Pri založbi Verso je pred natanko sedmimi meseci izšlo delo Quick Fixes: Drugs in America from Prohibition to the 21st Century Binge. Njen avtor, Benjamin Yen-Yi Fong, se v njej ukvarja s sicer splošno sprejeto, a redko konsekventno eksplicirano tezo: da bi razumeli sodobno družbo, moramo razumeti njen odnos do substanc, ki jih uživa. Ta odnos se zmerom nahaja med dvema kulturno-pravnima ekstremoma – zaničevanjem oziroma prepovedjo in odobravanjem oziroma legalizacijo. Ne glede na točno umeščenost tega odnosa pa je empirično dejstvo, da so ZDA od začetka 21. stoletja bolj zadrogirane kot kadarkoli prej. Fong se v delu tako posveti zgodbam posameznih farmakološko aktivnih substanc: kave, cigaret, alkohola, opiatov, amfetaminov, psihotropnih snovi, psihedelikov, kokaina in marihuane.

Napisati eno samo delo o tako raznolikih substancah je sicer drzno početje, saj tvega konceptualno sploščitev. To se je pred leti denimo primerilo Laurentu de Sutterju, ki je v delu Narcocapitalism skušal najti nek ključni princip, ki bi povezoval substance s kapitalizmom. Tega je našel v pojmovni dvojici ekscitacije in anestezije – narkokapitalizem naj bi funkcioniral tako, da farmakološko pacificira svoje razvnete subjekte oziroma njihovo energijo usmerja v produktivno dejavnost. Toda zaradi številnih posplošitev je ta Sutterjeva teza močno omejena: ne upošteva kulturnih dejavnikov, ampak le predpostavljeno ekonomsko težnjo. Zato ni zmogel upoštevati vseh posamičnih odklonov od te težnje, ki so posledica raznolikega delovanja raznih substanc, zgodovinskih meandrov prepovedi in legalizacije ter kulturno pogojenih razlogov za uživanje, od javnih kampanj do popularne kulture. Fong se tem trem težavam izogne, s tem ko posameznim substancam dodeli glavno vlogo v lastnem poglavju knjige. Vendar pa ne ostane pri suhoparnem navajanju zakonskih aktov in statistike.

Aristotel je vztrajal pri primatu tragedije nad zgodovinopisjem, češ da je pripoved zvestejši način predstavitve tega, kar se je zgodilo, kot pa golo nizanje zgodovinskih dejstev. Tako tudi Fong zgodovino vsake izmed substanc pospremi z neko poanto, ki narekuje zorni kot njene obravnave. Poglavje o cigaretah je zaradi ogromnega vpliva tobačnega lobija in zgrešenosti kampanj – katerih smoter je racionalno opolnomočenje posameznice, ki naj sprevidi, da je pa kajenje ja škodljivo zanjo – na primer podnaslovljeno »Knowledge Is Not Power«. Poglavje o kokainu pa se mora zaradi absurdne neločljivosti realnosti od državno ustvarjenih in medijsko podprtih fikcij glede vloge Cie in vmešavanja v ekonomije Mehike in narkokracij Južne Amerike sklicevati na koncept hiperrealnosti. To je Fongu sicer ponujeno na pladnju, saj se je avtor tega koncepta Jean Baudrillard odkrito navdihoval pri Ameriki in njeni sposobnosti fabrikacije resnice.

Toda ta format terja od knjige svoj davek, saj vse zgodovine substanc pač niso enako poučne. Poglavje o alkoholu tako želi izpeljati lekcijo o blagovnem fetišizmu. Kljub izrazito neverjetni zgodovini – spomnimo se, da so med letoma 1920 in 1933 v času prohibicije ameriška grla ostala legalno žejna – pa se to poglavje žal izteče v nerazvit antropološki dovtip. Forma nauka vsem poglavjem ne pristoji v enaki meri in nekatera bi brez težav shajala brez prisilnega zaključka, saj so poglavja retorično in vsebinsko zgovorna že sama po sebi. Mogoče pa tudi tu lahko na pervertiran način vidimo, kako intelektualna družbena kritika funkcionira kot opravičevalna protiutež za uživanje drog, da bi se vrnili na karmično pozitivno nulo, kot je nedavno izpostavil Primož Krašovec.

Sicer pa Fongu ni tuje lacanovsko razumevanje užitka kot užitka vélikega Drugega – užitek je tu predvsem učinek transgresije neke prepovedi. Da je to za razumevanje uživanja drog bistveno, ponazori tedaj, ko citira moralnega filozofa Alasdairja MacIntyra, da gre pri nasprotnikih uporabe kanabisa za to, da z grozo sumijo, da gre za vir čistega ugodja – tudi za tiste, ki si ga ne zaslužijo; ali pa ko navaja star hipijevski vic, da bi trava, če bi bila legalna, nehala delovati. Avtor učinkovito pokaže, da se je uživanje psihoaktivnih drog v 20. stoletju v veliki meri napajalo ravno iz njihove prepovedi, saj je uživalca subjektiviralo v upornika proti sistemu. Vendar pa se je s postopno družbeno integracijo kontrakultur v kapitalistični mainstream ta mehanizem sprevrgel v težnje po splošni legalizaciji.

Od te le napol izrečene teze o zgodovinski premeni je odvisen Fongov najmočnejši argument. Najbolj spekulativna teza dela Quick Fixes je namreč tale: legalizacija substanc, kot so psilocibin, LSD in MDMA – za katero avtor skoraj prevzetno napoveduje, da se bo zgodila v naslednjih nekaj letih – ne bo odraz bolj sprejemajoče družbe, temveč bo potekala v imenu kapitalistične realne subsumpcije uživanja drog in ustvarjanja dobičkov. Še zlasti v primeru, da bodo dvojno slepe, s placebom nadzorovane klinične raziskave pokazale, da so te substance bolj kakovostne, varne in učinkovite od trenutno dostopnih zdravil za zdravljenje depresije in tesnobe. In ker gre za proces po diktatu kapitala, se bo odvil moralnim zadržkom antidrogeraško konzervativnega dela družbe navkljub.

Ali naj bomo torej za legalizacijo in preprečitev krivičnega ter rasističnega zapiranja prestopnikov ali proti legalizaciji in nepovratnem odprtju vrat novemu viru kapitalistične ekstrakcije presežne vrednosti? Fong ponudi nepresenetljiv, a vseeno izredno lepo formuliran odgovor: seveda je nesmiselno, da bi vztrajali pri nezakonitosti, vseeno pa nas lahko skrbijo trendi neodgovornega bingeanja substanc, ki so seveda povezani s socialno in eksistencialno stisko vse večjega dela ameriške in svetovne populacije. Fong prepričljivo pojasni mehanizem, kako bi dostopno javno zdravstvo in s tem povezan stabilnejši trg dela povzročila obrat tega pesimističnega trenda.

Še nekaj besed o poglavju o psihotropnih zdravilih – antidepresivih, anksiolitikih in tako dalje. Fong si v tem delu knjige arogantno interpretira študijo psihologa Irvinga Kirscha iz leta 2018, da so antidepresivi komajda bolj učinkoviti od placeba, v prid svojemu argumentu, da to pomeni, da pač komajda delujejo. Zmota je v tem, da učinka placeba ne moremo preprosto odšteti od dejanskega učinka, da bi dobili »pravi« učinek – placebo je namreč vedno del zdravljenja, ne pa nek moteči šum v njem. Na levici je žal zelo pogosto zanikanje delovanja antidepresivov, običajno v imenu poudarjanja krivde sistema proti individualni odgovornosti. Pa vendar se mora vsaka resna teorija kapitalizma soočiti z radikalno tezo, da antidepresivi pač učinkujejo, in jo vzeti resno. Dilema »antikapitalizem ali antidepresivi« je prepovršna in prehitra in na njej Fong pade na preizkusu. Še zlasti, ker v isti sapi svetuje, katero metodo terapije naj izberemo – in s tem nagovarja ta isti racionalni subjekt, katerega neobstoj je dokazal v poglavju o cigaretah.

Knjiga Quick Fixes je nazadnje zbirka izsledkov avtorjevih neumornih socio-historičnih raziskav, ki med splošnimi pregledi uporabe substanc verjetno spada med najkakovostnejše. Njen avtor Benjamin Y. Fong ve, koliko in na kakšen način povedati, da bi naslikal celovito zgodbo. Najbolj pa blesti ravno v predgovoru in sklepni besedi, ko stopi korak nazaj in vsebino povzame v informativno sintezo s konkretnimi predlogi, v glavnem brez redukcionizmov.

Foto: Louis Dalrymple – The Age of Drugs (Library of Congress, https://loc.gov/pictures/resource/ppmsca.25463/)