Kadar nam nekdo omeni rudarjenje, navadno pomislimo na ogromne rudnike, v katerih množica rudarjev na stotine ali tisoče metrov pod zemljo koplje rudo. Iz rude pridobivajo določene kovine, med njimi tudi nikelj. Nikelj se uporablja v številnih industrijskih procesih, vendar mnogokrat žalostno konča kot v zemljo zakopan odpadek. Kadar nam nekdo omeni fitorudarjenje … no, fitorudarjenja vam verjetno ni še nihče omenil.

Prav v fitorudarjenju pa se je preizkusila mednarodna raziskovalna skupina. Fitorudarjenje predstavlja novo tehnologijo, pri kateri na zemlji, onesnaženi z določeno kovino, gojimo rastline, ki so sposobne v svojo biomaso vgraditi veliko te kovine. Takšnim rastlinam pravimo hiperakumulatorji. Rastline nato požanjemo in iz njih pridobimo kovino, ki jo želimo. Tokrat je raziskovalno skupino zanimalo, kako dobro lahko s pomočjo rastlin iz industrijskih odpadkov pridobivamo nikelj.

Raziskovalna skupina je uporabila predvsem nekoristne odpadne materiale, ki bi se jih industrije sicer želele znebiti. Iz odpadkov so izdelali substrat, na katerem so tri mesece gojili hiperakumulatorsko rastlino Odontarrhena chalcidica.

Rezultati so pokazali, da je na takšnem substratu rastlina uspela akumulirati tudi do sedemindvajset gramov niklja na kilogram rastlinske biomase. To je vsaj stokrat več kot sicer pri rastlinah in pomeni, da je fitorudarjenje niklja iz industrijskih odpadkov ekonomsko izvedljivo. Vendar ni vse nikelj, kar se sveti. Nekatere rastline res lahko hiperakumulirajo ogromne koncentracije niklja, vendar ta in ostale kovine zaustavljajo njihovo rast, zato rastline ostanejo majhne. Izkazalo se je, da rastline nekoliko bolje rastejo, če substratu dodamo gnojilo, a za pridobivanje večje količine niklja bo treba metodo dodatno izboljšati.

Kadar nam nekdo omeni fitorudarjenje … no, po navadi nam ga nihče ne omeni. Če pa bi ga, bi si morda namesto podzemnih rudnikov morali predstavljati neskončna polja hiperakumulatorskih rastlin.

Več kot sedeminpetdeset miligramov niklja na dan nikoli ne zaužije Živa.