Decon, 2012

Newyorški hiphop s pohodom mlade garde v podtalju prihaja nazaj na pota stare slave, ko je veljal za eno in edino prestolnico hiphopa. Umazane zvoke newyorške ulice pa zadnja leta še kako dobro predstavljajo tudi veterani scene, ki so bili v svojih mlajših, morda najproduktivnejših časih pravzaprav stranski igralci. Tako je letos s povsem uličnim, ignorantskim pristopom album zaplodil Marcianov sopotnik s prvega in tudi novega dolgometražca, veteran Ka, ki je dodobra razburkal raperski svet s svojim solo prvencem, po sceni pa se potika od devetdesetih let.

Roc Marciano je vendarle bolj rodovitno in potentno ime scene kot prej omenjeni Ka, a vseeno v mlajših letih ni ustvaril nič solističnega. Pred dvema letoma je na sebe opozoril z odličnim prvencem „Marcberg“, kjer je na lastne beate s svojim stilom prepričal tako kritike kot podzemno rapersko javnost.

Letošnji album „Reloaded“ je logično nadaljevanje prvenca. Mračnjaški, morda še bolj vase zaprt, klavstrofobičen hiphop, ki kohezivno in koherentno gradi celoto, je tudi tokrat zaščitni znak Marciana. Fant ostaja v estetiki hiphopa devetdesetih, je klasičen zvodniški raper, ki v dobi cracka, raziskuje mesto kot „raperski Scarface“. Detajlno poznavanje mračnih, uličnih, temačnih delov mesta slikovito in mestoma dramatično orisuje z neverjetno lahkotnimi besednimi igrami, referencami na hrano ter črnsko pop kulturo, s humorno, prezirljivo in ignorantsko gangsta rap logiko. Znotraj zimskega, hladnega in temnega sveta občasno sreča svetlobo, ki pa se kmalu prelevi nazaj v svet nasilja, drog, seksa in izjemno slikovitih besedil.

Besedilno se skozi kompletni album drži t.i. cracka, uličnega rapa, od katerega ne odstopa niti za trenutek, prav to pa je čar njegove kohezivnosti. Med svoje večzložne rime vpleta veliko število besednih iger, ki jih s tekočo pripovednostjo niza eno za drugo, se sprehaja iz enega dela mesta v drugega, se srečuje z bejbami, vmes v igro vstopijo droge, umazanija, nasilje in pištole.



Besedila podaja samozavestno, a precej neemocionalno, verbalno virtuoznost pa kaže bolj v stilskem in strukturnem smislu. Besedila so bolj dodelana kot na prvencu in posegajo po temnem vzdušju večernega New Yorka, kjer so zgodbe sicer zelo enodimenzionalne, hladne in obujajo spomine, čeravno so postavljene v današnji čas. Marciano jih spretno vklaplja v svoja besedilna izhodišča, kjer jim večkrat odvzame življenje in doda vtis večne mestne borbe, ki jo z gladko, vpadljivo, precej ostro virtuoznostjo plemeniti skozi kompleten album.

V zelo minimalistični in povsem nehitovski, publiki neprilagodljivi maniri bazira osredotočenost albuma na avtorju samem in ne – kot pri mnogih drugih – na kopici gostov, ki na koncu zasenčijo glavnega izvajalca in mu odvzamejo rdečo nit. Markantno, strastno in vpadljivo vstopa v lastni svet minimalističnih podlag, kjer z občasnimi abstraktnimi besedilnimi sklopi, detajlnostjo in natančnostjo pometa z rutinskim nasiljem ter uličnimi problemi.

Podlage so ekstremno minimalistične, lo-fijevske, gradijo na blaxploitation filmskem funku, skromnih bobnih ter različnih, povečini turobnih, mračnih vzorcih. Podtalna, nespedenana in zelo nefensi, hrapava produkcija ponuja veliko prostora za blestenje klepetača, kar le-ta s pridom izkorišča. Vzorci so mnogokrat molovski, nečutni, otožni, včasih pa prepuščajo tudi malo topline. Marciano v prvi vrsti ni producent, tehnično stvari niso dodobra spolirane, a to k njegovemu stilu še kako paše in ga dela drugačnega. Tokrat si je sicer malce presenetljivo na ploščo navabil še nekaj gostujočih producentov – Raya Westa, Q-Tipa, Alchemista ter The Arch Druids, ki so vsi zapopadli album v enakem stilu kot Roc Marciano in skupaj z njim ustvarili nekakšen nostalgičen, darkerski boom bap minimalizem.

„Reloaded“ je bojevniška in zabavna plošča, nočnega, zimskega New Yorka, ki ne olepšuje stvari, temveč prej pretirava. Je detajlno zgrajen, hladen in močno artističen album, ki Marciana dokončno iz lokalne newyorške premika na sam vrh svetovne podtalne raperske scene. Z vpadljivimi in igrivimi besedili, močnim vokabularjem, spreminjanjem fraz in neverjetnimi besednimi igrami smo dobili tako nočni „soundtrack“ umazanega New Yorka, ki si je za izid izbral pravšnji datum. Slabo uro dolga kohezivna pot po nasilju newyorških ulic za sladokusce.