Planet Mu, 2012

V današnji Tolpi bumov bomo vrteli album Da Mind Of Traxman, prvi dolgometražec enega veteranov juke scene, Corneliusa Fergusona alias Traxmana. Kot ustanovitelj dolgožive ghetto house ekipe Geto DJz in pripadnik novodobne footwork sile Ghettoteknitianz je po dveh desetletjih dejavne prisotnosti v glasbenem podzemlju neposreden simbol mostu med dvema, morda celo tremi generacijami čikaške plesne glasbe. Traxmanove korenine segajo globoko v zgodovino soula, funka in housa (njegovo enciklopedično poznavanje zgodnje čikaške house scene se sliši tudi v njegovih občasnih mixih, ki pa jih je potrebno iskati na Soundcloudu pod imenom Corky Strong); zaradi strastnega zbiranja vinilk ga na južni strani Chicaga smatrajo celo za neke vrste zgodovinarja in ni presenetljivo, da je prav on priskrbel večino samplov, ki jih je moč slišati v juke klasikah.

Sample - poudarjeno - je namreč eden osnovnih, a hkrati najvidnejših gradnikov hiperkinetične zvrsti, imenovane footwork. RP Boo, ustanovitelj estetike, razlaga, da je ena najpomembnejših kvalitet dobrega producenta zvedavo uho. Uho, ki sliši vse zvoke in vse zvoke prepozna kot potencialno glasbo, ki jo s svojim instrumentom - MPC-jem - skuša zapisati v arabeskno klic-odziv zgodbo. Footwork sample v kompoziciji tako igra prvenstveno vlogo odgovora na odmev preteklosti, v času digitalizacije morda celo na odmev odmeva plesne kulture z eno najbolj bogatih zgodovin. Korenine čikaške glasbe so nedvomno plesne in ples je razlog, da je ta glasba, takšna kot je, sploh nastala: ritmično nekonvencionalna, surova in kontraintuitivna.

Takšen bi bil tudi ustrezen opis današnje Tolpe bumov - albuma Da Mind Of Traxman na založbi Planet Mu, ki je zbir 18 rezov futurističnega footwork soula, ki v primerjavi z dosedanjimi dosežki scene teče presenetljivo gladko od začetka do konca. Ključ do uspeha se skriva predvsem v Fergusonovem prefinjenem občutku za izbiro samplov. Znotraj enega samega komada se namreč znajo prekrivati drobci Jamesa Browna, Princa ali acid housa. Skozi sinkopirano, ponorelo drgetanje se producent ne boji spustiti niti tako očitnih referenc, kot sta AC/DC ali brata Mizell. Jecljajoči, prašni in na videz v neskončnost loopani zvočni koščki valujejo iz komada v komad ter oblikujejo nepregledno gmoto, iz katere Traxmanu uspe iztisniti sladko soul plazmo, ki jo obenem neusmiljeno podloži z enimi najbolj kaznovalnih plesnih vzorcev zadnjih let.

Ploščo vseskozi preveva zavidljiva, skorajda špartanska mera zadržanosti in nadzora, ki je pri tako divji zvrsti, kot je footwork, nismo vajeni; je pa razumljiva posledica zrelega in premišljenega kompozicijskega čuta, ki ga je skozi leta in leta predanega poslušanja in produciranja kakovostne glasbe razvil Cornelius Ferguson. Plošča Da Mind Of Traxman, ki je že kandidatka za eno plošč leta (pričakujemo še en Traxmanov album letos!), nam tako kaže precej jasnejšo in lepšo sliko footworka, kot smo jo prvič ugledali: footwork samplanje ni everything-goes; agresivna ritmika mora biti umerjena in bas, čeprav ga je ogromno, ni tisto, okrog česar se ples vrti; ples se vrti okrog tistega, kar se skriva nekje na levi polovici prsnega koša in kar Traxman vztrajno in predano ponavlja skozi vseh 57 minut plošče: okrog srca.