Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio + Samo Šalamon Bassless Trio feat. Tony Malaby & Roberto Dani

Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio + Samo Šalamon Bassless Trio feat. Tony Malaby & Roberto Dani

Recenzija dogodka
Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio (foto: Tina Jenko)
3. 4. 2017 - 17:30

Trzaska, Mazur, Jørgensen Trio; foto: Tina Jenko
Klub Gromka, 1. 4. 2017
 

Tokratna Defonija je postregla z dvema posrečeno izbranima jazzovskima trioma, ki sta vsak po svoje pokazala možnosti navdihnjene, dinamične in za to priljubljeno formacijo predvsem izrazno zelo raznolike muzike. A vendar je treba poudariti, da sta obe zasedbi ravno pri formaciji, torej sami zasedbi inštrumentov, nekonvencionalni in nestandardni, oziroma v našem primeru bolje povedano – nadstandardni. Najprej smo slišali trio Sama Šalamona, iz njegovega ves čas razvijajočega se koncepta »bassless« triov. Tokrat smo bili pri nas prvič priča novemu poglavju Šalamonovega niza triov brez basa ali kontrabasa. Slišali smo bili zasedbo, v kateri se na pihalih znajde ameriški saksofonist Tony Malaby, ki je z našim kitaristom resda že igral na albumu Two Hours iz leta 2006, a ne v brezbasovskem triu.

Po drugi strani pa je poljsko-danski trio, ki ga sestavljajo pihalec Mikołaj Trzaska, basist Rafał Mazur in bobnar Peter Ole Jørgensen, poseben prav glede na bas. Basist Rafał Mazur namreč ne igra ne na kontrabas ne na električni bas, marveč na akustični bas, kakršen je, denimo, bolj domač v kaki rockovski ali folkovski zasedbi in ne v jazzu. Ti dve posebnosti glede prisotnosti in odsotnosti oziroma drugačnosti basa sta v marsičem definirali zvok in izvedbo ter tudi vizualno mikavnost slišane muzike. K slednji sta izdatno prispevala oba bobnarja, Jørgensen in Roberto Dani, ki sta z inventivnim igranjem ter domiselno rabo činel, palic in zvončkov dodatno obogatila tako vizualno kot kajpak tudi zvočno plat koncertov.

Šalamonov trio je dinamiko nastopa gradil premišljeno z vse večjo kompleksnostjo skladb, spotoma pa razvijal sam zven benda, ki se je od začetnega in bolj uglajenega sproti spreminjal v vse bolj oster, razdrobljen, bučen in špikajoč zvok. Vsi trije člani so se zelo izkazali z veščim spreminjanjem ritmov, nenadnimi zasuki, izbruhi ali nasprotno, utišanjem zvokov. Šalamon je mestoma prevzel vlogo električnega basa, ko je z vijugastimi, malone funkyjaškimi linijami začrtal ogrodje skladbe, na katero sta potem gradila Dani in Malaby. Saksofonist, ki je poleg tenorskega pošteno pihnil še v sopranski saksofon, je igral melodične in gibke linije, ki pa jih je znal hipoma spremeniti tudi v bolj vrtoglave in hreščeče pasaže.

Italijanskemu bobnarju Robertu Daniju se pozna, da z našim kitaristom igra že dobro desetletje in je prisoten v večini Šalamonovih brezbasovskih triov. Njegov slog je kar nenavaden; na bobne igra počasi, vsakič udari s premislekom, kot bi meditiral. Velikokrat je ubral drugačno ritmiko, kot sta jo gonila kolega iz tria, kot bi igral nekje vmes med takti ter tako izzival sošpilavca. Tisto, kar je odigral, pa po drugi strani ni štrlelo ven iz skupinske zvočne slike ali jo rušilo, temveč – nasprotno – z nenavadnim ritmiziranjem je dodatno umerjal potek skladb ter jim podajal nek popolnoma nov zvočni pomen in možen kot poslušanja.

Šalamon se je s svojo kitaro loteval različnih pristopov; od že omenjene vloge basovske kitare prek komaj slišnih nizov akordov, ki so mehčali strukturo skladb, pa vse do distorziranih riffov in solaž, s katerimi je ustvarjal hrupni vrtinec popačenih zvokov. Šalamon obema soigralcema pušča dovolj prostora in iniciative, tako da nikoli ne delujejo kot podjetje enega človeka z dvema spremljevalcema, marveč kot trojica enakopravnih in enakovrednih. Še zlasti je zanimivo Šalamonovo razvijanje zvoka tako znotraj posamičnih skladb kot med samim nastopom, ki je, bolj ko se je bližal koncu, stregel z vse bolj udarno in energično muziko.

Trio poljskega pihalca Mikołaja Trzaske je svoj nastop gradil na podoben način. Navdušil je že s svobodnjaškimi izleti ozaljšan udarni začetek koncerta, v nadaljevanju pa je trojica pokazala, da zna biti subtilnejša in mestoma poduhovljena. Čeprav so vsi trije že prej skupaj igrali v različnih zasedbah, v tem triu ustvarjajo skupaj šele od leta 2015, kar se slišanemu ni niti najmanj poznalo. Bend zveni organsko, muzičisti pa kot bi bili povezani z nevidnimi nitkami tudi takrat, ko se je zdelo, da igra vsak po svoje, odklopljen od drugih v nekem lastnem zamišljenem zvočnem svetu. Mimogrede je bilo podobno dinamiko mogoče slediti tudi ob nastopu Šalamonovega tria.

Sedeči basist je nenehno zvijal strune akustičnega basa, kot da mu gre za življenje. Gosto in mišičasto zvočno tkivo je bilo pravšnja podlaga za po eni strani razposajenega in odlično razpoloženega saksofonista, po drugi pa za bobnarja, ki se je, podobno kot prej Dani, na trenutke zdel oddaljen, a po slišanem je bilo jasno, da je popolnoma v središču zvokotoka. Ležerno in s poudarkom je z mizice jemal različne palice, metlice, zvonce in še kako zvočilo, s katerimi je preudarno barval nemiren zvočni vrvež. Nekajkrat je, tako kot basist, dobil priložnost za solo. Takrat je pokazal širino zamaha in domišljeno rabo činel ter drugih zvočil – namesto bombastičnega soliranja se je raje odločil za razbit ritmičen tok, za begajoče ritme, pri katerih poslušalcu ni nikoli jasno, kdaj po opni pade naslednji udarec.

Trzaska, ki je že na altovskem saksofonu zlahka dosegel hrapav, gromki zven, je po temeljih skladb še bolj zagrebel z baritonskim bratrancem svojega pihala. S slednjim je občasno držal nosilne linije kakih skladb, ki jih je nato širil in razgrinjal z dodajanjem slikovitih, brbotajočih odtenkov in zvočnih izbruhov. Po furioznem nastopu si je trio prislužil zasluženi dodatek in še z enim komadom pokazal veščine svojega elegantnega grajenja skladb, ki so obenem čvrste in neomajne, po drugi strani pa zračne in upogljive.

Sobotna Defonija je ponudila prepotreben vpogled tako v nova snovanja domačih glasbenikov, kakor v pri nas ne tako dobro poznano poljsko sceno, ki v zadnjih letih s festivali, novimi založbami in mednarodnim sodelovanjem doživlja – vsaj za pogled od zunaj – svojevrstni preporod. Upajmo, da se predstavljanje živahne poljske scene pri nas tudi zaradi tega nastopa malce intenzivira in da nemara pride tudi do kakih vznemirljivih čezslovanskih sodelovanj …

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.