rx:tx, 2012

V tokratni Tolpi Bumov bomo poslušali svežo ploščo What Sticks, ki predstavlja drugi EP v nizu petih napovedanih, zvočno stičnih izdaj na domači založbi rx:tx. Z izrazito sposobno operativno sredico v zadnjem času založba predstavlja fokalno točko vrvežave domače beat scene; glitch-hop in eksperimentalen hip hop z basiranimi odvodi z roko v roki sta postala priljubljena stalnica ljubljanskega klubovja, uspešen lanskoletni prvenec mladega producenta Oknaia in mnogi sorodni dogodki, ki so mu sledili, pa upe o gradnji konstruktivne skupine beatmakerjev utrjujejo iz dneva v dan.

Ker če ima Ljubljana trenutno svoj podzemni zvok, je to peščen, drseč, sodoben in skorajda nepremakljivo trmast beats zvok, ki daleč presega teritorij hip hopa; kdor je poslušal izvajalce z rx:txovega Samplerja, je njihove lovke lahko izsledil tudi v tako medsebojno odročnih vodah, kot so ambient, noise, funk in nu skool breaks. Razpršenost daje slutiti, da ustvarjalce prej kot žanrske povezave vežejo trdo, predano delo in zvestoba do starošolskih vrednot, kot so vztrajnost, izvirnost in solidarnost. Borja Močnik alias Borka je v tej čedalje trdnejši mreži najvidnejši; kot DJ,  glasbeni novinar, koncertni promotor in voditelj kar dveh oddaj (ene na Valu 202 in druge na Radiu Študent) že več kot deset let vzdržuje noro kakovostno raven glasbenega okusa, ki v naših krajih nima primerjave. Če še omenimo, da Močnik predstavlja tudi ključen del ustvarjalne skupine pri založbi rx:tx, pa se šele prične razkrivati neizmerna količina truda, ki ga vlaga v razvoj domače scene.

Ob nabitem urniku torej niti ni presenetljivo, da smo njegov prvenec čakali precej dolgo. What Sticks EP je osredotočena zbirka osmih komadov,  ki znotraj hip hop šablone preiskuje številne izrazne smernice in sintetizatorske stileme LA beat scene. Borka se povsem dobro znajde v sesekljanih groovih, ki potiskajo ritmične prvine daleč stran od kvantov; toda na lastnem EP-ju se vidno odmakne od teh že skorajda tradicionalnih zapovedi z mehansko precizno, čvrsto zasidrano postavitvijo tolkalskih vzorcev. Ravno zaradi nekakšne ukleščenosti, ki se mi je zmotno zazdela kot mogoče preveč rigidno zastavljena ritmična shema, mi plošča ob prvem poslušanju ni bila pretirano všeč – pa ne zato, ker ne bi bila dobra, temveč zato, ker kot celota od poslušalca zahteva precej več kot je na gladini videti.

Z vsakim naslednjim poslušanjem se namreč s plošče kakor posamezne plasti čebule luščijo nova razkritja in za njimi naslednja, dokler se poslušalec ni prisiljen odkrito vprašati, kako avtorju ob maničnem pletežu podrobnosti uspe ustvariti vtis tako ohlapne trdnosti. Izkaže se, da precej plaho uporabljeno poigravanje z ritmičnim okostjem producent raje nadomesti s prepletajoče se zasnovanimi teksturami in taktnimi bas linijami. Čustveno osišče plošče so mestoma loopani, organski sampli, ki tvorijo ozračje nenehnega hrepenenja in brezčasne, posodobljene jugonostalgije 2.0, sicer ponavljajoče se rdeče niti Borkinega klubskega delovanja. Aranžerska umerjenost, ki seva s plošče, postane toliko bolj razvidna, ko poslušamo zadnji komad – Stringy Thingy remix Zagrebčana Josipa Klobučarja. Klobučarju sicer iz originala uspe delno destilirati soul motiv, ki pa ga s pretiranim posredovanjem žal potepta. 

Na slovenskem blogu Kampl sta avtorici vprašali, kaj ploščo What Sticks pravzaprav drži skupaj. Podobno kot Ljubljano makroskopsko skupaj drži pokrajina sivih, za večnost načrtovanih socialističnih blokov iz neke druge miselnosti, napolnjena z mravljiščem ljudi, njihovih neverjetnih zgodb in neprecenljivih spominov, tako EP What Sticks drži močna hip hop tradicija, prepojena z edinstveno osebno pripovedjo glasbenika, ki ob podpisovanju svoje prve plošče pred Gala halo po desetih letih neumornega delovanja skromno skomigne z rameni in reče: Tako to gre.

Borka - What Sticks EP