Samozaložba, 2012

Pričujoča Tolpa bumov je v več pogledih posebna. Če običajno recenzenti Radia Študent premlevamo in predvajamo originalne avtorske stvaritve ustvarjalcev in zasedb sodobnejših usmeritev, je tokratni termin posvečen plošči zborovske glasbe, ki povečini ponuja izvedbe ponarodelih klasik. To je album 19 predelav pevskega zbora Kombinat, ki servira tudi eno izjemo. Kot uvod v istoimenski prvenec je kolektiv namreč predstavil povsem novo in nedvomno avtorsko 'Pesem upora'. To pa se na področju – pogojno rečeno - zborovske godbe ne zgodi prav pogosto.

Plošča torej prinaša 20 skladb, ki zlasti na račun aktualnosti odlično povzamejo duh prostora in časa. Zavoljo tega, izdelka nima smisla secirati na podlagi njegovih formalnih in izvedbenih karakteristik: uspešnosti izvedbe ter usklajenosti vokalnih in instrumentalnih aranžmajev. Ti so nedvomno kakovostni in učinkoviti. Veliko zanimivejša je njegova vsebinska komponenta, ki ima – kot se je izkazalo – ogromen družbeno-mobilizacijski potencial. Uglasbena uporniška poetika je kljub letom relativnega miru in blaginje v zahodnem svetu, ki so s seboj prinesla zlasti ideologijo brezbrižnosti, individualizma in nihilizma, kot bumerang priletela nazaj. Številne države, ki so do nedavna z večvrednostnim kompleksom zapirale svoje meje potencialnim ekonomskim migrantom, danes zaradi gospodarskega in vrednostnega razpada le nemo opazujejo trume odhajajočih pripadnikov mlajše generacije. Tisti, ki ostajajo, pa se morajo boriti, da tudi sami ne postanejo taisti tretji svet, ki so ga do nedavna pomilovali. Kombinatke se za to borijo s pesmijo.

Ko je ljudstvo v Mariboru začelo državljansko nepokorščino izražati na ulicah in ko se je ob koncu lanskega novembra zgodil prvi večji spontani shod proti političnim in gospodarskim mrhovinarjem v Ljubljani, je manjkala predvsem glasba. Po nekajurnem vztrajanju na trgu, skandiranju in opazovanju insceniranega nasilja je nek možakar na Trgu republike prislonil svojega mobilca na megafon in odmevati je začela 'Power to the People'. Vsi smo se strinjali, da je pesem potrebna in da bi morali pozvati Kombinatke k izvedbi zborovskega nastopa z megafoni. A verjetno jih nihče ni pozval. Kombinatke so se brez tega verjetno samoiniciativno pojavile na vseh naslednjih shodih v prestolnici in postale njihov zaščitni znak.

Danes je morda ta kolektiv na vrhuncu medijske izpostavljenosti, a njegova zgodba se začenja že veliko prej, leta 2008, ko so se Kombinatke prvič javno pojavile na proslavi ob dnevu mladosti v Menzi pri koritu. Kasneje se je njihovo delovanje razširilo in zaobjelo najrazličnejše kontekste, tako partizanske proslave kot nastope na feminističnih in ženskih manifestacijah. Prav emancipatorni potencial je v današnjem trenutku krvavega kulturnega boja obveljal za največjo kost v grlu številnih provladnih klerikalnih komentatorjev. Ženski pevski zbor, ki širi ideje socialne enakosti in pravičnosti, je po njihovem mnenju postal eden skrajnejših – tako imenovanih - proti-demokratičnih segmentov domače družbe. Ženski pevski zbor, odet v rdeče in opremljen s socialističnimi simboli, ki namesto čuvanja otrok in vodenja gospodinjstva prvi stoji na barikadah, je pač bogokletno dejstvo za marsikaterega tradicionalista.

Uporniška poetika Kombinatk tako opominja na obdobje bojev za socialno in spolno enakost, ki še nikakor ni končano, na čase, ko je bilo povsem običajno, da vojska in policija na protestih s strelnim orožjem obračunavata z razrednim sovražnikom. Njihov namen je – poleg same radosti prepevanja - ponuditi historično referenco nepokorščine in zlasti motivirati uporno ljudstvo.

Nabor komadov sega tako v zakladnico domačih delavskih in partizanskih pesmi kot so 'Hej brigade', 'Če zapojemo veselo', 'Nabrusimo kose' ali 'Jutri gremo v napad' kot mednarodnih klasik, kot so na primer ruska 'Katjuša', pa italijanski komunistični himni 'Bella Ciao' in 'Bandiera Rossa', Lennonova 'Power to the People' ter španska 'No Pasaran'. Slednja je postala slogan in osrednji motiv globalnega upora proti elitizmu, imperializmu in kapitalizmu, ki se mu pridružujejo tudi tukajšnji protestniki.

Nepogrešljiva instrumentalna spremljava, vselej fleksibilna in dinamična, se orientira predvsem po naravi in provinjenci posamezne skladbe, četudi vseskozi ostaja v približno enaki zasedbi harmonike, kitare, basa, tolkal in posameznih gostujočih instrumentov v izvedbi prekaljenih domačih glasbenikov.

Posebno pozornost pa je vsekakor treba nameniti omenjeni 'Pesmi upora', ki je postala nekakšna neuradna hima ne-avtoriziranih in spontanih protestov širom Slovenije. Uvodni komad z besedilom Ksenije Jus in glasbo Draga Ivanuše s svojo stopnjevano napetostjo, izjemno neposrednostjo lirike in odlično instrumentalno-vokalno izvedbo dosega želeni učinek pompoznosti in všečnosti, ki označuje eno uspešnejših novih avtorskih skladb na domačem prizorišču. Tako tudi ni čudno, da je plošček, ki ga je mogoče brezplačno poslušati na spletnih straneh kolektiva, nemudoma po izdaji postal eden boljše prodajanih abumov na sicer – v več pogledih – osiromašenem domačem glasbenem trgu.