Moonlee, 2012

Hitro in bliskovito so z mladostniško energijo pospešeni Repetitor opozorili nase in se usidrali med ušesa poslušalcev na področju bivše Juge. Prepojen s komaj poteklo najstniško energijo, a hkrati ozirajoč se na pretekla leta srbske glasbene zgodovine je bend pritegnil nase tako mlade kot tudi bolj zrele poslušalce. Ko jih je katapultirala založba Odličan hrčak, so svoj zadnji trik za dokončno pridobitev poslušalcev pokazali na odrskih deskah. Še sedaj je zelo živ spomin, ko so dve mladenki in mladec stopili na oder Menze pri koritu. „Pa saj to je otroški vrtec, bas kitara je večja od nje,“ je bila misel, ko jih je zagledalo občinstvo. Sledil pa je koncert, ki je na zelo preprost način stresel Menzo in uročil občinstvo. Surova mladostniška energija, kjer je bilo čutiti, da pesmi med igranjem dihajo s polnimi pljuči in hodijo po tankem robu, kjer je na eni strani eksplozija čustev, na drugi pa propad v zvočnem kaosu, poslušalcev ni mogla pustiti ravnodušnih. Igrali so na vse ali nič in dobili so vse.

Sedaj je pred nami njihova druga plošča, Dobrodošli na okean, ki je bila izdana 29. novembra, torej na dan bivše republike. Kaj imata plošči skupnega oziroma v čem se razlikujeta? Mladost je še vedno neukročena, kar je pri temu bendu zelo pozitivna vrlina. Zvočnost se zdi podobna in se kažejo primerjave z Nirvano, Sonic Youth, Pixies in srbskima bendoma Boye in Obojeni program. A istočasno Dobrodošli na okean deluje bolj nasičeno, zaigrano v bolj strnjenem zvočnem šusu. Če so si na svojem prvencu Repetitor občasno pustili malo prostora, da so lahko zadihali, njihova druga plošča deluje bolj kompaktno. Tukaj ni več prostora za predah, kot ga je bilo slišati na prvencu, kjer pesmi občasno podležejo raznim rockerskim formam. S tega vidika se Dobrodošli na okean sliši bolj zrelo. Karakter, ki so ga Repetitor gojili, se je trdneje izoblikoval in ne čutijo potrebe po občasnem poseganju na preigravanje rockerskih fraz. Zaradi tega je plošča hitrejša in se večinoma kaže v dveh podobah. Ena je tista hrupno hitra, kjer se čustva podprejo s konkretnim zvočnim zidom, znotraj katerega bend preizkuša ravnovesje med povezanostjo in kaosom, na drugi strani pa slišimo bolj poskočno, razigrano ritmiko, ki podkrepljena z značilnim vokalom spomni na prej omenjene Boye.

„Ovaj grad nije dovoljno velik ni za jednog od nas,“ raztrga pljuča Borisa Vlastelice pri uvodni pesmi, medtem ko ga bombardira težek zvok kitar.  Minimalizem tako v besedilu kot v glasbenem pogledu ponuja širitev v močnejši in hrupni ekspanziji, a ob tem ne posežejo po preskoku v hrupnost tipa Nikki Louder. Repetitor ostanejo v okvirju pop pesmi, torej v tem, kar je tako zelo krasilo seattlesko Nirvano. S pesmijo Biću bolji pa takoj pokažejo svojo drugo plat, to je vpliv domačih, srbskih korenin. S tem dobijo bolj razigran izraz, a jim še vedno uspeva celotno podobo zapakirati v utesnjen prostor. Pri tem pa se pokaže odklon od tistega poskočnega post-punk-disko bobnanja, ki se pogosto sliši pri raznih mladih indie pank bendih. U pravom trenutku se naslanja na globoko basovsko kitaro, ki sovpada z izrazitim vokalom. Prekinja ju valovanje kitare, ki v kratkih delih posega mednju in ustvarja suspenz tišje ritmike in podivjane surovosti. Ta suspenz med tišjimi deli in hrupnimi izbruhi je moč slišati skozi celotno ploščo, kar prispeva k njeni dinamiki. Oktobarski salon ponovno združuje minimalizem besedil z neukrotljivim, podivjanim zvokom, Laka zabava pa v sebi nosi zelo nalezljiv in hrupen rif, ki spominja na Nirvanino pesem School.

Dobrodošli na okean je kratka plošča, ne doseže niti pol ure, a obenem pokaže na raznolikost in dinamičnost. Pesmi so izoblikovane, hkrati pa nosijo močan čustveni naboj in Repetitor se pokažejo kot mlad bend, ki mu je uspelo energijo usmeriti in dograditi. Čeprav gre za zelo minimalističen in surov glasbeni izraz, trojici glasbenikov uspeva v glasbo uvesti paleto nians, ki med seboj delujejo v medsebojnem ravnovesju. Na plošči Dobrodošli na okean tako slišimo strnjen in nasičen ter s čustvi prepojen zvok.