Dosje o uničenju funkcionalnih sistemov III/1:

"Ljubljana, 12.3.2013

Zaradi nadaljevanja širjenja neresnic, blatenja mojega dela in dela posameznikov, ki so ob prihodu novega vodstva Zavoda K6/4 bili prisiljeni zapustiti zavod in prenehati opravljati svoje delovne naloge sem pripravil daljšo izjavo s katero želim širši javnosti predstaviti dejansko stanje in delovne pogoje v katerih je zavod K6/4 deloval zadnja leta. S tem tudi še enkrat ostro zavračam vse očitke s strani novega vodstva zavoda kot tudi predsedstva ŠOU v Ljubljani.

 

1. Zgodovinski pogled na dogodke, ki so močno vplivali na poslovanje zavoda

2. Kratek pregled dosežkov zavoda

3. Odgovor na zavajanja glede finančne situacije na zavodu k6/4

4. Sporno imenovanje novega vodstva zavoda

5. Dogajanje za zaprtimi vrati zavoda K6/4

6. Javni poziv

 

1. Zgodovinski pogled na dogodke, ki so močno vplivali na poslovanje zavoda

Zavod K6/4 je bil ustanovljen leta 2000, v pravnem prometu je pričel delovati leta 2001, njegov prvotni naziv je bil Študentski kulturni center in se je kasneje zaradi pritožbe druge pravne osebe preimenoval v Zavod za študentske kulturne dejavnosti študentske organizacije Univerze v Ljubljani in Zveze študentskih klubov Slovenije, skrajšano ime Zavod K6/4. Kot je možno razbrati že iz samega naziva zavoda, sta bila prvotno ustanovitelja zavoda ŠOU v Ljubljani in Zveza ŠKIS.

V skladu z dogovorom med ŠOU v Ljubljani in takratnim vodstvom zavoda, je zavod pod svoje okrilje vzel projekte, ki jih je pred njegovo ustanovitvijo izvajal resor za kulturo na ŠOU v Ljubljani. ŠOU v Ljubljani je na novi zavod prenesel projekte: Klub K4, Galerijo Kapelico, Festival Break, Plesni studio Intakt, Študentski kino ter TechArt, ter kot ustanoviteljski vložek prenesel na zavod osnovna sredstva, ki so se nahajala v prostorih, kjer so se izvajali omenjeni projekti.

Leta 2000 je proračun resorja za kulturo na ŠOU v Ljubljani znašal 481.171,00€. Ob prenosu omenjenih projektov na zavod v letu 2001 je ŠOU zavodu namenil 235.422€ sredstev ter z najemno pogodbo zagotovil kritje stroškov za prostore v katerih so se izvajali omenjeni projekti.

Leta 2001 je zavod zagnal projekt Kiberpipa in v Klubu K4 v sezoni imenovani »restart« spremenil takratno programsko strukturo ter usmeril Klub K4 v elektronsko glasbo, ki takrat še ni imela tako široke publike kot jo ima danes. V naslednjih letih se je zavod že soočal z manjšimi finančnimi težavami predvsem na račun »slabega poslovanja« kluba k4, vendar je potrebno izpostaviti, da je bila to logična posledica korenite spremembe programske usmeritve kluba in uvajanja novih glasbenih smernic ob številčno skromni publiki. V prihajajočih letih sta se od zavoda poslovila tudi projekta Plesni studio Intakt ter Študentski kino, ki sta nadaljevala samostojno pot. Projekt Techart pa je bil spremenjen v tehnično službo zavoda, ki je izvajala podporo projektom zavoda ter izvajala organizacijo in tehnično podporo zunanjih prireditev.

Leta 2003 je zavod zakupil znamko festival Rock Otočec in prevzel organizacijo festivala. Kljub dobri organizaciji ter izvedbi festivala je bila nadgradnja festivala in količina programa prevelika za okvir, ki ga je ponujala premalo številčna publika festivala. Predvsem finančno zahteven program in slabo vreme sta botrovala veliki finančni izgubi, ki jo je utrpel zavod z izvedbo tega festivala. Po zaključenem festivalu Rock Otočec je bilanca projekta izkazovala presežek odhodkov na prihodki v višini 117.000€. Zaradi tega je ob koncu leta na nivoju zavoda nastal primankljaj v višini cca 70.000€. Tedanje vodstvo je v okviru predstavitve finančnega načrta za leto 2004 pripravilo tudi sanacijski načrt nastale situacije. Pri reševanju nastale situacije je tedanje vodstvo izpostavilo predvsem možnost solastništva podjetja, katerega poglavitna dejavnost je organiziranje prireditve, koncertov ter tehnična podpora različnim prireditvam. Novo nastalo podjetje bi tako lahko upravljalo tudi s tehniko zavoda, ki bi v kombinaciji z ostalo opremo, dejansko lahko postala konkurenčna na trgu in tako prinašala nujno potrebna fiinančna sredstva za potrebe sanacije finančne situacije na zavodu. ŠOU v Ljubljani je kljub seznanitvi z nastalo situacijo zavodu odrekel pomoč v obliki dodatnih finančnih sredstev kot tudi zavodu ni izdal soglasja za ustanovitev/solastništvo pri omenjenem podjetju. V letih 2004 in 2005 je zavod uspel predvsem na podlagi velikega odrekanja ekip in posameznikov ter ostalih projektov zavoda v večini sanirati nastale dolgove v letu 2003.

Leta 2005 je zavodu in tedanji ekipi Kluba k4 uspelo pridobiti uporabno dovoljene za prostore kluba ter pridobiti vsa dovoljenja za opravljanje gostinske ponudbe v okviru zavoda. S tem je Klub k4 dejansko prvič v svoji zgodovini imel popolno urejeno dokumentacijo za svoje obratovanje, zavod kot sam pa je prevzel opravljanje gostinskih storitev. S tem se je tudi končalo obdobje menjav različnih najemnikov, ki so za klub in zavod opravljali izvajanje gostinske ponudbe. Pri celotni zadevi zmoti dejstvo, da ŠOU v Ljubljani, kot lastnik prostorov in najemodajalec omenjenih prostorov ni že sam poskrbel za vsa potrebna dovoljenja.

Sredstva namenjena zavodu s strani ŠOU v Ljubljani so v letu 2004 znašala 271.000€ v letu 2005 pa je ŠOU v Ljubljani zavodu znižal sredstva za 70.000€. S tem se je začel začaran krog v katerem je zavod vsako leto izgubljal sredstva s strani ŠOU. Vedno znova so študentski funkcionarji te posege opravičevali s tem, da zavod pač ima svoje lastno gostinstvo in si bo moral sam ustvariti potrebna sredstva za delovanje. Zavod pa je bil primoran vsako leto znova z razlličnimi ukrepi polniti nastalo finančno luknjo. Zaradi tega zavod tudi ni bil zmožen vlaganj v nove projekte in dejavnosti, ki bi mu omogočali programsko širitev in zagotavljanje finančne neodvisnosti od ŠOU v Ljubljani.

V letu 2006 je zavod na pobudo ŠOU v Ljubljani prevzel v upravljanje Kavarno Metropol. ŠOU v Ljubljani in zavod sta dogovorila, da se zavodu ne obračuna najemnine za gostinski lokal, vendar se mu na podlagi tega zniža višina sredstev v proračunu ŠOU v Ljubljani, ki jih na letni osnovi zavod prejema od svojega ustanovitelja. ŠOU v Ljubljani je tako med leti 2004 in 2007 zavodu znižal sredstva za kar 170.000€. Ravno tako pa tudi prekršil dogovor o oprostitvi plačevanja nejemnine za Kavarno Metropol in zavodu med leti 2007 in 2008 začel zaračunavati komercialno najemnino za omenjeni lokal.

ŠOU v Ljubljani je leta 2006 prekinil tudi večletne pogodbe, ki so jih zavodi imeli sklenjene za financiranje s strani ŠOU v Ljubljani in jih spremenil v enoletne. Spremembe pogodb so potekale v duhu sprejmi ali pusti. S tem dejanjem je ŠOU v Ljubljani konkretno oškodoval zavode, saj v skladu s temi pogodbami ŠOU v Ljubljani ni izpolnil svojih obveznosti, ki bi se morala poračunati za pretekla leta in v primeru sodne izterjave bi bil primoran plačati visoke zneske odškodnine oz. pogodbenih obveznosti, jasno, da zavodi niso mogli prek tožb doseči izplačila, saj bi se vloga ustavila že na svetu zavoda. Tako se je tudi začela kalvarija s katero se zavodi katerih ustanovitelj oziroma soustanovitelj je ŠOU v Ljubljani soočajo ob sprejemu letnih finančnih načrtov ŠOU v Ljubljani, saj gre vsako leto dobesedno za prosjačenje zavodov za finančna sredstva ter na drugi strani ocenjevanje čez palec študentskih funkcionarjev o višini dodeljenih sredstev posameznemu zavodu, katerega poslovanja in vsebin sploh ne poznajo. Zavod K6/4 kot tudi ostali zavodi se tako soočajo z neizvestnostjo za tekoče oz. prihajajoče leto, saj nimajo nobenega zagotovila kakšna sredstva jim bodo namenjena s tem pa tudi onemogočeno načrtovanje svojega poslovanja v tekočem letu, saj se sprejem finančnega načrta ŠOU v Ljubljani lahko zavleče tudi do meseca aprila.

V letu 2007 je uradno kot soustanovitelj zavoda izstopila Zveza ŠKIS. Izstop Zveze ŠKIS je ŠOU v Ljubljani pogojeval v zameno za financiranje projekta ŠKIS-ova tržnica v letih 2005 in 2006, katerega izvajalec je že več let Zveza ŠKIS. S tem je zavod postal popolnoma odvisen od dobre volje študentskih funkcionarjev ŠOU v Ljubljani in dogajanja na političnem parketu te organizacije.

Prav na podlagi nepoznavanja delovanja zavoda in dokazovanja moči študentskih funkcionarjev so v proračunu za leto 2008 zavodu ponovno znižali sredstva še za dodatnih 35.000€, tako, da je predvidena postavka za zavod znašala borih 70.000€, kar ni zadoščalo niti za pokritje polovice neprogramskih stroškov potrebnih za delovanje »hladnega« pogona zavoda. Ravno to dokazovanje nadvlade ŠOU v Ljubljani nad zavodom in dokazovanje posameznikov pred svojimi »somišljeniki« v študentskem zboru prevečkrat na drugi strani onemogoča normalno delovanje zavoda. Študentski funkcionarji se veliko raje poslužujejo tega, da znižajo sredstva namenjena zavodu kot, da bi morali zagovarjati višje postavke v študentskem parlamentu. Saj na ta način ne eni strani sebi zagotovijo večjo količino finančnih sredstev, ki jih lahko porabijo, na drugi strani pa se lahko postavljajo s svojim »uspehom«, kako je njim uspelo zavodu le vzeti nekaj denarja, katerega po njihovem mnenju tako ali drugače ne potrebuje. Zavod je tako ostal na postavki, ki mu jo je namenil ŠOU v Ljubljani, kljub vsemu pa je zavodu uspelo izposlovati dodaten vir prihodkov za leto 2008, vendar v obliki avansa-kredita v višini 50.000€, za katerega je bil sklenjen dogovor, da se ga ob koncu leta odpiše oziroma preoblikuje v ustanoviteljska sredstva zavoda. Kot že mnogokrat prej, tudi ta dogovor ni bil realiziran, kljub stalnim pozivom iz moje strani, da se zadeva uredi zavod še vedno »dolguje« ŠOU v Ljubljani omenjeni znesek. ŠOU v Ljubljani iz tega naslova zavodu zaračunava obresti avansa-kredita, ki na letni osnovi znašajo cca. 4.000€.

Kljub vsem pretresom, ki so zavod pestili že od same ustanovitve in seveda tudi za čas mojega vodenja od poletja leta 2004, je bilo leto 2008 najbolj uspešno v celotni zgodovini obstoja in delovanja zavoda. Dober poslovni rezultat je sigurno odraz najbolj uspešnega leta v zgodovini kluba K4 (v finančnem smislu) ter pridobitev evropskih sredstev za festival HAIP. Lahko bi rekli, da se je v tem letu reflektiralo delovanje in trud vseh posameznikov skozi zgodovino posameznih projektov, ki delujejo pod okriljem zavoda. V letu 2008 je Mestna občina Ljubljana zavod povabila k pripravi predloga za upravljanje Kina DVOR, na našo škodo zaradi politične odločitve na MOL ni prišlo do realizacije projekta, saj bi kino Dvor lepo zaokrožil umetniška področja, ki jih s svojimi projekti pokriva zavod.

Ravno, ko je situacija na zavodu dajala občutek, da se nam je končno uspelo izviti iz stalnih finančnih krčev, prenehati stopicati na mestu in stopiti korak naprej ter prestopiti v večje merilo smo znova doživeli hladen tuš s strani ŠOU v Ljubljani. V sredini leta 2009 me je svet zavoda zavezal k podpisu nove najemne pogodbe za vse prostore, kateri so v upravljanju zavoda. Kljub mojim ostrim protestom, da zavod ni zmožen prenesti še ene takšne finančne obremenitve, ter predstavitvi vseh dogovorov in dejstev iz preteklosti, so se člani sveta odločili, da me zavežejo k podpisu te pogodbe. ŠOU je tako na zavod prenesel stroške in zvišal najemnino za Kavarno Metropol v skupni višini cca. 90.000€. Potrebno je priznati, da je bilo omenjeno predsedstvo vsaj toliko korektno, da je držalo svojo obljubo in v proračunu ŠOU v Ljubljani za leto 2010 zagotovilo višjo postavko za zavod iz katere je lahko zavod v večini kril novo nastale stroške, kar pa seveda ne moremo trditi za vsa naslednja predsedstva, saj so na dogovor ob zamenjavi »oblasti« takoj pozabili in tako je zavod v letih 2011 in 2012 posloval z bistveno znižanimi sredstvi s strani ŠOU in dodatnimi stroški v višini 90.000€.

Zaradi nastale situacije je bil zavod primoran za zagotavljanje normalnega poslovanja ob izgubi sredstev v višini cca. 85.000€ dodatno obremeniti vse svoje projekte tako, da so prevzeli določene stroške hladnega pogona zavoda, ki se je v preteklosti lahko financiral iz sredstev pridobljenih s strani ŠOU v Ljubljani. Še posebej je zavod obremenil prav Klub K4, ki je bil primoran zagotavljati še višja sredstva, kar se je posledično rezultiralo na izčrpanosti ekipe kluba, kot tudi na poglobljevanju nesoglasij med mano in ostalimi projekti na eni strani in ekipo kluba na drugi strani. Zadeva je verjetno na žalost vseh vpletenih prerasla v resen konflikt in odhod celotne ekipe kluba prav pred otvoritvijo sezone 2010/2011. Sledil je tudi bojkot določenih zunanjih ekip, ki so izvajale program v klubu. S tem so se že tako velike finančne težave zavoda samo še poglobile, saj je zavod v letu 2011 zaradi slabega poslovanja kluba pridobil dokaj velik finančni dolg. Kljub vsemu pa ne moremo tega očitati ekipam kluba, ki so nasledile to nezavidljivo situacijo, saj je bilo v primeru kluba potrebno dobesedno na novo pridobiti publiko, izvajalce, formirati vodstveno ekipo, pripraviti nove strateške načrte za sam zavod kot tudi vse projekte in klub.

Kljub stalnim opozorilom z moje strani in predstavitvi nastale situacije predsedstvu ŠOU v Ljubljani študentska vlada zavodu v proračunu za leto 2011 namenila 99.620€, kar ni bilo dovolj niti za pokritje vseh stroškov, ki jih je zavodu v tem letu zaračunal ŠOU v Ljubljani. Lahko si predstavljate kaj je to pomenilo za poslovanje zavoda. Zavod ni imel nobenih sredstev za kritje hladnega pogona zavoda, poslovanje kluba pa ni zmoglo zagotavljati teh sredstev, saj se je vse klubu postavljala na novo.

V letu 2012 se je v okviru kluba formirala vodstvena ekipa, pripravljena je bila strategija razvoja kluba do leta 2017, zavod je v mesecu januarju izvedel konkretno analizo stanja na posameznih projektih kot tudi na nivoju celotnega zavoda, prevetril vizije in začrtal strateške načrte za nadaljni razvoj zavoda. V ospredju se je pojavil novonastali projekt KERSNIKOVA, s katerim zavod zaokroži in na nivoju vsebine povezuje vse projekte v okviru zavoda (Kiberpipa, Klub K4, Metropol in Galerija Kapelica). Predvsem smo z omenjenim projektom želeli skomunicirali velikost zavoda in področij, ki jih s svojim delovanjem pokriva, saj vse prevečkrat prihaja do enostranskega razumevanja le posameznih projektov in nepoznavalec ne vidi tega mehkega prepleta vsebin, ki se sicer neformalno že od nekdaj dogaja ter dejanske velikosti zavoda, za katerega lahko trdimo, da je največji zavod na področju intermedijske umetnosti v RS. Kljub vsem pozitivnim dogodkom je finančno stanje v letu 2012 dodatno obremenilo povečanje obdavčitve študentskih napotnic, 18% znižanje sredstev, ki jih zavod pridobi v okviru javnih sredstev na MOL in ministrstvu za kulturo (zdaj MIZKS). Ob pripravi finančnega načrta ŠOU v Ljubljani za leto 2012 je takratno predsedstvo zavodu namenilo 0€. Kot razlog so navedli »nedostavljena zahtevana dokumentacija«, kar se je kasneje izkazalo kot velik »spodrsljaj« s strani ŠOU v Ljubljani. Po nadaljevanju pogajanj je ŠOU v Ljubljani zavodu sicer namenil predlagana sredstva, vendar moram izpostaviti dejstvo, da kot vsa leta, tudi tokrat ni šlo brez merjenja moči in izkazovanja nadvlade nad zavodom in je vse skupaj bila majhna zaušnica otroku s strani mame, ker je zavod preglasno protestiral zaradi sprememb akta o ustanovitvi zavoda, ki ga je na svoji 37. redni seji, dne 18.1.2012 sprejel študentski zbor ŠOU v Ljubljani.

Če poskušam strniti 12 let delovanja zavoda ali delovanje zavoda od sredine leta 2004, ko sem bil imenoval za direktorja zavoda nekako ne morem mimo dejstva, da nekdo v preteklosti ni razumel zakaj so bili ustanovljeni vsi zavodi, ki naj bi bili del ŠOU družine. V vseh letih delovanja zavod s strani ŠOU v Ljubljani poleg dobesedno izsiljenih finančnih sredstev nismo prejeli drugega kot popolnoma mačehovski odnos. Na prste ene roke lahko preštejemo študentske funkcionarje, ki so se dejansko bili pripravljeni poglobiti v delovanje zavoda in njegovih vsebin, ter na podlagi teh spoznanj izvajati neke vrednostne sodbe o delovanju zavoda. V vseh ostalih primerih je šlo za prepotentne, površno, mogoče prej sploh neinformirane posameznike, ki so na podlagi ustnega izročila svojih botrov in starejših svetovalcev čez palec ocenjevali potrebna sredstva za zavod, kot tudi za vse ostale zavode. Stene stavbe v kateri deluje ŠOU v Ljubljani so prežete z idejo o tem, da so bili zavodi ustanovljeni z namenom proizvajanja profita, s katerim bodo lahko v primeru izgube financiranja ŠOU v Ljubljani iz koncesijskih dajatev financirali svoj peskovnik. Ne rabim posebej izpostavljat, da je že iz pravnega vidika zakona o zavodih ta stvar neizvedljiva in da je v svoji osnovi zavod neprofitna organizacija, katerega glavni namen ni proizvajanje dobička, saj lahko govorimo le presežku prihodkov nad odhodki, ki se v skladu z zakonom lahko vrača le v osnovno dejavnost zavoda.

Če študentski funkcionarji na eni strani pričakujejo dobiček s strani zavodov, se stvar popolnoma zalomi v obratni smeri, če govorimo o tem, da oni zagotovijo profit zavodu. Izpostaviti želim dejstvo, da večina zavodov v svojem pestrem naboru pokriva zelo širok spekter storitev, ki jih lahko ponudi svojemu ustanovitelju. Vendar kot že omenjeno, gre v tem primeru le za enosmerno pot, ŠOU v Ljubljani se vsako leto v pogodbi o prenosu koncesijskih sredstev v skladu s katero zavodi prejemajo finančna sredstva zaveže, da bo za storitve, ki mu jih lahko ponudi določen zavod, vedno naprej pozval zavod k oddaji te ponudbe v primeru ugodnejšega ponudnika pa lahko izbere drugega. Dvomim, da sem v celotnem svojem mandatu prejel več kot tri povpraševanja s strani ŠOU v Ljubljani. Zavod K6/4 lahko na primer v okviru svojih dejavnosti nudi: organizacijo prireditev, tehnično podporo, najem prostorov, gostinsko ponudbo, oblikovanje, programiranje, ... če naštejem le glavne. Morate razumeti, da so vse te storitve v vseh teh letih bile vseeno izvedene, razlika je v tem, da so jih vedno izvajali zunanji izvajalci. Upam si trditi, da gre za grobo kršenje pogodbenih razmerij in povzročanje dejanske gospodarske škode zavodu, ki bi si lahko prek izvajanja teh storitev zagotovil kar velika finančna sredstva. Vzrok k takšnemu početju tiči predvsem v osebnih interesih posameznikov, ki v določenem obdobju vladajo ŠOU v Ljubljani, saj je jasno, da od zavoda ne bodo prejeli »nagrade« za dostavo posla. Če pa že občasno kdo naredi to napako in pozove zavod k oddaji ponudbe, potem pa skoraj v vseh primerih sledijo obtožbe o tem kako smo lahko tako dragi in kako sploh lahko določene storitve zaračunavamo njim, saj je vse to njihovo.

Da ne bi prišlo do napačne iterpretacije pri prebiranju zgodovinskega pogleda, pri katerem sem se osredotočil predvsem na dogajanje na relaciji zavod - ŠOU v Ljubljani iz naslova finančnih sredstev in pogojev delovanja, je potrebno izpostaviti, da je zavod v vseh teh letih preostala sredstva za izvajanje svojih programov pridobival prek lastnih dejavnosti in prek javnih razpisov. Zavodu je v devetih letih uspelo pridobiti več kot 1.900.000€ javnih sredstev na različnih razpisih. Sredstva ŠOU v Ljubljani pa so pomembna za delovanje zavoda, saj naj bi z njimi zavod kril stroške hladnega pogona zavoda in določenih projektov. Sredstva, ki jih zavod pridobi na javnih razpisih so strogo namenska za izvedbo posameznih dogodkov in programov. Zavod lahko iz teh sredstev krije neprogramske stroške le v višini med 7% in 15%, kar je odvisno od posameznega razpisa. Sredstva ŠOU v Ljubljani zato kljub procentualno majhnemu deležu v okviru celotnega proračuna zavoda igrajo pomembno vlogo, saj se s spremembami višine financiranja v višini 100.000€ (ali več na letni osnovi) s strani ŠOU v Ljubljani popolnoma ogrozi delovanje zavoda. Zavod ne more, ustaviti izvajanja svojih programov, saj ga k temu zavezujejo pogodbene obveznosti javnih financerjev. Tukaj se ponovno izkaže kako zmotna so prepričanja večine študentskih funkcionarjev, ki menijo, če ti nekdo zniža finančna sredstva preprosto varčuješ in prenehaš izvajati določene programe.

Študentskim funkcionarjem enostavno ni jasno, da gre v primeru vodenja zavoda, ki se v tako veliki meri financira iz naslova javnih financ za večletno planiranje, koretno izvajanje razpisov in predvsem pripravo prepoznavnih vsebin, katere so v javnem interesu in tako omogočajo pridobitev finančnih sredstev na večletnih razpisih. Žalostno je, da zavodu vsa leta izrekajo priznanja državne inštitucije, evropske inštitucije, partnerji, sponzorji, koproducenti, scena in ostali, le ŠOU v Ljubljani kot njegov lastnik in ustanovitelj ne prepozna vsebin zavoda kot nekaj s čimer bi lahko med drugim opravičeval svoj obstoj.

 

2. Kratek pregled dosežkov zavoda

Zavod je v svoji 12 letni zgodovini delovanja nanizal zavidljive dosežke, katerih se ne bi branila niti katera dosti večja državna inštitucija s področja kulture.

V celotni svoji zgodovini je zavod:

- Izvedel več kot 4800 enkratnih dogodkov,

- V svojih prostorih, na svojih projektih gostil več kot 800.000 obiskovalcev,

- Izvedel je 7 edicij festivala BREAK

- Izvedel je 6 edicij festivala HAIP

- Izvedel je 2 ediciji festivala UTRIP

- Tehnično in gostinsko podporo nudil na več kot 600 prireditvah

- Za ŠOU v Ljubljani izvedel 7 največjih brucovanj v Sloveniji

- Kot eden glavnih pobudnikov sodeloval pri vzpostavitvi Društva Asociacija, Društva ponudnikov gostinskih storitev, Zveze multimedijskih centrov

- Njegovi nekdanji sodelavci sedaj vodijo znana podjetja kot so: Zemanta, Uniki, Temma-x, ...

- V okviru projekta Generika prvi izvedel obširno raziskavo vlaganj podjetij v kulturo na področju NVO,

- Koprodukcijsko sodeloval z več kot 200 različnimi producenti

- Kot eden prvih NVO-jev, ki mu je uspelo prodreti na področje kulturnega marketinga na način resnega partnerskega sodelovanja s sponzorji

- Iz naslova javnih sredstev pridobil več kot 1.900.000€

- ...

Še posebej pa želim izpostaviti nekaj izbranih dosežkov posameznih projektov zavoda:

 

Galerija Kapelica

V letu 2002 je kot izvedbeni producenti sooblikovala festival Break 2.2, ki je odmevno predstavil umetnike, ki s svojim delom radikalno tematizirajo fenomen življenja. Festival je v slovenski umetnostni sceni pustil globok pečat, s katerim je bilo mogoče celostno razumevati, delo, ki smo ga v Galeriji Kapelica razvijali že več let.

Galerija Kapelica je leta 2003 dobila privilegij, da s svojim izborom predstavlja državo Slovenijo na 50. beneškem bienalu. Na Bienalu smo predstavili slovenskega umetnika Žigo Kariža.

Leta 2007 je na pobudo Ministrstva za zunanje zadeve ustanovila konceptno galerijo Projekt Cosinus BRX, ki v stavbi evropske komisije predstavlja slovenske umetnike, ki s svojim delom tematizirajo znanost in tehnologije.

Leta 2006 je Galerija Kapelica sodelovala kot koproducent Moderni Galeriji v Ljubljani, kjer je umetniški vodja Kapelice kot povabljeni kurator postavil 5. trienale sodobne slovenske umetnosti. Trienale je bil izjemno odmeven in je v slovensko sodobno umetnostno sceno zarezal kot močen mobilizacijski potencial.

V letu 2008 je Galerija Kapelica doživela svoje največje priznanje do sedaj, saj jo je Festival Ars Electronica postavil v središče festivala 2009. Kot Featured art scene je programski kredo in zgodovinski potencial umetnostnega ustvarjanja Galerije Kapelica začrtal izrazito avtorsko izrekanje in tako postal umetnostna referenca za sodobne raziskovalne umetniške prakse.

V letu 2009 je bil umetniški vodja Galerije Kapelica imenovan za član žirije za Hibridno umetnost na festivalu Ars Electronica za leto 2010.

Galerija Kapelica je konec leta 2009 v prostorih Studia Viba Film otvorila razstavo Arzenal Depo 2K9 kot del festivala Break. Natančno sto let po nastanku prvih historičnih avantgard in 80 let po Delakovi inavguraciji Junge Slovenische Kunst, slovenske avantgarde v berlinski konstruktivistični reviji Der Sturm, je Galerija Kapelica predstavila zgodovinsko pomemben izbor slovenskih umetnikov, ki s svojim progresivnim delom izstopajo iz okvirov tradicionalnih in modernističnih umetniških paradigem.

 

Klub K4

24 let neprekinjenega delovanja kluba (redkost v svetovnem merilu)

ključno mesto uvajanja večine glasbenih trendov, predvsem elektronske glasbe (prvi dogodki posvečeni elektronski glasbi, slovenski underground tehno domicil, prvi hip hop dogodki, v K4 eksplodirata d'n'b in breakbeat, profilirajo in ponovno se združijo nešteti elektronski podžanri…)

gostovanja glasbenikov, ki so pisali zgodovino glasbe kot so Asian Dub Foundation, Fun-Da-mental, Henry Rollins, The Mission, Rob Zombie, Buddy Miles, Deicide, Jon Spencer Blues Explosion, Nick Cave, Richie Hawtin, Roni Size…

K4 kot mladostno izhodišče pomembnih slovenskih glasbenikov Umek, Aldo Ivančič (Borghesia), Octex, Ali En, V. Kanzyani, Klemen Klemen, Zlatko Kaučič, Brane Zorman, Jamirko in Pier…

Roza: v K4 prvi LGBT žuri v socialističnem režimu - seveda je danes K4 Roza ena najdlje trajajočih klubskih LGBT serij v Evropi

slovenska VJ scena se v K4 začne in še danes je K4 klub z daleč najbolj razvito in kontinuirano VJ ponudbo

zagon založbe K4 Format, ki ima pod pasom dve kompilaciji (javni razpis, 196 del, 93 avtorjev)

v zadnjih letih velik pomen na vizualni predstavitvi kluba (letaki, plakati, splet) in podpiranje mladih slovenskih dizajnerjev

 

Kiberpipa

junij 2004: organizira prvi mednarodni festival za kreativno tehnologijo in umetnost ustvarjeno po principih odprte kode HAIP 04,

februar 2006: Artist in Residence Program: Vrt Vozlišč II (svetovno uveljavljena korejska umetnic Jee Hyun Oh, je z ekipo Kibepipinih razvijalcev razvijala nov projekt, ki je bil odmevno predstavljen tudi v tujini)

septembr 2006: organizira drugi bienalni festival HAIP 06 – še večji in odmevnejši

september 2007: Festival Utrip (festival na katerem se predstavijo različni intermedisjki projekti Zavoda K6/4)

junij2008: organizacija uradnega mendarodnega dogodka ob izidu nove različice spletnega brskalnika Firefox (na dogodku so predavali uveljavljeni spletni oblikovalci, direktor fundacije Mozzila Tristan Nitot)

september 2008: ArsElectronica (Linz): Sodelovanje na okrogli mizi na temo Mediadays

november 2008: organizira v sodelovanju z mednarodnimi partnerji HAIP 08 ter mutacijo festivala po Evropi “HAIP goes HYPE” v letu 2009

povezovanje z multimedijskimi centri in vzajemna gostovanja po Evropi (ASCII - Amsterdam, MAMA - Zagreb, Monte Paradiso Hack LAb - Pula, Cyber forat - Barcelona, Egocity - Zurich, Splitconnect - Split, Chaos Computer Club Conference - Berlin)

galerija G404 - predstavljanje digitalne likovne umetnosti

sodelovanje z društvi in nevladnimi organizacijami: GetWork, 3delavnica.com, društvo Animeslovenija, Društvo za duševno zdravje, Društvo uporabnikov Linuxa Slovenije, Društvo za razvoj in promocijo prostovoljnega dela, Sofijini ljubimci, Dijaška skupnost Ljubljana, Legebitra, KISS, Študentsko politološko društvo, Urad za intervencije -UZI, Wikipedija, Ljudmila, Rertikulacija, društvo Mesto Žensk, Maska...

 

Naj opozorim, da je to le kratek povzetek vsega, kar je zavod in vsi njegovi sodelavci ustvaril v obdobju svojega večletnega delovanja. Skozi vso zgodovino smo posamezniki projektom zavoda in samemu zavodu namenili veliko prostega časa, predvsem zato, ker smo in verjamemo, da smo delali v dobro zavoda in s tem omogočali zainteresirani javnosti kvalitetne vsebine in izobraževanja.

Menim, da na tem mestu ni prostora za sprenevedanje in manipuliranje z neresnicami o našem delu ter poslovanju zavoda. Težko bodo očitki o oškodovanju zavoda, slabem poslovanju padli na plodna tla, saj je zavodu uspelo priti iz začetnega 55% deleža financiranja s strani ustanovitelja na sedanji delež, ki znaša 8% celoletnega proračuna. Mogoče so bolj zgovorne številke, da je v letu 2002 proračun zavoda znašal nekaj več kot 400.000€ v zadnjih letih pa proračun zavoda presega vrednost 1.000.000€. Tako velik dvig obsega poslovanja je vsekakor zavidljiv dosežek, če spomnimo, da gre za neprofitni zavod, katerega glavna dejavnost je umetniško ustvarjanje in je večina njegovih vsebin neprofitnih.

 

3. Odgovor na zavajanja glede finančne situacije na zavodu k6/4

Kot prvo želim zanikati sprenevedanja o tem, kako ŠOU v Ljubljani ni seznanjen s stanjem na zavodu, kako smo prikrivali kredite s strani ŠOU, kako je ŠOU v Ljubljani namenil premajhna sredstva za sanacijo, ker sem predal napačno in nepopolno dokumentacijo in podobne neresnice.

Vlogo nadzornega organa v primeru zavoda izvaja svet zavoda, kot že povedano je svet zavoda v našem primeru sestavljen iz 5 članov, od katerih sta dva predstavnika ŠOU v Ljubljani in direktor ŠOU v Ljubljani. Svet zavoda vsako leto ob zaključku poslovnega leta zavoda obravnava poslovno poročilo zavoda, vsebinsko poročilo zavoda, kot tudi načrt dela za tekoče leto in programski načrt za tekoče leto. Težko bi zdaj rekel, da sem še posebej prikrival kredit s strani ŠOU v Ljubljani v višini 73.000€, kot me želi novi direktor bremeniti v primopredajnem zapisniku ob predaji poslov. Del kredita je razviden v bilancah od leta 2008, preostali del kredita pa od leta 2009. Poslovna poročila prejmejo člani sveta zavoda kot tudi ŠOU v Ljubljani. V zgodovinskem pogledu sem že razložil kdaj in zakaj je zavod s strani ŠOU v Ljubljani pridobil kredit v višini 50.000€, drugi del kredita v višini 23.000€ pa izvira iz leta 2009 ob spremembi najemne pogodbe, za katerega pa smo s ŠOU okvirno dogovorili, da se kompenzira v višini 12.000€ z vlagajni, ki jih je zavod izvedel v osnovna sredstva ŠOU v Ljubljani (nepremičnine v obratovanju zavoda), vendar se zadeva v zadnjih dveh letih ni realizirala. Še posebej želim izpostaviti, da sem na to problematiko več let opozarjal tudi na sejah študentskega zbora, na katerih so bili prisotni vsaj nekateri sedanji člani sveta zavoda, vodja kluba in še kdo.

Na zahtevo članov sveta zavoda (Jurij Krpan, Rok Sotlar, Damjan Planinc, Matic Colnar in Marina Rajković) sem jim dne 15.1. in 16.1.2013 posredoval zahtevane podatke: prilivi in odlivi za obdobje od 1.7.2012 do 31.12.2012 za oba računa prek katerih posluje zavod; IOP na dan 31.11.2012 in neplačane do 31.12.2012, statut zavoda, akt o ustanovitvi zavoda, pravilnik programskega sveta, ter okvirni predlog sanacijskega načrta za zavod v letu 2013 v katerem so jasno zapisani možni ukrepi in predlogi za sanacijo iz katerega pa je tudi jasno razvidno kakšen je bil moj predlog glede višine sanacijskih sredstev s strani ŠOU v Ljubljani. V predlogu sanacijskega načrta je naveden znesek sanacijskih sredstev višini 100.000€. 16.1.2013 sem opravil tudi informativni sestanek na katerem so bili prisotni Matic Colnar, Damjan Planinc in predsednik ŠOU v Ljubljani Rok Likovič, na sestanku je poleg ostalih informacij bila prav tako predstavljen znesek potreben za sanacijo zavoda, kot tudi znesek za letno financiranje zavoda. Še enkrat želim opozoriti, da gre pri celotni zadevi za popolno sprenevedanje novega vodstva kot tudi predsedstva ŠOU v Ljubljani o stanju na zavodu.

Zanimivo je tudi kako sta novo vodstvo zavoda, kot tudi ŠOU v Ljubljani v javnih sporočilih zmanipulirala informacijo o višini »dolga« zavoda, saj so v isti koš dobesedno zmetali tekoče obveznosti v letu 2013, zapadle obveznosti, kredit, ki se odplačuje z mesečnimi anuitetami, krediti s strani ŠOU za katere sploh še ni nekega resnega epiloga, zapadle obveznosti do dobaviteljev, ki se odplačujejo z sprotnimi rabati, bilančne minuse in še vse ostalo kar je bilo pri roki. Obžalujem, da se novi direktor Aleš Logar kljub vabilu sveta zavoda ni udeležil predstavitve situacije na zavodu, saj bi si lahko že ob ogledu poslovnega poročila za leto 2011 pojasnil veliko zadev, s katerimi želi zdaj manipulirati v javnosti in iskati izgovore za svoje početje.

Ne želim zanikati slabega finančnega stanja na zavodu, želim le zanikati manipuliranje z informacijami, zanikati želim izjave o tem kako kot direktor zavoda nisem poznal situacije na zavodu, kako sem prikrival novemu vodstvu kredite do ŠOU v Ljubljani in podobne neresnice. Lahko trdim, da sem po dvanajstih letih dela na zavodu poznal prav vsako podrobnost kar se tiče njegovega poslovanje, pa naj bo to finančne, vsebinske ali tehnične narave.

Večina dolga zaradi katerega se je zavod znašel v tej nezavidljivi situaciji izvira prav iz leta 2011, v katerem je kljub mojim opozorilom tedanje predsedstvo ŠOU v Ljubljani zavodu znižalo sredstva za 90.000€. Omenil sem že, da je v tem letu Klub K4 zaradi dogodkov ob koncu leta 2010 v finančnem smislu posloval porazno. Nemogoče je bilo zapolniti nastalo finančno luknjo, saj je potrebno poudariti, da je recimo v primeru kluba potrebno povečati obseg prodaje glede na prejšnje leto (karte in gostinstvo)vsaj za 350.000€, da lahko govorimo o čistem dobičku v višini 90.000€ in še to je povsem pavšalna ocena, če pomislimo tudi na strošek dodatnega programa. Če bi bilo to realno izvedljivo, potem je res škoda, da na področju NVO-jev ne obstaja nagrada Gazela, ker bi s takšno rastjo poslovanja bili sigurno glavni nominiranec. V tem letu je prav tako bilo končano dolgoletno pravdanje z društvom SAZAS, katerega spor je izviral od leta 2003 po končanem festivalu Rock Otočec in je zavod kljub ugodni sodni poravnavi za zavod, vseeno obremenil za dodatnih 27.000€. Sprašujem se, če ni ravno v teh zadnjih dveh letih prišlo do načrtnega izčrpavanja zavoda s strani ŠOU v Ljubljani, glede na to, da so na političnem parketu prisotni isti akterji. Ravno tako se sprašujem zakaj nam naš ustanovitelj ni priskočil na pomoč v letu 2003, ko smo potrebovali sanirati nastalo finančno luknjo, zakaj nam ni dovolil soustanoviti podjetja za organizacijo prireditev in tehnično podporo prireditev, ki bi lahko delovalo na trgu, zakaj niso izdali soglasja za soustanoviteljstvo podjetja Uniki d.o.o. ali Zavoda ZOIT. Zakaj nam ŠOU v Ljubljani ni pomagal pri realizaciji projekta nočnega kluba v skalni dvorani na ljubljanskem gradu, s katerim bi si lahko prav tako, kot v vseh ostalih primerih zagotavljali finančno neodvisnost. Zakaj je predsedstvo ŠOU v Ljubljani ravno zdaj pripravljeno kar v celoti pokriti vse dolgove zavoda, da bo lahko zavod začel novo poslovanje z pozitivno ničlo. Odgovor, ki se nam ponuja na pladnju je preprost, samo zato, ker odločevalci znotraj tega do sedaj niso našli svojih lastnih koristi.

Še enkrat želim potrditi, da predlagani znesek potrebnih sredstev (v višini 100.000€) za sanacijo zavoda s strani ŠOU v Ljubljani zadostuje za dejansko izvedbo sanacije. ŠOU v Ljubljani bi lahko dodatno pomoč zagotovil z naročanjem potrebnih storitev za svoje projekte prek zavoda. Z realizacijo predlaganih ukrepov za sanacijo, rekalkulacijo stroškovnikov za stroške, ki jih ŠOU v Ljubljani zaračunava na podlagi najemne pogodbe, obročnim poplačilom zapadlih obveznosti do največjih dobaviteljev, obročnim poplačilom kreditov do NKBM (ki se že poplačuje)in ŠOU Šport v skupni višini 24.000€ bi zavod lahko saniral veliko večino svojega dolga. Seveda je to proces, ki bi zahteval veliko vloženega truda, veliko mero izraženega zaupanja s strani dobaviteljev, kreditodajalcev, veliko mero odrekanja s strani vodstvene ekipe kot tudi preostale ekipe zavoda. V preteklih dveh letih smo ta odrekanja do dobra izkusili na lastni koži. Menim, da nova vodstveno ekipa zavoda ni zasedla svoje pozicije zato, da bi se čemurkoli odrekala.

 

4. Sporno imenovanje novega vodstva zavoda

ŠOU v Ljubljani je na svoji 37. redni seji, dne 18.1.2012 spremenil akte o ustanovitvi večini svojih zavodov, med drugim tudi zavodu K6/4. Pod pretvezo transparentnega delovanja ŠOU v Ljubljani in samih zavodov, si je ŠOU želel zagotoviti popoln nadzor nad imenovanji direktorjev posameznih zavodov. Edine spremembe, ki so jih doživeli akti so se na našale na nujno izvedbo javnega razpisa, spremembo pogojev za imenovanje direktorjev in spremembe pri sklicevanje sej svetov zavodov. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je že predhodna oblika in vsebina aktov zagotavljala popoln nadzor nad imenovanji, saj ŠOU v Ljubljani oz. predsedstvo ŠOU v Ljubljani vedno izda predhodno soglasje k imenovanju direktorja zavoda, ravno tako se lahko seznani s kandidatom in njegovim načrtom dela. Posameznega kandidata pa predlagajo člani sveta zavoda, kjer ima ŠOU v Ljubljani imenovane svoje predstavnike.Tako, da je bistvena sprememba, katero si je ŠOU v Ljubljani želel zagotoviti izključno pogoji za direktorja posameznega zavoda, saj si je v primeru zavoda K6/4 in pri dveh ostalih zavodih zagotovil, da ne bomo mogli nadaljevati svojega dela.

V nadaljnem poteku je svet zavoda dne 28.6.2012 imenoval mene za v.d. direktorja za mandatno obdobje od 1.7.2012 do 1.1.2013.

20.9.2012 je bil objavljen razpis za mesto direktorja zavoda K6/4, 19.10. 2012 je svet zavoda odprl prispele prijave. Na razpis so prispele 4 prijave od tega ena nepopolna in tri popolne. V nadaljevanju je ŠOU v Ljubljani po več letih na moje veliko začudenje imenoval uglednega predstavnika javnosti v RS s področja umetnosti. Na to mesto je tik pred odločanjem o novem direktorju ŠOU v Ljubljani bil imenoval Franc Kosem. Obvestilo o tem imenovanju ni prejel niti predsednik sveta ni ti jaz kot v.d. direktor, ampak smo naključno izvedeli po izjavi enega od članov sveta. S to potezo si je ŠOU v Ljubljani zagotovil potrebno večino glasov, saj je svet zavoda sestavljen iz petih članov in sicer dveh predstavnikov ŠOU v Ljubljani, predstavnika zaposlenih ali sodelavcev zavoda , direktorja ŠOU v Ljubljani po funkciji in uglednega predstavnika javnosti v RS s področja umetnosti.

S kandidati za mesto direktorja zavoda K6/4 je svet zavoda opravil razgovore, kot V.D. direktor sem okvirno orisal situacijo na zavodu K6/4, za podrobnejši vpogled v finančno poslovanje pa so billi vsi kandidati povabljeni na pregled poslovanja zavoda in ravno tako je bila vsem dana možnost, da se po seznanitvi odločijo glede svoje kandidature. Podrobnemu pregledu se je odzval le en kandidat. Sedanji direktor zavoda Aleš Logar se vabilu ni odzval, ampak je v elektronskem sporočilu navedel, da vseeno ostaja kandidat za direktorja zavoda.

Na 35. redni seji sveta zavoda, dne 17.12.2012 je potekalo glasovanje o izbiri novega direktorja. Glede na pričakovan rezultat in imenovanje Aleša Logarja za direktorja so si določeni člani sveta očitno premislili in tako noben od kandidatov ni prejel potrebne večine treh glasov. S tem je bil postopek izbire kandidata zaključen.

Svet zavoda je tako v svoji stari sestavi mene ponovno imenoval na mesto V.D. direktorja za obdobje od 1.1.2013 do 1.2.2013. Ob potrditvi novega predsedstva na študentskem zboru, je novo predsedstvo na svoji 2. izredni seji, dne 24.12.2012 razrešilo vse dosedanje člane sveta zavoda in imenovalo nove in sicer: Damjan Planinc kot predstavnik ustanovitelja, Matic Colnar kot predstavnik ustanovitelja, Direktorja ŠOU v Ljubljani Rok Sotlar po funkciji in kot ugledno predstavnico javnosti v RS na področju umetnosti Marino Rajković.

Sporno pri tem imenovanju je, če pustimo ob strani dejstvo, da Damjan Planinc in Matic Colnar prijateljujeta z sedanjim direktorjem zavoda Alešem Logarjem in da je Marina Rajković življenska sopotnica Alena Nikole Rajkovića, ki na zavodu opravlja funkcijo novega vodje Kluba K4 in Kavarne Metropol namreč to, da predsedstvo ŠOU dejansko ni razrešil predhodnika Marine Rajković in je tako prišlo do dvojnega imenovanja, saj v tem primeru ne gre za avtomatizem, da imenovanje novega predstavnike razreši prejšnjega. Kot v.d. direktor sem dvakrat opozoril na nastalo situacijo predstavnike ustanovitelja, da na naslednji seji predsedstva to uredijo. Po mojem vedenju tega še vedno niso storili.

15.1.2013 je svet zavoda ponovno objavil razpis za mesto direktorja zavoda. Na razpis sta prispeli dve popolni vlogi. V nadaljevanju so člani sveta zavoda ponovno s kandidati opravili razgovore. Zaradi trajanja samega postopka je svet zavoda na svoji 37. redni seji, dne 30.1.2013 sprejel sklep, da meni podaljša funkcijo v.d. direktorja do 1.3.2013. Soglasje k imenovanju je moralo podati tudi predsedstvo ŠOU v Ljubljani. Dne 4.2.2013 je Matic Colnar obvestil predsednika sveta zavoda Jurija Krpana, da po pogovoru s predsedstvom ŠOU v Ljubljani ne bodo dali soglasja k mojemu imenovanju za obdobje do 1.3.2013 ampak le do 15.2.2013. Zaradi teh sprememb je zavod bil dejansko pet dni brez podpisnika in tako tudi nezmožen poslovanja v pravnem in finančnem prometu.

Na 39. redni seji, dne 11.2.2013 so člani sveta zavoda glasovali o izboru kandidata za direktorja zavoda. Na glasovanju je potrebno večino treh glasov dobil sedanji direktor Aleš Logar. Svet zavoda je nadalje pozval ŠOU v Ljubljani k izdaji soglasja k imenovanju Aleša Logarja za direktorja zavoda za mandatno obdobje štirih let. Svet zavoda je tako na podlagi soglasja ŠOU v Ljubljani na korespodenčni seji dne 15.2.2013 imenoval Aleša Logarja za direktorja zavoda. Svet zavoda pred tem imenovanjem druge kandidatke ni niti obvestil o izboru kandidata in prav tako ji ni nudil možnosti pritožbe na izbor.

Ob vsem povedanem velik dvom o namenih novega vodstva potrjujejo informacije določenih dobaviteljev, kako so pogovori z dobavitelji potekali že pol leta pred potrditvijo Aleša Logarja za direktorja zavoda.

 

5. Dogajanje za zaprtimi vrati zavoda K6/4

Po nastopu novega vodstva zavoda, v trenutni sestavi: Aleš Logar direktor zavoda, Uroš Novak svetovalec direktorja (nekdanji poslanec EF, ter partner Katarine Košak), Alen Nikola Rajković vodja Kluba K4 in Kavarne Metropol (nekdanji poslanec in minister za obštudijske dejavnosti brez statusa študenta), Anže Herbst vodja marketinga (brand manager pri podjetju G3 Spirits d.o.o.) in Katarina Košak (v prešnji vladi ministrica resorja za mednarodno sodelovanje, v sedanji vladi pa pomočnica ministra Damjana Planinca, ki je med drugim tudi član sveta zavoda) kot vodja PR-ja se je za zaprtimi vrati zavoda odvil dobesedno kadrovski cunami. Novo vodstvo zavoda je kot svoj prvi ukrep odslovilo celotno osebje Kavarne Metropol, natakarje kot tudi vsebinsko vodjo kavarne še posebej pomembna se jim je zdela menjava kozarcev v kavarni. Seveda se zadeva tukaj ni končala, novo vodstvo zavoda je odslovilo tudi administratorko v računovodstvu, administratorko v klubu k4, zunanje računovodstvo, skrbnika računalniških strežnikov, internetnih strani in email naslovov, spremenilo delovne naloge dosedanjemu vodji gostinstva in dosedanji notranji računovodkinji. Pod nujne ukrepe so uvrstili menjavo računovodskega programa, katerega zavod uporablja že daljše obdobje, menjavo računalniškega programa za gostinstvo, ukinitev razstavne galerije v Kavarni Metropol, katere prostor so zapolnili z dodatnimi mizami, saj po njihovem skoraj 150 sedišč v kavarni ni dovolj, ukinitev razstave fotografij v celotni kavarni in podobne preuranjene odločitve.

Novo vodstvo zavoda je pod prisilo zahtevalo odstop dosedanjega predsednika sveta zavoda, ki je v prešnjem tednu tudi odstopil iz mesta predsednika sveta zavoda.

Novemu vodstvu pa se je zalomilo pri ekipi Kluba k4, saj dosedanja ekipa ni pristala na njihove pogoje dela in predlagane vsebine. Novi direktor zavoda Aleš Logar je določene svoje poteze opravičeval s tem, da ima »nažalost« tudi on obveznosti do ljudi, ki so ga oz. pripomogli k njegovemu imenovanju. Z odhodom celotne ekipe kluba, ki je že imela izdelan program do konca sezone pa se je zgodil preobrat na katerega novo vodstvo ni bilo pripravljeno, saj so tako ostali popolnoma nepripravljeni brez potrebnega kadra za izvedbo programa in ob tem dejansko tudi brez programa. Povsem razumljivo je, da bi bilo res nerodno, če bi zdaj to javno priznali, zato so pobrali slabo rešilno bilko in v javnost lansirali zgodbo o tem, kako Klub K4 slabo posluje, da je na zavodu tako grozno finančno stanje, da onemogoča izvajanje programa Kluba K4. Prav tako so v javnost lansirali novico, da je ravno Klub K4 edini od projektov, ki zavodu koplje jamo. Kot laični opazovalec bi mogoče še kupil to njihovo zgodbo, vendar se mi na podlagi zelo dobrega poznavanja poslovanja poraja vprašanje, zakaj bo ob tako slabem poslovanju zavoda možno nadaljne poslovanje ostalih treh projektov (Kiberpipa, Kapelica, Metropol) ne bo pa možno nadaljne poslovanje Kluba K4. Glede na to, da naj bi novo vodstvo želelo sanirati nastalo situacijo na zavodu, bo zelo dobrodošla likvidnost, ki jo lahko v največji meri zagotavlja prav klub. Na tem mestu bi želel še zanikati trditve o poslovanju ostalih projektov in samozadostnosti le-teh. Od ostalih treh projektov lahko najbolj samostojno posluje le Galerija Kapelica, ki je uspela zagotoviti dovolj dodatnih sredstev iz naslova razpisov, da lahko dejansko deloma prevzema stroške hladnega pogona. Kavarna Metropol le s težavo pokriva visoke obratovalne stroške in stroške najemnine, ki jih zaračunava ŠOU, saj stroški dosegajo najemnine v nakupovalnih centrih, kjer pa je pretok obiskovalcev neprimerljiv, trenutno ima najslabše finančne pogoje prav projekt Kiberpipa.

Na tej točki ne bode v oči le dejstvo, da je bil nov direktor imenovan na dokaj vprašljiv način, da je v ožji novi ekipi, ki jo je formiral Aleš Logar kadrovanje izvedeno na popolnoma sporen način, ne le, da niso bili izbrani prek javnega razpisa, ampak gre za skupino ljudi, ki jih lahko vse povežemo s poslansko skupino POVEZANI, so stari znanci ŠOU v Ljubljani, ki se niso znašli na teh mestih po naključju, med njimi in člani sveta zavoda obstajajo prijateljske in zakonske vezi. Tukaj gre predvsem za vprašanje, do kdaj bo poslanska skupina MODRIH pomagala prikrivati vsa sporna dejstva le na podlagi koalicijske pogodbe vladajočih skupin na ŠOU v Ljubljani, v kateri so si razdelili interesna področja. Tukaj gre za vprašanje do kdaj bodo študentski funkcionarji in predsedstva ŠOU v Ljubljani pred interese javnosti postavljali svoje osebne interese, do kdaj bo deljenje študentskega denarja primat peščice posameznikov, ki leta in leta krožijo znotraj ustroja ŠOU v Ljubljani. Razumem, da je v tem primeru zavod K6/4 le kolateralna škoda, zanima pa me, če bo študentska organizacija res dopustila izvedbo šolskega primera privatizacije enega od njenih zavodov in ali bo res to le vzorčni primer za ostale zavode.

Za vse nas in ostale nekdaj sodelujoče pa je definitivno najbolj boleče dejstvo, da bo nekdo po 12 letih truda in odrekanja vseh sodelujočih to uspel uničit z enim velikopoteznim zamahom pod krinko velikega rešitelja zavoda in njegovih projektov.

 

6. Javni poziv

Na tem mestu javno pozivam novo vodstvo zavoda k odstopu zaradi popolne nekompetentnosti opravljanja dodeljenih funkcij in vodenja zavoda. ŠOU v Ljubljani pozivam, da razreši vse člane sveta zavoda, ki jih imenuje kot ustanovitelj in njihov mandat ni vezan na funkcijo. ŠOU v Ljubljani pozivam, da spremeni akt o ustanovitvi zavoda tako, da bo bosta kot predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda lahko imenovana po en predstavnik pozicije in en predstavnik opozicije v študentskem parlamentu, ter s tem zagotovi transparentno poslovanje sveta zavoda. ŠOU v Ljubljani pozivam, da z javnim pozivom izbere uglednega predstavnika javnosti v RS s področja umetnosti in kulturnih dejavnost v svetu zavoda, ter izvede ponovni razpis za direktorja zavoda. ŠOU v Ljubljani pozivam, da izvede neodvisno revizijo poslovanja zavoda s katero bo tudi ovrženo vsako nadaljno manipuliranje z informacijami glede poslovanja zavoda. Prav tako pozivam ŠOU, da se v okviru svoje vizije in poslanstva opredeli do statusa zavodov katerih ustanovitelj oz. soustanovitelj je, saj se medijske izjave v stilu »V Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani se namreč zavedamo širšega družbenega in kulturnega pomena Zavoda K6/4, predvsem pa kluba K4, ter vseh dejavnosti, ki se izvajajo v okviru le-tega.« še nikoli niso odražale v realnosti, prej vse ostalo kot to!

 

S spoštovanjem

Miloš Krajnc"