V ponedeljek, 17. 9., bo Fakulteta za humanistične vede v Kopru gostila profesorja Russella Goodmana, ki bo predaval o ameriškem filozofu Stanleyu Cavellu. Ker je Cavell pri nas popolnoma neznan, sramotno prezrt mislec, bomo ob tej priložnosti v grobih obrisih predstavili nekatere osrednje motive kompleksnega mišljenja tega velikana ameriške filozofije, literarne in filmske teorije.

Cavell izhaja iz ameriške filozofske tradicije, iz transcendentalizma in analitične filozofije, vendar se v nasprotju z večino svojih ameriških sodobnikov vseskozi spogleduje z evropskim filozofskim izročilom. Še več: nemalo ostrih besed je izrekel zoper filozofe, ki se naslanjajo na scientizem in so zaradi znanstvenih pretenzij po njegovem mnenju premalo kulturno osveščeni, preveč specializirani, gluhi za filozofsko izročilo, posledično pa v varnem zavetju univerze popolnoma kulturno nerelevantni.

Cavell je sicer učenec angleškega filozofa Austina, predstavnika tako imenovane “filozofije vsakdanjega jezika”, vendar je na oblikovanje njegovega mišljenja kakor razodetje vplivalo branje Wittgensteinovih Filozofskih raziskav, te nenavadne filozofske drame, v kateri spremljamo intenzivni dialog med prvoosebnim pripovedovalcem in skušnjavskim glasom metafizike in skepticizma, ki noče in noče utihniti. Raziskave razume kot nadvse ploden spopad moderne filozofije s svojo preteklostjo, s tistim, čemur običajno rečemo metafizika, spopad filozofije same s seboj, preko katerega se uspe ta na novo definirati.

Cavell je ravno z branjem Raziskav, ki so po njegovem mnenju skoz in skoz zaznamovane z grožnjo skepticizma, prišel do spoznanja, da je skepticizem vedno prisotna možnost razuma, v sam razum je že vpisana težnja, da spodbija sam sebe. Zato za Cavella skepticizem ni obskurna provokacija kakšnega filozofskega burkača, stranpot moderne epistemologije, temveč v grožnji skepticizma vidi glavno potezo novoveškega mišljenja; pred njo so se znašli filozofi, kot so Descartes, Hume, Kant, Wittgenstein, Heidegger, njen odmev vidi tudi v Shakespearjevih tragičnih junakih, v Emersonovi tihi melanholiji, v Thoreaujevem mirnem obupu, v Beckettovih dramah.

Po Cavellovem mnenju je vzpon skepticizma neločljivo povezan z novoveškim enačenjem spoznanja in gotovosti, z novoveškim ostrim ločevanjem med mislečo substanco in zunanjim svetom. Tako je zazijala zev med človekom in svetom, kasneje med jezikom in svetom, med človekom in človekom, zev, ki se je nakazovala že prej in jo je spretno izkoristil skepticizem. Filozofija je ni znala zakrpati drugače, kakor da se je odvrnila od vsakdanjega človeškega sveta, vsakdanjega jezika in vsakdanjih prepričanj, v katerih je videla izvor problema. Zatekala se je v metafizične spekulacije, mogočne pojmovne zgradbe, umske sanjarije, ki pa so bile popolnoma odtujene od človeškega sveta. Zato Cavell ta novoveški impulz imenuje kar zanikanje človeškega.

In ravno v Wittgensteinovi filozofiji vidi Cavell nadvse ploden način spopadanja na eni strani z metafizičnimi spekulacijami, na drugi pa s skepticizmom. Po Cavellovem mnenju je Wittgenstein doumel, da sta metafizika in skepticizem naravni možnosti razuma, saj izhajata iz samega jezika, ki neizprosno vsiljuje določene podobe in poglede. Spoznal je, da je jezik tisti, ki začara razum in ga sili v spekulacije, zato se je metafiziki in skepticizmu uprl na polju jezika, sklicujoč se na vsakdanji jezik. Saj vemo, vsa filozofija je kritika jezika.

Vendar Wittgensteinovega sklicevanja na avtoriteto vsakdanjega jezika ne smemo razumeti dobesedno, kot sklicevanja na normo, temveč kot iskanje izgubljenega skupnega človeškega sveta, to je vsakdanjega. V ozadju njegovega filozofiranja je namreč prepričanje, da jezik, medsebojna uglašenost ljudi v besedah, ne temelji na ničemer drugem kot tem, da ljudje delimo skupno “življenjsko obliko”.

Cavell se sicer zaveda, da je Wittgenstein postavil jezik na majava tla, na “tanko mrežo nad breznom”, in da njegova filozofija ne bo prepričala tistih, ki verjamejo, da se bo jezik razblinil v nič, kolikor ne bo metafizično utemeljen. Vendar je hkrati prepričan, da je vrnitev v vsakdanje, iskanje tega izgubljenega domovanja, edina možnost sodobne filozofije. Zato lahko njegovo celotno filozofijo razumemo kot poskus, kako se ponovno naseliti v vsakdanjem človeškem svetu, ki edini osmišljuje naše besede, naša prepričanja. Kako živeti z resnico skepticizma.

Z varne pozicije gotovosti je o grožnji skepticizma razmišljal Urh Vele.