Samozaložba, 2012

Tokrat vzemamo v precep novi album domače zasedbe Leechfeast z naslovom „Hideous Illusions“. Leechfeast, ki svojo izraznost iščejo v območju surovega in skurjenega „sludge dooma“ s punkovsko naravnanostjo, so pred tem že izdali kaseto s štirimi skladbami ter split z zasedbami Burnt Church, Excommunicated ter Ripped to Shit. Vendar lahko z nekaj rezerve plato „Hideous Illusions“ označimo za prvo vidnejšo izdajo te zasedbe. Izdana v samozaložbi in opremljena z originalnim DIY artworkom vsebuje štiri skladbe, ki tvorijo slabe pol ure sludge lomastenja.

Že ob uvodni „Persecution“ se Leechfeast poklonijo podobju žanra s filmskim odlomkom nekakšnega sojenja čarovnicam - z vsemi kriki in inkvizitorskim pridiganjem, ki spada zraven. Vendar tovrstni nastavek Leechfeast popeljejo stran od stripovske fascinacije in ga ozemljijo v tesnobno in kričavo nabijanje, ki odzven najde tudi v eksistencialnih preizpraševanjih in osebnih izpovedih gneva besedil – vsakodnevne preganjanosti in notranjega samo-obtoževanja. Prav tako motiv pošastnosti zanimivo obrnejo v komadu „Evolving“. In čeprav riffi kdaj pa kdaj spomnijo na eminence Electric Wizard, se nikoli ne odprejo in hipnotično popeljejo, temveč le še ojačujejo težo upočasnjenega hrupanja, kjer je v najboljših trenutkih vsak udarec po bobnih in kitarah kot težak padec na trda tla.

Pri vsem tem izstopa močan vokal, ki je pravzaprav v območju black-metalskega krika in ki kljub občasni uporabi klasičnega odmeva ves čas deluje neposredno in iz dna grla.  Tu gre izpostaviti vsaj pevčev performans v komadu „Sea of Hair“. Tudi sicer je celoten zvok precej impresiven, predvsem kitare so izredno močne, organske in nažgane, neprestano na robu prestopa v mikrofonijo - kar je pravzaprav ključen aspekt hrupnejših odvodov rocka in metala, a kljub temu zaradi vsesplošne sterilizacije na področju igranja in snemanja tega niti ne slišimo tako pogosto. Glede na samo zvočno naravnanost bi lahko bil rohneč distorziran bas nekoliko bolj prisoten, bobni pa morda za odtenek bolj divjaški in odločni – a to so malenkosti, ki ne kazijo celote.

Leechfeast so pravzaprav del zanimivega fenomena, ki je v zadnjih letih preplavil underground sceno. In to je, da se cele trume glasbenikov, ki izhajajo iz punk in hardcore krogov, lotevajo igranja svojih verzij težjih in skrajnejših metalskih podžanrov, kot so predvsem black metal, sludge in doom. V nekaterih primerih to izpade precej površinsko in klavrno. V primeru najboljših, kamor vsekakor spadajo tudi Leechfeast, pa to pomeni dobrodošlo osvežitev, revitalizacijo in usmeritev v surovost brez komičnega heavy-metalskega balasta in poze. Ravno zato premore igra Leechfeast v domačih krogih res preredko slišano neposrednost in raztreščen šus. Lahko bi rekli, da nekako igrajo tako kot so slišati in obratno, slišati so tako kot igrajo. Njihova igra ne sugerira učinka, ki ga v njihovem vnosu ne bi bilo, in tudi ne tega, kako bi nekaj morali zaznati prek klišejskih žanrskih označevalcev, temveč nas preprosto direktno povozi z akcijo.

„Hideous Illusions“ je vsekakor izstopajoča izdaja in resen kandidat za domačo ploščo leta. Tako po zvočni plati kot tudi po izraznosti in žanrskemu odtenku so Leechfeast v domačem undergroundu malodane unikat. Plošča kot celota pa daje slutiti, da smo jih morda ujeli v posebni življenjski situaciji. Lahko bi rahlo teatralno rekli, da reže precej globoko, po klavstrofobičnem udaru in nekakšni invertni, negativni entropični ekstazi pa spomni tudi na ameriške Cough. Vendar je sam tempo Leechfeast bolj odprt, pulzirajoč in manj zacementiran. „Hideous Illusions“ je izšla kot kasetna in vinilna izdaja.