Refleksija predstave Bernarda Chatillona Doba jelena #1, uprizorjene 29. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni.

Kako pretvoriti spomin v gib? Trpeti v podoživljanju, da lahko gledalcem podaš občutek, ki si ga čutil tako daleč nazaj? Bernardo Chatillon, plesalec in cirkusant, ob zvočni podlagi živih bobnov in glasbe na kasetah svoje spomine izraža z gibom. Njegova zavest se vrača v preteklost, v katero se popolnoma poglobi, in zdi se, da publike in dvorane sploh ne zaznava več. Spomin, ki se pretaka po njegovih mišicah, je izvor gibanja, ki Chatillona spremlja ob razlaganju zgodbe. Gibi so v večini improvizirani, vendar imajo vsi enak, zelo jasen izvor: spomin.

Mirne luči, ki v atmosferi vzbudijo občutek nekega drugega časa, grejejo prostor, v katerega sta postavljena scenografija iz opek, pòd z bobni in lučmi, ki zaradi avtomobilske pnevmatike, prislonjene obenj, spominja na avtomobil. V sredini ležita dva performerja, oblečena v retro anorake. Nastopajoča sta že ob prihajanju ljudi v dvorano vsak v svojem svetu in se z ljudmi, ki se posedajo na tribuno, ne ukvarjata, temveč se zgolj minimalistično premikata.

Kaj pričakovati, ko sramežljivi plesalec vstane? Zagotovo ne tega, da bo spregovoril; pa vendar prav takrat začne pripovedovati zgodbo iz svojega otroštva, ki hitro postane travmatična. Občinstvu pove, da se v najstniškem obdobju ni razumel s svojim očetom, kar ga je zelo motilo, čeprav je vedel, da ga ima oče zelo rad. Pripoveduje nam, kot bi v zgodbi živel, kot da ni le njen pripovedovalec. Nedokončani stavki se naenkrat začno spajati z gibi in nadaljujejo njegovo pripoved tako, da je vsem jasno, kaj je želel povedati.

V drugem delu predstave drugi performer, bobnar Marc Lohr, na oder začne prinašati zemljo, gumo, umivalnik – kulisa se prelevi v prostor za kampiranje, v ozadju so zvoki valov in naenkrat nas premami občutek, da smo v bližini plaže. Scenografija je postavljena bolj za pomoč plesalcu, kot opora za še bolj intenzivno podoživljanje spominov. Lahko je celo ne bi bilo, kar bi nas spodbudilo, da se bolj osredotočimo na njegovo gibanje, vendar scena ponudi bolj oprijemljivo predstavo njegovega sveta. Plaža je morala biti intenziven spomin za gibalca, saj se je energija prelevila iz pol govoreče in pol plešoče v predvsem gibalni material. Z njim se plesalec oddalji od občinstva in se posveti zgolj razvijanju giba. Črpa ga iz vsakdanjih kretenj – mahanja, ležanja, skakanja –, ki jih sestavljajo pretočne in razgibane sekvence.

Kdaj bom zadosti? Kako dokazati, da razumem? Kako bodo opazili, da sem drugačen? Ta vprašanja so ga mučila v odraščanju in ga zaznamujejo tudi v odraslosti. Daje nam občutek, da mora dokazati svoje dosežke. Pena za britje, s katero se Chatillon agresivno maže po obrazu, je sled, s katero maže svojo prihodnost, zaznamuje svojo transformacijo in dosežke. Po uspelem nanosu jo spere z obraza in shrani v posodo kot dokaz, da mu je uspelo. Postavi jo na najvišjo točko scenografije, vrh stolpa iz opek, da lahko vsi občudujejo njegovo delo. On pa izgine, saj njegova prezenca ni več potrebna. Do konca predstave peno osvetljuje luč in spremlja opera, ki se razlega iz zvočnika. S trajanjem in gledanjem vse izgubi pomen, ostane le spomin.

Chatillon pred nami na odru razvidno izpelje proces črpanja gibalnega materiala iz spominov, kar predstavi daje izviren in oseben ton. Tovrstna redkokdaj videna izpeljava giba iz osebnih spominov in osebnih spominov iz giba pa tudi gledalcem ponudi vstop v poslušanje lastnega telesa.

Spominjala se je Uma Lila Živković.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.