Zgodovina znanosti je polna vèlikih bojev. In vendar bi le z naporom, ki ga v etru vsled obzirnosti do nežnejših ušes raje ne bomo opisovali, našli razburljivejšega od boja za primat v tolmačenju narave prenosljivih bolezni. Za znanost se je bílo malone na življenje in smrt. Eno drznejših, morda celo objestnejših dejanj je konec 19. stoletja storil bavarski kemik, higienik in zagrizen miazmatik Max Joseph von Pettenkofer. Južni Nemec je razvoj prenosljivih bolezni ob bakterijah pripisoval tudi zdravju, higieni in socialnemu statusu gostitelja ter, ne pozabimo, lokalnim vremenskim vplivom. Ustreznost Kochove teorije, ki je za širjenje bolezni po drugi strani inkriminirala izključno majhna kužna bitja, je skušal ovreči kar s srebanjem juhe, začinjene z bakterijami kolere. Da bi mu ne oporekali metodološkega prijema, je na Kochov predlog nevtraliziral svojo želodčno kislino s sodo bikarbono in bakterijam menda dovolil življenje v rodovitnejšem okolju. Max je umrl kot ena izmed prvih žrtev sodobne teorije bacilov. Skoraj deset let po dramatičnem izpitju okužene brozge, po katerem naj bi prejel le blažje simptome, si je pobit od prevladujoče podpore Kochovi teoriji s kroglo bridki konec storil.

Tolmačenje prenosljivih bolezni pa ni bilo zgolj vprašanje njihovega značaja. Diskusije o naravi obolenj so vedno vključevale tudi razprave o ukrepih za njihov nadzor. Iz vrst mestnih trgovcev in industrialcev so denimo najpogosteje izhajali miazmatiki, ki so svoje študije redno opremljali tudi z obsežnimi razpravami o finančnih stroških karanten. Do sredine 19. stoletja je srž raziskovanja tako zajemala zlasti vprašanje nalezljivosti posameznih obolenj, s tem pa je bilo jasno povezano tudi vrednotenje ustreznosti birokratskega zavezovanja tiste nevidne roke trga. V tistem času že dolgo znane teorije živih povzročiteljev bolezni, ki se nam retrospektivno nemara kažejo kot avantgardne, so bile v razpravah o zajezovanju kolere odvržene na smetišče zgodovine, kot zablode predznanstvene dobe, kot ideje brez trdne osnove. 

V nocojšnjih Svepistemah se bomo posvetili eni izmed teorij, ki je postulirala očem nevidne črvičaste povzročitelje bolezni. Pod drobnogled bomo vzeli delo zdravnika na Dunaju, nekateri bi rekli rojaka, Goričana Marka Antona Plenčiča. Po overitvi njegove slovenskosti – nekaj časa je namreč veljal za Hrvata – so mu slovenska medicina, veterina in mikrobiologija nadele častitljivi naziv. Oklican je bil za predhodnika moderne mikrobiologije in zgodnjega ter po krivem spregledanega promotorja teorije živih povzročiteljev bolezni. Slovensko mikrobiološko društvo pa je po njem kakopak poimenovalo tudi svoja odličja in priznanja.

Slovenski Pasteur, kot smo po angleški wikipediji povzeli Plenčičev nadimek, je zlasti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja požel nemalo pozornosti. Kot se od retrospektivnega pogleda na razvoj znanosti vendarle pričakuje, je njegov opus predstavljen tendenciozno. O pristranskosti priča že uredniška politika Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski Medicinski fakulteti in Slovenskega mikrobiološkega društva, ki sta financirala prevod njegovega dela Opera-Medico Physica. V slovenščino je bila poleg Dodatka o goveji kugi prevedena zgolj prva knjiga o menda napredni teoriji o živih povzročiteljih bolezni. Izpustili so preostale tri, med njimi tudi četrto, ki vzroke za izbruhe bolezni išče v potresih, kar smrdi po duhu smrdeče miazmatske teorije.

V zborniku ob 200. letnici rojstva veterinarja Janeza Bleiweisa moremo v pregledu razvoja slovenske veterine med drugim brati, da je Plenčič v svojem delu predstavil, citiramo: »[P]revratniško teorijo o živih povzročiteljih kužnih bolezni, kar je bilo takrat, sto let pred Pasteurjem, zagotovo pogumno dejanje.« Za kako prevratniško teorijo in pogumno dejanje pa je zares šlo?

Solkanskega očeta in matere sin je medicino in filozofijo najprej študiral na Dunaju. Po očetovi smrti leta 1728 je šolanje nadaljeval na Univerzi v Padovi, kjer sta učila tudi teoretika živih povzročiteljev bolezni Carlo Francesco Cogrossi in Antonio Vallisneri. Dinamični dvojec se je bržkone srečal z idejami veronskega zdravnika Girolama Fracastora, ki je že sredi 16. stoletja širjenje prenosljivih bolezni pripisoval vplivom majhnih nevidnih semen. 

Vallisnerijeve in Cogrossijeve teorije živih prenašalcev obolenj ne moremo razumeti brez krajšega ekskurza na področje raziskav žuželk v 17. stoletju. Da ne bomo predolgi, naj predstavimo le nekaj pomembnejših primerov. Toskanski zdravnik Francesco Redi se je denimo posvetil vprašanjem razvoja insektov in z opazovanjem med drugim zavrnil tedaj – in tudi do Pasteura – prisotne ideje spontanega razvoja mušjih jajčec v razkrajajočem mesu. V delu Opažanja o živih živalih, ki jih najdemo v živih živalih je ob opisu več kot 100 primerkov telesnih črvov in drugih bitij uveljavil tudi koncept parazitizma med organizmi. Njegov vajenec in toskanski rojak Giovanni Cosimo Bonomo  pa je nekoliko kasneje na pomorskih vojaških odpravah proti Osmanskemu cesarstvu vzpostavil povezavo med kožno boleznijo garjami oziroma srbečico in določeno vrsto pršic. 

Vprašanja o naravi prenosljivih bolezni so spodbudili zlasti obsežni izbruhi goveje kuge v začetku 18. stoletja. Najobsežnejšo razlago, ki se je močno opirala na izkušnje proučevanja žuželk, je prispeval že omenjeni učitelj na Univerzi v Padovi – Cogrossi. V Novi teoriji o prenosljivi bolezni goveda je leta 1714 v prid idejam živih povzročiteljev bolezni citiral Leeuwenhoekova opažanja mikroskopskih bitij, Redijeve in Vallisnerijeve izsledke iz proučevanja razvojnega kroga izbranih žuželk in Bonomovo odkritje vloge pršic pri povzročanju srbečice. Kakor je sklepal, morajo biti prenosljive bolezni, podobno kot garje, posledica še manjših, očem nevidnih parazitov, ki se razmnožujejo v telesih izbranih živih bitij. Cogrossijev mentor Vallisneri se je strinjal s tezami svojega vajenca in jih podprl z mikroskopskimi opažanji. V krvi okuženih volov naj bi namreč opazil prisotnost črvičastih klic. Katere vrste mikroskopskih klic je Vallisneri videl pod tedanjimi mikroskopi, v tem kontekstu niti ni bilo bistveno. 

Med prvim vseevropskim izbruhom goveje kuge na začetku 18. stoletja so se ob boku Cogrossijeve razvile tudi druge podobne teorije. Vsem je bilo skupno postuliranje, nekaterim živih drugim neživečih, povzročiteljev bolezni. Z njihovimi idejami se je med svojim študijem na Univerzi v Padovi nekoliko kasneje gotovo srečal tudi Plenčič, ki je pol stoletja kasneje prevetril njihov teoretski okvir. Preden pa se podrobneje potopimo v drobovje njegove teorije, si privoščimo krajši glasbeni premor. Tehnik, poženi! 

Cenjeno poslušalstvo, še vedno poslušate oddajo Svepisteme o zgodovini teorij prenosljivih boleznih v 18. stoletju. Bog se vas usmili. V prvem delu oddaje smo predstavili zgodovinski kontekst, v katerem je svoje korenine pognala teorija Goričana Marka Antona Plenčiča, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju. S tem namenom smo v roke pograbili njegov leta 1762 izdani magnum opus, Opera-Medico Physica, v katerem je avtor kot osrednjega osumljenca v povzročanju prenosljivih bolezni inkriminiral majhne črvičaste klice.

»Stara je tožba učenjakov,« je v uvodu zapisal Plenčič in nadaljeval »da se vsak dan veča množica enako zvenečih knjig, ki še povrh enako dišijo po že tolikokrat prekuhanem zelju, in da se zelje vse pogosteje pogreva, iz česar seveda raste število knjig, ne pa tisto, kar je po željah znanosti in v korist države. Take umetnike bi morali bolje imenovati prepisovalce kot avtorje. Ko prisegajo na učiteljeve besede, mislijo, da se je nedovoljeno oddaljiti od mnenja predhodnikov in podvzeti kaj novega. Tako namreč kot ovce slede čredi predhodnikov in gredo naprej ne po poti, po kateri je treba iti, ampak po poti, po kateri se hodi.«

Čeprav bi smeli tudi pri Plenčičevem delu vonjati večkrat prekuhano zelje in ovčje sledenje čredi, pa naj mu vendarle priznamo tudi oddaljevanje od idej predhodnikov in sodobnikov. Nekaj poguma, če uporabimo izraz veterinarskega zbornika, mu smemo pripisati vsaj vsled odmika od tedaj v Evropi prevladujočih teorij miazem in nalezljivosti, ki ju bomo za boljše razumevanje Plenčiča na kratko predstavili v nadaljevanju. 

Začetke razvoja teorije miazem moremo najti že pri Hipokratu. Starogrški bradatec je izvor kužnih bolezni pripisal vdihavanju slabega zraka, ki naj bi se v obliki nezdravih izparin preko vetrov širil iz močvirij in drugih umazanih krajev. Miselni model je v 2. stoletju po smrti onega juda na križu nadgradil zdravnik in dietetik Galen. Grško-rimski zdravnik je dovzetnost ljudi za bolezen ob stiku z meglicami pripisal razmerju med telesnimi sokovmi. Tovrstno razumevanje prenosljivih bolezni je v osnovnih obrisih vladalo tudi ob pustošenju črne smrti sredi 14. stoletja. Kakor po naključju je ob neugodnem položaju Saturna, Jupitra in Marsa Furlanijo v začetku leta 1348 stresel močan potres. Sunek je razpokal zemljo in osvobodil smrtonosne miazme, ki so se pod zemljo zbrale vsled smrdečega razpadanja organskih materialov. 

Najkasneje med haranjem črne smrti se je začela oblikovati tudi teorija nalezljivosti, ki je prenos bolezni pripisovala splošnim fizičnim vplivom med zdravimi in bolnimi organizmi ali predmeti. Ravno tovrstno razumevanje je spodbudilo Dubrovnik, da je leta 1377 kot prvi uvedel karantene. V Plenčičevem času so torej obstajale vsaj tri družine teorij o širjenju prenosljivih bolezni: teorije miazem, nalezljivosti in živih prenašalcev bolezni. 

Če je v začetku 19. stoletja povečini prevladovalo miazmatsko razumevanje in z njim povezano odpravljanje trgovsko spornih karanten, pa so fiziokratski veljaki v Plenčičevem času, kljub siceršnjemu odporu do karanten, vsaj v kontekstu pašnikov določena obolenja implicitno pripisovali nalezljivosti. Razsvetljeni veljaki v rajnki so v prid individualizaciji kmetijskih površin z razbitjem kolektivnih srenjskih pašnikov namreč pridno navajali tudi grožnje širjenja živinskih bolezni. 

Plenčič se je, menda v nasprotju s sodobniki, posvečal ravno »bistvu in naravi kontagija«, kot se je izrazil. Pri tem je ubral neke vrste srednjo pot med miazmatiki in kontagionisti. Prenosljive bolezni je ločil na nalezljive in epidemične. Nalezljive se preko dotika, predmetov ali zraka prenašajo iz bolnih na zdrave gostitelje. Epidemične pa si po drugi strani v kratkem času na odmerjenem prostoru najdejo večje število gostiteljev. Njegova teorija se je tako v osnovnih obrisih, lahko bi rekli v nekoliko bolj pragmatičnih vidikih, skladala z načini širjenja, ki sta jih predstavljali že teoriji miazem in nalezljivosti. Le da je Plenčič osrednjo vlogo pripisoval živim povzročiteljem. Njegovo razumevanje je bilo tako v marsičem podobno idejam miazmatikov, ki proti koncu 19. stoletja niso zanikali obstoja živih povzročiteljev bolezni in njihove nalezljivosti, vendarle pa so razvoj obolenj pogojevali s higieno in socialnim stažem gostiteljev ter vplivom okolja.

Čeravno je Plenčič zavrnil nastanek miazmatskih izparin preko razkrajanja organskega materiala, je tudi sam okolju pripisal velik vpliv. Črvičaste klice naj bi se, kakor nam je brati v Dodatku o goveji kugi, razvile ravno v posebnih vremenskih pogojih. Tako je pisal:

»Ko se je poslovil zimski mraz, je pogosto in obilno deževje zalivalo ne zgolj Avstrijo, Češko, Moravsko, Štajersko, Koroško in Bavarsko, marveč je lilo in poplavljalo tudi v drugih deželah. Prav do danes so na raznih krajih vidne žalostne sledi opustošenja, ki so jih povzročile narasle reke, jezera in potoki. 

Deževnemu vremenu sta sledili huda vročina in suša, ki sta trajali vse poletje, kot smo že rekli.

Zatem je napočila zelo vlažna jesen z gosto in stalno meglo; v začetku decembra je pritisnil že tako oster mraz, da je zamrznila Donava.

K prej povedanemu je zavoljo večje jasnosti treba pristaviti, da se je zaradi vlažnega in deževnega pomladnega vremena pojavila velika množina črvičastih klic, ki so se kasneje močno razmnožile. Dasiravno poleti ni bilo dovolj vlage, potrebne za njihovo ogrevanje in razvoj, so vendarle nepoškodovane in nedejavne preživele skrite v vrhnjih plasteh tal.«

Povezave med vlažnimi okolji in razvojem žuželk je Plenčič bržkone prevzel od papeževega zdravnika Giovannija Lancisija, ki ga omenja na več mestih v knjigi. Rimljan je v delu O strupenih izparinah močvirij leta 1717 širjenje malarije pripisal preplavljenosti močvirnatih voda z jajčeci in izločki komarjev. 

»Kar smo navedli,« je zapisal Plenčič »je mogoče videti pri raznih priznanih avtorjih, kot pri Leeuwenhoekovih odkritjih skrivnosti narave. To vidimo tudi v mikroskopskih opazovanjih Needhama, Bakerja in drugih, ki trdijo, da, manjše kot so živalce, več iztrebkov odlože. Ti iztrebki so obloženi s hlapljivo soljo, ki povzroči, da gnijoče tekočine postanejo motne in smrdljive. Vsakdo izmed nas je imel priložnost to že videti. Zato iz razloga, ker uvidimo z našimi čutili, da postanejo močvirske vode od njih motne in smrdljive, bomo prav tako morali priznati, da tudi druge tekočine, kadar gnijejo, postanejo motne in smrdljive od nezaznavnih živalic, njihovih iztrebkov in jajčec.«

Iztrebki in jajčeca določenih majhnih živalic pa naj bi povzročali zgolj njim lastne bolezni. Tudi specifičnosti posameznih povzročiteljev obolenj je Plenčič razlagal kot njegovi predhodniki: z analogijami primerov iz botanike in opažanj raziskovalcev žuželk, ki so ponazarjala, da se iz specifičnega semena ali jajčeca razvijejo zgolj točno določene vrste rastlin ali živali.

Kje torej najti opevano prevratništvo Plenčičeve teorije? Kot enega redkih novih prispevkov k teoriji živih povzročiteljev bolezni bi smeli šteti le argument o prenosljivosti klic in opažanja o zakasnjenem razvoju bolezni. Hipotezo je podkrepil z izkušnjami iz tehnike inokulacije, ki se je začela razvijati v njegovem času. Kot je pisal, naj bi se komaj zaznavna količina vsebine izpuščajev po inokulaciji, kljub daljšemu mirovanju in predvidenem zamrtju prej žive snovi, ponovno prebudila in razmnožila v telesih svojih gostiteljev.

Teze o prevratništvu Plenčičeve teorije, ki so kakopak zrasle na zelniku sodobnih raziskovalcev zgodovine znanosti, se ob pregledu trdih zgodovinskih dejstev po pričakovanjih izkažejo za varljive. Osrednji postulat o živih povzročiteljih bolezni je Plenčič namreč sprejel od svojih univerzitetnih učiteljev Cogrossija in Vallisnerija, ki sta svoje različice teorij na začetku 18. stoletja razvila s projeciranjem posameznih delov narave žuželk na mikroskopske organizme. 

Najbolj razvita teorija živih prenašalcev bolezni, kakor so jo imenovali številni, tudi tuji pisci zgodovine medicine in mikrobiologije, je bila povečini spregledana. Kot za časa Plenčiča, sta se tudi do sredine 19. stoletja za primat v razlaganju narave prenosljivih obolenj še naprej potegovali teoriji miazem in nalezljivosti.

Poročila o širjenju kolere iz evropskih mest, ki so jih hamburški zdravniki leta 1831 vročično, sem in tja menda tudi onkraj vseh čednosti obravnavali na tedenskih sestankih, so tako botrovala vzpostavitvi ne treh, temveč dveh taborov. V prvem so sedeli miazmatiki, v drugem kontagionisti. Teorija nalezljivosti je v tem času širjenje še vedno pripisovala nekemu splošnem fizičnemu vplivu in kot taka ni bila zmožna ponuditi razlage o vsaj na videz spontanih izbruhih bolezni. Poročila so namreč precej enotno poročala zlasti neuspehe karanten, ki niso bile zmožne zaustaviti sicer predvsem po vodi razširjajočih se bakterij, jeziček na tehtnici pa se je tako nagnil močno v smer miazmatske teorije. 

Teorija živih povzročiteljev bolezni je veter v jadra ponovno začutila šele sredi 19. stoletja. Kot osrednja teorija se je uspela zakoreniniti šele proti koncu stoletja s Kochovimi kriteriji, ki služijo vzpostavitvi povezave med določenimi mikroorganizmi in boleznimi. To pa je zgodba za drugo oddajo.

_________________________________________

Glasova: Lenča in Škoda

Tehnika: Toljo

Lektura: Aleš

Foto: Francesco Redi, Osservazioni intorno a'pellicelli del corpo umano