Šakali v Evropi
V četrtek, tridesetega januarja, je v Knjižnici Otona Župančiča potekalo poljudno predavanje z naslovom Šakali v Evropi: od kod so prišli in kaj nam prinašajo? Predaval je doktor Miha Krofel, raziskovalec in docent na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Šakal je ena izmed srednje velikih zveri iz družine psov. Vlogo šakala v naravi razloži doktor Miha Krofel.
Prisluhnimo še o različnih vrstah šakalov in njihovi razširjenosti po svetu:
Obstaja več različnih vrst šakalov, predavanje pa je bilo osredotočeno na zlatega šakala. V Evropi ga delimo na štiri večje populacije. Največja populacija je panonsko-balkanska, ki sega od Črnega morja proti Srednji Evropi. Jadranska populacija je razširjena ob obali, peloponeška pa je omejena na Grčijo. Čisto posebna je populacija na otoku Samos, ki pa je genetsko bolj sorodna turški populaciji zlatega šakala.
Z analizo in primerjanjem genetskih vzorcev so raziskovalke in raziskovalci ugotovili, da večina evropskih šakalov izvira s kavkaškega območja. Šakali z območja Grčije in Dalmacije pa izhajajo iz starejših avtohtonih populacij, ki so se pomešale s šakali iz Kavkaza.
Fosilne najdbe in zgodovinski zapisi pričajo, da je bila vrsta v Evropi prisotna že vsaj od petnajstega stoletja dalje, vendar so bili takrat šakali omejeni samo na jugovzhodno območje Evrope. Doktor Krofel.
V Sloveniji so se šakali prvič pojavili na Barju v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Za tem za njimi 30 let ni bilo nobene sledi. V osemdesetih letih je po celotni Evropi sledil drugi val širjenja šakalov. Hiter porast njihovega števila pa beležijo nekje od leta 2008 naprej. V Sloveniji njihovo število ocenjujejo tudi z izzivanjem oglašanja. Več o tem pove doktor Krofel.
Z izzivanjem oglašanja se lahko samo predvideva o realnem številu šakalov na nekem območju, ne more pa se točno določiti števila živali. Težave nastanejo, če se nekatere skupine ne oglasijo ali pa se ista skupina zabeleži na dveh krajih. Tako ni mogoče poznati točnega števila šakalov v Sloveniji.
Ker šakali niso slovenska avtohtona vrsta, veliko ljudi misli, da so tujerodna ali pa celo invazivna vrsta. Zakaj temu ni tako, razloži doktor Krofel.
Zakaj se je šakal sploh začel tako zelo širiti po Evropi? Predvideva se, da je zmanjševanje števila volkov v Evropi glavni sprožitelj širjenja šakalov. Njihova gostota naselitve je veliko večja od gostote naselitve volkov, en teritorij tropa volka pa lahko zajema tudi petdeset teritorijev šakalov. Šakali se najprej širijo na območja brez stabilnih tropov volkov. Ti dve živalski vrsti sta negativno povezani, saj se šakali ne pojavljajo na istih območjih, kot se pojavljajo volkovi. Volk lahko na šakale vpliva samo, če je del stabilnega tropa. Vpliv volkov na šakale je večji na gozdnatih površinah kot tam, kjer ni gozdov. Zanimivo je tudi, da šakalov niso več našli v območjih, ki so jih ponovno zavzeli volkovi.
Na širjenje šakalov vplivajo tudi podnebne spremembe, zaradi katerih se na območju Evrope krajša čas prisotnosti snežne odeje. Verjetnost, da bomo šakale našli na območjih s snežno odejo, ki traja dlje od sedemdeset dni, je zelo majhna. Na gostoto naseljenosti šakalov v nekem območju vplivajo tudi ostanki hrane. Zato so šakali velikokrat prisotni ob smetiščih. Na širjenje šakalov pa vplivajo tudi spremembe prostora, več doktor Krofel.
Šakali torej neko območje gosteje poselijo kot volkovi. Hkrati so mrhovinarji in imajo več stika z ljudmi, tako imajo večji vpliv na življenje ljudi. Njihov vpliv se kaže s tem, da odstranijo veliko klavnih odpadkov in uplenijo veliko glodavcev.
Ker je šakalov vedno več, se je skozi čas spreminjal tudi njihov zakonski status v Sloveniji.
Čeprav šakala po Evropi niso prenesli ljudje, se je vseeno razširil ravno zaradi človeškega vpliva na okolje. Sedaj, ko si s šakali delimo okolje, so predavanja, ki nam šakale približajo in dajo vpogled v njihovo življenje, zelo dobrodošla.
Širjenje šakalov je povzela vajenka Živa.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj