Na Gibanici, slovenski sodobnoplesni platformi, smo se tokrat ustavili pri treh dogodkih: energični predstavi »Balet upora«, eni izmed okroglih miz, na kateri je bilo govora o domačih umetniških kolektivih na področju plesa in scenskih umetnosti, ter interdisciplinarnem delu »Neavtorizirano«, ki spreobrača vloge performerja in njegovega opazovalca.

»Balet upora« je drugi solo performans Leje Jurišić, ki ga je koncipirala skupaj s Petro Veber. Na tleh odra Linhartove dvorane Cankarjevega doma sta nas dočakala zemljevid Evrope, narejen iz bankovcev, in performerka, ki je koketirala s podobo klasične baletke. Dogajanje se je začelo sunkovito in nadaljevalo v intenzivni, brezkompromisni maniri. Baletka v belem je ves čas vztrajala pri gibih, ki so po svoje ironizirali balet in ples, obenem pa se je zdelo, da jo ravno gib - enkrat izjemno natančen, drugič zmeden – vzdržuje pri življenju. Ali bolje, da ji omogoča preživetje. Balet je služil prej kot kulisa za resnično politiko, ki se dogaja in še kako pozna na neki osebni ravni.

Zgovorno zvočno ozadje je bila silovita glasba iz dadaističnega filma Ballet Mécanique iz leta 1923. Mehanski zvoki so poudarili krizo eksistence, ki jo je izžareval performans. Eksistenčna kriza je bila uprizorjena tako na osebni kot na družbeni ravni. Umetnost se je za trenutek še enkrat zazdela odvečna. A ravno v tej odvečnosti umetnosti – ki jo reproducirata tako kapitalistični sistem kot tudi nenehna in vsakokratna transformacija osebnega stanja – je performerka našla tisti moment, ki performansu dâ nek specifični libido. Navezava na »Zagovor na zofi« - performans, ki ga izvaja v tandemu s Tejo Reba - v obliki povzetega smeha in elementov kostuma je diskretno poudarila performerkino ustvarjalno kontinuiteto.

Neoliberalna Evropa in še bolj neoliberalna Slovenija sta nedvomno entiteti, vredni upora. To je v komadu »Balet upora« vidno, slišno in skoraj otipljivo. Neoliberalni fašizem je vrisan v mapo, tisto na odru, kot tisto mentalno, vprašanje je le, kaj pri tem počne umetnost. Zdi se, da je to pravzaprav osrednje vprašanje performansa. Ob precej jasnem kritičnem statementu protagonistke je odprt prostor za dvom o poziciji umetnosti v neoliberalnem stanju. Dekadentno je tukaj destruktivno, morda tudi samodestruktivno. So se trideseta vrnila v 21. stoletje, da bi nas spet opozorila na nujnost političnega v performativnem?

Performerka se v nekem trenutku usede za računalnik in med drugim prebere 7. člen Ustave Republike Slovenije: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.« Ne preostane ji drugega, kot da se zapisanemu iskreno nasmeje. Človek se pač mora smejati, ko prebere kaj takšnega, če hoče ohraniti – recimo temu – dostojanstvo. Umetnost je tista, ki nas ohranja pri življenju, a nas prav tako po svoje ubija. »Balet upora« je pokazal na obe plati umetnosti, predvsem pa opozoril na eksistenčne pogoje ustvarjanja. Ironija, paradoks, strast, bruhanje in humor so se mešali na odru. Telo je bilo samo s seboj in si iskalo poti samouresničitve in preživetja. Ki jih še kako mora iskati tudi izven odra. Politika je balet upora oblekla v belo baletno krilo, a mu ga je kmalu tudi slekla. Kar nikakor ni slabo, saj smo se tako gledalci kot performerka še bolj približali politiki in celo slutili njene prihodnje prelevitve iz odrskega v neke druge, manj formalne prostore.

Iz abstrakcije fragmentarnega prikaza »Baleta upora« se bomo sedaj premaknili k bolj prozaični, toda nič manj pomembni temi, ki jo je odprla letošnja Gibanica. Gre za okroglo mizo z naslovom »Časi in razlogi umetniških kolektivov v plesu in scenskih umetnostih«. Moderiral jo je Rok Vevar, udeležili so se je različni performerji, plesalke, ustanovitelji kolektivov in teoretičarka. Uvodoma je moderator predstavil nekaj splošnih in specifičnih mest iz zgodovine plesnih kolektivov, sledil pa je bolj strukturiran pogovor predvsem o načinih delovanja domačih kolektivov, kjer se je izhajalo iz osebnih izkušenj prisotnih. Eno izmed vprašanj Roka Vevarja se je nanašalo na sam proces pogajanja med akterji:

// v posnetku //

Primož Bezjak in Katarina Stegnar sta govorila o pogojih delovanja v skupinah Beton Ltd., Betontanz in Via Negativa. Bezjak je izpostavil fenomen postopne vzpostavitve čistih medsebojnih odnosov zaupanja do stopnje, ko performerji lahko razumejo drug drugega, ne da bi se pogovarjali. Stegnar pa meni, da kolektiv nujno pomeni horizontalno organizacijo sodelovanja in ustvarjanja, zanimivi pa so bili nekateri detajli o načinu dela Beton Ltd., ki jih je izpostavila tekom pogovora:

// v posnetku //

Bezjak je tudi primerjal delo v instituciji in izven nje, izhajajoč iz osebne izkušnje:

// v posnetku //

Miha Pribošič in Goran Bogdanovski sta govorila o pristopu in organizaciji dela Fičo baleta:

// v posnetku //

Luke Dunne je govoril o svojih izkušnjah dela v že povsem profesionalizirani En Knap Group:

// v posnetku //

Martina Ruhsam, ki se teoretsko ukvarja s kolaborativnimi praksami, je izpostavila razliko med kolektivom in kolaboracijo. Zanjo je kolektiv nekoliko ideološko nabit izraz, kolaboracija pa primerneje odraža sodobne produkcijske načine:

// v posnetku //

Andreja Vezovnik iz gibalne skupine Bitnamuun, sicer pa asistentka na Fakulteti za družbene vede, je med drugim opozorila na shizofrene delovne pogoje na področju plesa, ki so kot vemo pogosto izrazito prekerni:

// v posnetku //

Okrogla miza je ponudila delni vpogled v delo domačih umetniških kolektivov, delujočih na področju plesa in scenskih umetnosti. Osnovni vtis je bil, da že prevladujejo poskusi mrežnega organiziranja umetnic in umetnikov, ki ima v nekaterih primerih značilnosti horizontalnih povezovalnih praks. V vsakem primeru je opazna tendenca h kolektivnemu organiziranju od spodaj, kar še zdaleč ne pomeni, da bi specifične organizacijske in vodstvene sposobnosti posameznih ustvarjalcev, udeleženih v procesu, morale biti odpravljene. Takšno organiziranje je precejšen izziv, ponavadi vzame veliko časa, so pa njegovi rezultati pogosto enkratni, saj že iz odrske pojavnosti protagonistov lahko beremo nehierarhičnost njihovega ustvarjalnega procesa. Kar je recimo bilo vidno v primeru predstave »Rečem, kar mi rečejo, naj rečem« skupine Beton Ltd., o kateri smo na Radiu Študent že govorili.

Zdaj pa prisluhnimo Gregorju Kamnikarju iz kolektiva Federacija ob njihovem projektu »Neavtorizirano«. V okviru Gibanice so ga izvedli na Stritarjevi ulici pri Tromostovju, izhajajoč predvsem iz vsakdanjih uličnih situacij. Gre za specifično raziskavo območja med umetnostjo in vsakdanom:

// izjava v posnetku //

Plesni eksperiment »Neavtorizirano« se je torej fokusiral prej na gesto kot na dogodek, na ples kot način obnašanja, na transfer oziroma prosto preskakovanje podobe in giba med različnimi akterji v javnem prostoru.