Piščanci na tekmi

Oddaja
21. 3. 2021 - 15.00

Globalna proizvodnja perutninskega mesa se je od leta 1961 do leta 2017 zvišala z 9 na 122 milijonov ton mesa letno. Svetovno povpraševanje po mesu vztrajno narašča, vendar pa veliko ljudi ne pozna okoliščin, v katerih živijo rejne živali. Prav tako je v splošni javnosti malo znanega o spreminjanju genetskega potenciala pitovnih piščancev. Oboje je tema današnjega znanstvenega komentarja.

Za razliko od veliko drugih panog kmetijstva in živinoreje smo v Sloveniji s slovenskim perutninskim mesom zelo dobro preskrbljeni. Pridelamo ga celo več, kot ga pojemo, zato ga tudi izvažamo. Leta 2018 je poraba perutninskega mesa na prebivalca oziroma prebivalko Slovenije znašala 31 kilogramov. Leta 2019 pa smo vzredili več kot 70 tisoč ton klavne mase perutnine. Za proizvodnjo tako velikih količin mesa je intenzivna živinoreja neizbežna. Cilj je namreč pospeševanje proizvodnje za čim nižjo ceno, kar pomeni, da so živali na gosto naseljene in pozorno opazovane. Delo z živalmi ni več ročno, temveč se zanj uporablja novejša tehnologija, pri čemer lahko ena oseba nadzoruje na tisoče glav perutnine. Vendar pa intenzivna živinoreja ni edini pogoj za ogromno proizvodnjo perutninskega mesa. Ključ je tudi v hitri rasti živali.

Od polovice prejšnjega stoletja se je hitrost rasti pitovnih piščancev oziroma piščancev brojlerjev izrazito povečala. Raziskovalci in raziskovalke so v raziskavi leta 2014 primerjali hitrost rasti in potrebe po krmi med selekcioniranimi in neselekcionirami linijami kokoši. Primerjali so neselekcionirani liniji iz let 1957 in 1978 s selekcionirano komercialno linijo Ross 308 iz leta 2005. V šestinpetdesetih dneh je linija komercialnih piščancev zrasla na štirikratno maso tiste iz leta 1957. Izkoriščanje krme pa se je zvišalo za 50 odstotkov. To pomeni, da so za enako rast potrebovali manj krme.

Veliko ljudi misli, da piščance brojlerje hranijo s hormoni in da zato rastejo tako zelo hitro. Vendar to sploh ne drži. Skrivnost se skriva v genetiki piščancev. Piščanci brojlerji niso gensko spremenjeni organizmi, temveč izhaja njihova povečana rast iz strogo nadzorovane selekcije oziroma večletnega prizadevanja selekcijskih hiš za kar najhitrejšo in najbolj cenovno ugodno rast mesa. Obstaja več nacionalnih in mednarodnih selekcijskih hiš. V Sloveniji uporabljamo največ piščancev brojlerjev linije Ross podjetja Aviagen, ki spada pod Erich Wesjohann Gruppe. Skupino sestavlja 28 nemških in 81 tujih podjetij.

Selekcijske hiše izvajajo selekcijo le na najvišjem nivoju oziroma na tako imenovanih elitnih živalih z rodovnikom. Pitovni piščanci pa so križanci in produkt parjenja treh ali štirih različnih pasem in linij kokoši. Pri štirilinijskem križanju živali se med seboj križa štiri različne linije kokoši, denimo linije A, B, C in D. Pitovni piščanec ima torej genotip vseh štirih linij. Iz pitovnih piščancev ni mogoče dobiti genetike prvotnih elitnih živali, prav tako pa bi morebitni potomci teh križancev imeli slabše proizvodne rezultate, zaradi česar morajo rejci vedno znova kupovati nove piščance.

Selekcija ptic je ključnega pomena, vendar ni edini pogoj za tako hitro rast piščancev brojlerjev. Drugi pogoj je še pravilno krmljenje ptic, za kar morajo poskrbeti rejci. Selekcijske hiše večini rejcev prodajajo en dan stare piščance križance, ki jih rejci nato vzredijo, dokler jih po štiridesetih dneh ne peljejo v zakol. Da piščanci zrastejo do primerne teže, jim rejci pokladajo krmo, ki je optimizirana glede na starost pitovnih piščancev.

Izrazito hitrejša in večja rast pitovnih piščancev pa ni brez posledic za dobrobit in zdravje piščancev. Hitra rast ima negativen vpliv na srčno-žilni sistem, saj se počasneje razvija kot mišičnina. Hkrati sta iz istega razloga prizadeta tudi gibalni in dihalni sistem. Neprofitna organizacija Global Animal Partnership je objavila izsledke raziskave, v kateri so primerjali pitovne piščance z različnimi hitrostmi rasti in kako genetika vpliva na dobrobit živali. Linije piščancev z višjo stopnjo rasti so se manj premikale, imele so več težav z nogami in sklepi, več mišičnih miopatij in v nekaterih primerih tudi neustrezno razvite organe. Tako dobrobit piščancev ni odvisna samo od pogojev v reji, temveč tudi od njihove genetike. Povedano z drugimi besedami: tudi če imajo najboljše možne pogoje reje, trpijo zaradi svojega prehitro rastočega telesa.

Številne živalovarstvene organizacije in posamezniki se zato zavzemajo za vzrejo počasi rastočih piščancev. Gre za evfemizem, piščancem se resda reče počasi rastoči, vendar pa niso anomalija, saj namreč rastejo svoji vrsti primerno. Podjetja, ki se ukvarjajo z intenzivno rejo hitro rastočih piščancev brojlerjev, pa trdijo, da se lahko problematika dobrobiti z nadaljnjo selekcijo najbolj zdravih živali izboljša, če ne celo popolnoma razreši. Nikjer pa še ni obljavljenih raziskav, ki bi analizirale uspešnost takšne strategije.

Vzrejanje počasi rastočih piščancev brojerjev bi vsekakor imelo pozitiven vpliv na njihovo zdravje in počutje. Zavedati pa se moramo, da bi ob naših nespremenjenih potrebah po mesu morali vzrejati in kasneje zaklati večje število kokoši. Za več primerno rastočih kokoši bi morali proizvesti tudi več krme in porabiti več vode in energije, kar ima negativen vpliv na okolje. Lahko pa bi imeli živalim in naravi bolj prijazno vzrejo pitovnih piščancev, vendar bi morali najprej zaužiti manjše količine mesa. Povedano z drugimi besedami: če hočemo pomagati živalim in obenem varovati okolje, moramo jesti enake ali manjše količine mesa in živalskih proizvodov, podobno kot naši predniki v prejšnjih stoletjih.

Nadaljnje spremembe v rasti piščancev zanimajo Živo.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness