Me upaš ugriznit?

Mnogo staršev si verjetno ne predstavlja, da so njihovi otroci z uporabo plastičnih igrač izpostavljeni potencialno strupenim in nevarnim snovem. Kaj pa vaši otroci dejansko dajejo v usta? Skupina znanstvenikov in znanstvenic je v reviji International Journal of Environmental Research and Public Health objavila raziskavo, v kateri so se ukvarjali z analizo ugrizov mlečnih zob v različne materiale.

Študija izpostavlja tveganje in potencialno toksičnost materialov, ki so jim izpostavljeni otroci v svojem vsakodnevnem okolju. Otroci, mlajši od dveh let, spoznavajo okolico med drugim tudi z grizenjem in vnašanjem igrač v usta. Opazovalne študije poročajo, da otroci do četrtega leta starosti vnašajo predmete v usta tudi do 50-krat na uro. Posledično so izpostavljeni večjim tveganjem za vnos večje koncentracije nevarnih snovi preko ustne sluznice in sline. Mlajši otroci so zaradi svoje nižje telesne mase še posebej občutljivi na potencialno strupene snovi v igračah, zaradi česar je lahko že manjša količina zaužitega materiala toksična. 

Pediatrični zobozdravniki, fizični antropologi ter znanstveniki s področja tehnike so sledi ugrizov analizirali na gumi, plastiki, foliji, lesu in silikonu. Vsi vzorci so bili vzeti iz igrač, kupljenih v maloprodaji, ki imajo certifikat standarda CE, ki zagotavlja, da izdelek izpolnjuje vse zahteve EU glede varnosti ter varovanja zdravja in okolja. Da bi čim bolj posnemali vedenje otroške čeljusti, so zasnovali eksperimentalno postavitev čeljusti z mlečnimi zobmi, vstavljenimi v protezo. Ugotovili so, da mlečni zobje pustijo vidne sledi ob večkratnih ugrizih na vseh testiranih materialih. Sile ugriza mlečnih zob vodijo k obrabi materialov in posledično k zaužitju drobnih delcev. 

Največ delcev, ki so po ugrizih ostali v improvizirani ustni votlini, je bilo zaznati pri silikonu, ki je prisoten tudi v otroških dudah. Odpadli drobni delci pa so se pojavili tudi pri gumi, plastiki, foliji in lesu. 

Z bolj premišljeno izbiro igrač lahko izpostavljenost zaužitja potencialno toksičnih snovi omejimo. Proizvajalci žal zadostijo zgolj standardom, ki jih postavi zakonodaja, več kot to jih v večini primerov ne zanima. Smiselno pa bi bilo tudi narediti dodatne analize in pridobiti informacije o potencialno nevarnih snoveh.

Znanstveni britoff je ugriznila vajenka Andreja.