Unrecords, 2013

Žen je samostalnik moškega spola in kot tak par v simbiozi s samostalnikom ženskega spola žena. A ženam v Ženu arhaična spolna diferenciacija nikoli ni bila najpomembnejša stvar v življenju. S sofisticiranim vodenjem instrumentov in z mavrično zastavo v drugi roki majejo trdno ukoreninjene družbene stereotipe.

Punce v Žen so startale že pred sedmimi leti in v tem času nabrale zavidno kilometrino na več kot 100 koncertih. Vmes je prišlo do raznoraznih metamorfoz, ki pa so vse nosile žig fetiša na črko »ž«. Od Žoržet, preko Ž/buke do današnjega Žen. Postave so se menjale, kakor tudi žanri – od goth rocka in post-punka do današnje dobitne kombinacije kraut rocka, psihadelije, shoegazea in noisa. Zasedba se je skristalizirala na tri imena: Eva Badanjak, kitaristka in vokalistka, ki tudi sama piše večino besedilnih umotvorov, bobnarka in odmev prve vokalistke Sara Ercegović, ter basistka Ivona Ivković. Plavuša nije kul in Drugi demo iz 2008, nato pa EP Nešto ispred tebe leto kasneje, so bili do letos edine izdaje tega zagrebškega tria. I onda je sve počelo. Takšen je namreč naslov letošnjega dovršenega dolgometražnega prvenca, ki je rezultiral iz dvoletnega sestavljanja, kjer je zvok brez večjih producentskih rezov, s tankimi nanosi čopiča slikal Hrvoje Nikšić, ki ga poznamo tudi kot krojača zvoka žal razpadlih beograjskih Petrol. Album se reklamira kot feministični indie-rock album, čeprav nikakor ne marajo delitve na moške ali ženske bende. Pravzaprav so mnenja, da je pojem ženski bend diskriminatoren in je bil od nekdaj sinonim za neresnost, amaterske glasbenice, trash pop, grrrl riot … Izšel je za dunajsko založbo Unrecords, ki je prva kot taka na širšem območju in katere postulat je podpora in promocija bendov v queer in feminističnem kontekstu. Čeprav seže spomin do raznih bendov na področju bivše Jugoslavije, katerih zasedbo je predstavljal izključno nežnejši spol, kot neponovljive novosadske Boye ali opatijske rock poperke Cacadou Look - širše lahko omenimo Babes in Toyland, L7 ali Mika Miko - so Žen neke vrste ledolomilk na tej sceni. In to v časih prebujenega in ohrabrenega desničarstva, ki v vsej svoji amoralnosti, tradicionalni zavrtosti in ortodoksno otopljeni drži, ni sposoben ali noče videti in tolerirati drugačnosti. Žen tu s svojim, recimo mu žen budizmom, kliče na prebujanje s senzibilnostjo v pesmih, kjer agresiji in krikom ni najti mesta. In tudi če bi se našel košček prostora, bi jih pogoltnila enormna količina intime, ki je zastopana v njihovi liriki. V svojem letečem ambientalnem iskanju mirnega ravnovesja in v globokem potapljanju v misli, se ne utapljajo v tradicionalnih kitica-refren-kitica besedilih, ki so tu očiščena političnih angažmajev.

»Ja neću reći nikome, da smo se poljubile«. I onda je sve počelo se začne z metronomsko točnim, plesnim komadom melodičnega basa Nije se desilo, ki kot da je nastajal sinhrono s Petrolovim 80 proleća. Atmosferičnost je vodilna nit čez ves album, dodatno pa ga pletejo še kompleksnejše kitarske strukture z eho efekti v maniri irskih God is an Astronaut. Če je bog astronavt, potem je nujno zemeljskemu Ženu lajkati za prvi dolgometražni izstrelek v orbito. Električni orgazam so imeli nekoč refren »voda u moru«, ki je, čeprav tako zbanalizirano minimaliziran in tipičen za jugo post-punk, povedal vse. Tudi Ženova besedila so močno zreducirana. »Voda je more« in basta! Pomirjujoč ritem, relaksirajoč šum miniaturnih valov v bonaci in dvoglasno petje siren na samotnem otoku. Post-rockovsko gradacijsko vzdigovanje v kitarski ekstazi, ki ji sledi ohlajanje mase v oazi, spominja na new wave indie sceni na valižanski Islet. Nasploh je album I onda je sve počelo, ki kot krema za sončenje nevidno pronica v pore, priporočljivo vzeti na dopust in ga v vročih poletnih dnevih počasi, kot sladoled lizati v senci, nekje v varnem zavetju pred plimovanjem Zrč. Podoben slučaj je tudi v komadu Slučaj No. 3583, ki je dream pop surfanje po Jadranu s pridihom Trusa!, te sanje pa prikličejo tudi glas Anje Rupel v seksi hladni liriki: »3583 putnika taj tren nisu znala kamo bi - pomaknuli su se u stranu, i onda je sve počelo«. Elektonika kraut-rocka v vsem svojem blišču zaiskri na najdaljšem komadu Iskrenost je posebna, ki kot da ga odpirajo staroste Kraftwerki, Sve ostaje nakon nas pa je najbolj razvejana veja na drevesu Žen, na katerem vse dehti od ljubezni, v kateri kajpak misli niso jasne. Žen v strasti izpareva in se v obliki dežja vrača, da v shoegaze končnici zalije vrtove mistike. Melodika nežnih kitar, lirika Bo, Bojanovo risanje mavrice, zasanjanost Stereolaba, brezbrižen ples ob Savi, ugodje ob trganju odpadlega posušenega listja – vse to in še več je čutiti, ne le slišati, v izrazu Žena, ki s paleto barv eksperimentira naprej.

»Dok sirene sviraju, ti spavaš na toplome, pa sjedneš na prozor i gledaš van«. Privoščimo si okensko polico tudi mi in prisluhnimo Žen sirenam s superlativnim albumom I onda je sve počelo, ki ga  sestavlja 12 perl.

http://xzen.bandcamp.com/