Lari fari znanstveni safari

Lari fari znanstveni safari

Oddaja

Nočni pogovor Znanstvene medredakcije z dr. Marto Klanjšek Gunde iz Kemijskega inštituta in dr. Uršo Opara Krašovec iz Fakultete za elektrotehniko UL o psevdoznanostih, doktoratu o informirani vodi in znanstveni metodi. V intervjuju smo se pogovarjali tudi z dr. Petrom Mačkom z Biotehniške fakultete.

--

Drage poslušalke in poslušalci, ura je dvajset minut čez polnoč in počasi pričenjamo z nočnim programom znanstvene medredakcije.

Ker je že dobro leto odkar program Radia Študent soustvarja tudi znanstvena medredkacija, smo se odločili ta dogodek obeležiti z novo edicijo nočnega programa. Nazadnje smo se v etru slišali lanskega maja, ko je bila tema posvečena radioamaterstvu. V naslednjih nočnih uricah, pa se bomo pogovarjali o  širokem polju, ki zadeva sam pojem znanosti - o razmejitvah med znanostmi in psevdoznanostmi.

Če se navežemo na Thomasa Kuhna in trenutno prakticirano znanost imenujemo  znanstvena paradigma, potem je tu mišljena več kot zgolj teorija. Pojem paradigme vključuje namreč celokupen znanstven pogled, kot tudi prakticirajočo znanstveno skupnosti, ki skrbi za obseg in natančnost uporabe paradigme.

Znanosti znotraj uveljavljene paradigme pa imajo vedno zveste spremljevalke, takoimenovane psevdoznanosti. To so znanosti, ki niso uradno uveljavljene zaradi dejstva, da jih ni moč dokazati z znanstveno metodo. Kot smo že slišali v pretekli poletni oddaji Frequenze della Scienze, so psevdoznanosti psevdo iz razloga, ker so "nekonsistentne, imajo slabe razlage in glede na nove podatke v teorijo ne vpeljujejo popravkov. Prav tako jih ni moč empirično testirati in ovreči, repetitivni, kontrolirani eksperimenti pa se slabo obnesejo. Vendar jih tudi ne gre mešati s površnostmi in drugimi nepravilnimi ugotovitvami v znanosti."

V naslednjih nekaj urah se bomo torej pogovarjali o razmerju psevdoznanosti do trenutne znanstvene paradigme, izhajajoč iz konkretnih praks in primerov slednje. Naše zanimanje pa se ne bo omejevalo  zgolj na ozkogledost logike znanstvenega spoznanja in nasebnosti njegove narave. Pogovor bo v prvem delu izhajal iz konkretnega primera, ki je zgodovinsko umeščen v današnji čas.  Zato se bomo dotiknili tudi vprašanja samih materialni pogojev in produkcije znanstvenih spoznanj. Slednje pač ni naravna danost, saj znanost ni dejavnost, ki bi bila od družbe neodvisna.

Drugi del nočnega programa pa bo sestavljen kot vaje v slogu risanja razmejitvenih črt med znanostmi in psevdoznanostmi. Z razločevanjem in odpiranjem vprašanj, bomo skušali priti bližje razumevanju tistega, kar konstituira znanstveno. Konec koncev sama zgodovina znanstvenih paradigem kaže, da znanost še zdaleč ni enovita in enotna, kaj šele nespremenljiva človeška dejavnost.

--

Predstavljaj si, da pred teboj stoji vedro polno rdečih in belih žogic. Rdečih žogic je ogromno, belih pa le nekaj, nato eksperimentarorka potegne iz vedra belo žogico - začudiš se. To bi storili že 8 mesečni dojenčki. A tudi znanost temelji na čudenju. Znanstvenice in znanstveniki iščejo statistične vzorce v podatkih, izvajajo preizkuse, s katerimi preverjajo hipoteze, in tako gradijo na znanju in teorijah njihovih predhodnic in predhodnikov.

Ko to prevedemo v dnevno življenje raziskovalk in raziskovalcev, izgleda običajni delavnik približno takole. Čas je namenjen pregledu na novo objavljenih spoznanj in odkritij na podoročju, s katerim se raziskovalka ukvarja. Temu sledi morda analiza ali zbiranje podatkov, morda celo eksperimentiranje. V daljšem časovnem obdobju se v potek raziskave vmeša prebiranje literature. Torej za začetek spoznamo, kaj že vemo o predmetu raziskovanja. Ponavadi pri tem pridemo do novih znanstvenih vprašanj, od tukaj pa v splošnem lahko nadaljujemo na dva načina. Lahko prosto raziskujemo in se čudimo - tovrstne raziskave so eksploratorne narave, ali na podlagi že znanega predvidimo pričakovane rezultate, predpostavimo hipoteze in pripravimo eksperiment. Pri tem izberemo primerno metodo, izvedemo poizkus in analiziramo rezultate. Nato sledi premislek, kjer združimo nova dognanja z že znanimi podatki. Tako navidezno lahko dobimo občutek, da znanost linearno počasi napreduje.

Znanost naj bi torej delovala kot velika sestavljanka. Počasi znanstvenice in znanstveniki gradijo znanje in se skupaj trudijo pridobiti neko večja vedenja in razumevanja. A že kratek pogled v zgodovino znanosti razkrije, da predhodniki trenutnih znanstvnic in znanstvenikov niso bili nič kaj manj prepričani v obstoj linearnega napredka znanosti. Pa čeprav se je kasneje marsikdaj izkazalo, da njihova spoznanja niso bila pravilna. Znanost torej poleg čudenja potrebuje tudi dvom.

Nepravilna spoznanja so bila pogosto povezana z ujetostjo znanstvenice ali znanstvenika v nek čas. Raziskovalni svet ni imun na politične in družbene sile. Vseeno pa znanstvena metoda morda ponuja trenutno morda najboljši način spoznavanja sveta.

V 20. stoletju je znanost s pomočjo Popperja dobila obliko kot jo poznamo danes. Večino preizkusov in znanstvenih teorij temelij na dejstvu, da so falsifikabilne, kar pomeni, da se vedno da izvesti preizkuse, ki bi teorijo zavrnili. Teorij torej ne potrjujemo z eksperimenti, ampak izvajamo eksperimente, s katerimi bi lahko zavrgli teorijo in jo potem nadomestili z novo.
Čeprav nekatere psihologinje in psihologi razumejo znanstveno mišljenje kot del vsakodnevnega življenja, se glavna znanstvena odkritja dogodijo v raziskovalnih inštitutih in na univerzah.

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super oddaja, ampak posnetek je na koncu odsekan.

Zdravo, sedaj je dostopen celoten posnetek nočnega programa znanstvene medredakcije,
Lp!

kok je smešn drugi odstavek: Drage poslušalke in poslušalci, ura je dvajset minut čez polnoč in počasi pričenjamo z nočnim programom znanstvene medredakcije.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness