Ob in vitro oplojevanju se v laboratoriju združita moška in ženska spolna celica. V izogib vsaditvi zarodkov, ki nosijo monogenske bolezni ali nenavadno število kromosomov, se pred vsaditvijo uporabljajo genetske diagnoze in presejalni testi. Izbiranje zarodkov glede na njihov genski zapis, kadar to ni povezano s tveganjem za točno določeno bolezen, pa poraja mnogo etičnih vprašanj.

V zadnjem času se je razvila tehnologija, s katero lahko pridobimo celoten genotip iz ene same celice. To bi nam teoretično lahko omogočalo izbor zarodka z želenimi lastnostmi in posledično vodilo do otroka »po meri«. Vendar ima poleg etičnih vprašanj takšen izbor še eno težavo - ne vemo, ali dejansko deluje. Na fenotipske lastnosti, kot sta višina in inteligenčni kvocient, namreč vpliva veliko število genov, zato jih imenujemo poligenske lastnosti.

V znanstveni reviji Cell je raziskovalna skupina nedavno objavila rezultate raziskave. Spopadli so se z vprašanjem, v kolikšni meri bi lahko z izborom zagotovili, da bo imel zarodek takšne lastnosti, ki se nam zdijo optimalne. Ker raziskave ne smejo potekati na pravih zarodkih, so uporabili tri vire podatkov. Prve podatke so dobili z matematičnim genetskim modelom. Drugi vir so bili simulirani genomi zarodkov. Za sestavo tovrstnih genomov so uporabili genotipizirane odrasle osebe s poznanim fenotipom in jih hipotetično rekombinirali. Tretji vir podatkov so bili rodovniki družin z velikim številom potomcev, ki so zdaj odrasli, kar pomeni, da imamo dostop do njihovega genotipa in fenotipa.

Za napoved višine ali miselne zmožnosti vsakega zarodka so uporabili že obstoječe statistične analize in pokazali, da se pridobitev želenih lastnosti s pomočjo presejalnih testov povečuje zelo počasi. Če zanemarimo etične pomisleke, bi nam trenutna tehnologija omogočala pridobitev približno dveh cela pet centimetra višine in približno dveh celih pet IQ točk za miselne sposobnosti pri najbolje ocenjenem zarodku. Kljub temu večina otrok z na papirju najboljšimi genetskimi rezultati ni zares »najboljših«, kar so potrdili tudi rodovniki družin z velikim številom otrok.

Razlogov za tako majhen vpliv je lahko več. Ne poznamo na primer vseh genov, ki vplivajo na višino in IQ, na obe lastnosti pa v veliki meri vpliva tudi okolje. Poleg tega imajo lahko isti geni v različnih populacijah drugačen vpliv. Nenazadnje je tudi število zarodkov pri in vitro oploditvi omejeno. Pri starejših ženskah ima lahko tudi več kot polovica zarodkov hujše kromosomske napake, tako da jih ne ostane veliko, med katerimi bi lahko izbirali za dodatne želene lastnosti. Znanstvena ekipa je na koncu članka še dodala, da v  raziskavi niso obravnavali etičnih vprašanj izbora zarodkov, temveč so želeli zgolj pokazati omejitve tovrstnega sistema.

Gene je presejala Živa.