Če plenilca ni

Nedavno je odmevala novica, da so v Slovenijo ponovno naselili rise, ki imajo poleg simbolne vrednosti tudi veliko ekosistemsko vlogo. Predstavljajo namreč končne plenilce, kar pomeni, da se nahajajo na vrhu prehranjevalne verige. Da pa bi pomen končnih plenilcev v ekosistemih bolje razumeli, se na današnje jutro selimo v Afriko. Raziskovalke in raziskovalci so namreč v nedavno objavljenem članku v reviji Science razkrili, kakšne vplive imajo lahko izumrtja končnih plenilcev na ekosisteme.

Raziskava je potekala na območju nacionalnega parka Gorongosa v Mozambiku, kjer so zaradi državljanske vojne velikosti populacij velikih sesalcev upadle za 90 odstotkov. V parku so tako izumrle tudi celotne populacije leopardov, afriških hijenskih psov in hijen, ohranila se je le manjša populacija levov. Po koncu vojne je izumrtje končnih plenilcev na tem območju vplivalo na povečanje številnosti rastlinojedih sesalcev, predvsem antilop.

Posledice vojne so zaradi izumrtja populacij končnih plenilcev omogočale možnost raziskave vedenja rastlinojedih antilop v odsotnosti plenilcev. Izkazalo se je namreč, da so antilope, ki so se večinoma prehranjevale v pretežno gozdnem ekosistemu, razširile svoje prehranske navade tudi na odprtejša ravninska območja, ki so jih pred tem naseljevali končni plenilci. Rastline na območju ravnic so namreč za antilope hranljivejše, kar se je odražalo v večjih in močnejših osebkih antilop na tem na novo naseljenem območju.

Rastlinojedi organizmi za svoje preživetje izbirajo med možnostjo hranljivejše prehrane in večjo verjetnostjo, da postanejo plen. Prisotnost končnih plenilcev v nacionalnem parku je zaradi preprečevanja dostopa antilop do ravnic omogočala preživetje nekaterim rastlinam. Po izumrtju plenilcev se je areal antilop povečal, kar je posledično vplivalo na izginjanje rastlin, ki so jih pred tem varovali plenilci. Ko imajo plenilci zaradi svojega prehranjevanja z rastlinojedci vpliv na populacije rastlin, pojav imenujemo trofična kaskada.

Raziskovalke in raziskovalci so s proučevanjem vedenjskih vzorcev antilop ugotovili, da je ekosisteme na območju nacionalnega parka mogoče povrniti v predvojno stanje. Ponovna naselitev končnih plenilcev bi namreč omogočila umik antilop na njihovo nekdanje območje in posledično ponovno vzpostavitev trofične kaskade.