da hemofilija posredno ščiti pred kakim drugim obolenjem.

Verjetno imaš prav in sem si narobe zapomnil.

Si pa dal super primer!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.