Glitterbeat, 2013

Tuareško zasedbo Tamikrest smo imeli priložnost spremljati od njenih samih začetkov. Tukaj merimo predvsem na njene koncertne pojavitve pri nas, saj so nas navdušili že s prvim nastopom na Drugi godbi leta 2010, kjer so skupaj z bendom Dirtmusic izvedli nepozabno popotovanje med zahodnjaškim folk rockom in zatripano tuareško muziko. Letos pa smo imeli kar dve srečanji z bendom oziroma njegovo godbo. Najprej februarja v Klubu Cankarjevega doma, kjer je nastopil cel bend, nato pa pred dobrim mesecem na ciklu Sogodbe v klubu Channel Zero, kjer smo imeli priložnost slišati omamen ekskluzivni špil prvega moža zasedbe Ousmaneja Ag Mosse.

Na koncertu se je Ousmaneju pri enem komadu pridružil Chris Eckman, ki ima kar nekaj zaslug za hiter preboj benda. Eckman je ne le produciral vse albume Tamikrest, marveč je pred kratkim pri založbi Glitterhouse osmislil podzaložbo Glitterbeat, katere program sedaj ureja in kjer je tudi izšel tretji album Tamikrest z naslovom »Chatma«. Beseda iz naslova pomeni »sestre« in Tamikrest so album posvetili »pogumu tuareških žena, ki so zagotovile tako preživetje svojih otrok kot moralo njihovih očetov in bratov«.

Ja, kljub uživaškemu občutku, ki preveva marsikatero pesem z albuma, ostaja z vojno in eksilom zaznamovana tuareška usoda še kako prisotna v ustvarjanju Tamikrest. Že v uvodni pesmi »Tisnant an Chatma« oziroma v prevodu »Trpljenje mojih sester« nam sporočajo: »Le kdo lahko izračuna trpljenje, skozi katero gre duša tistega, ki vidi, kako so njegove sestre izmučene od čakanja, tistega, ki vidi svoje sestre, izmučene od čakanja med deželami, v globokem trpljenju in vsakodnevnem zaničevanju?«.

Tole nesrečno čakanje med deželami, kajti večina članov zasedbe ne živi v Maliju, pač pa v Alžiriji, je po ironičnem obratu vijaka usode v nekem drugem smislu zaznamovalo tudi njihovo glasbo. Že od začetka je bend razlagal, kako se ob domačih afriških vplivih napaja pri zahodnjaškem rocku, sam Ousmane Ag Mossa pa med svoje najljubše kitariste uvršča Erica Claptona in Marka Knopflerja. In čeprav so bili vplivi zahodnjaškega rocka tudi doslej še kako slišni, imamo občutek, da nikoli tako jasno kot na pričujočem albumu. A spet moramo povedati, da tudi nikoli doslej niso teh vplivov tako brezhibno, neopazno prelili z afriškimi idiomi.

Na albumu je tako obilo rockovskih in bluesovskih vplivov, ki se skladno prežemajo z značilnim puščavskim zvokom. Veliko bolj kot doslej se bend predaja psihedeliji, ki jo po eni strani zaznamuje vijugasto kitarsko soliranje, po drugi pa zamaknjeno vriskanje pevke Wonou Walet Sidati, znane iz zasedbe Tinariwen, ki je bila tudi vzornik samega benda na začetku njegove poti. Ko govorimo o psihedeliji, ne mislimo na omamnost in atmosferičnost, že tako značilni za početje Tamikrest, marveč na rockersko psihedelijo, kakršno so razvijali Pink Floyd ali denimo Grateful Dead, ki so znali iz folkovskih vzorcev na podoben način odpeljati skladbo k novim zvočnim obzorjem.

Nekaj je tudi počasnejših skladb, ki jih peljeta moški in ženski vokal, v ozadju pa sem ter tja zaslišimo dubovsko sprevračanje prvotnih postavk skladbe, kar še prida k raznolikosti zvočne izkušnje. Bolj zadeti, omamni komadi se lepo izmenjujejo s počasnejšimi, meditativnimi in introspektivnimi skladbami, skupaj pa sestavijo brezhibno zvočno in čustveno popotovanje, pri katerem ves čas odkrivaš nove odtenke in stranske odvode.

Album »Chatma« je nedvomno najbolj zrelo in ambiciozno delo Tamikrest. V njem se slikovito in sugestivno prelamljajo izkušnje bolečine in radosti, spomin na uničenje in radost ustvarjanja. Sicer kristalno čista zvočna slika je ravno v pravih trenutkih zamazana in ukrivljena, da skozi številne sloje zaznamo koščke zgodovine muzike, kakor tudi odbleske njene prihodnosti. In nič se ne bomo čudili, če bodo Tamikrest, tako kot doslej, iz albuma v album rasli in dosegli status ene najboljših rockovskih zasedb sploh, ne glede na geografsko poreklo.