Ex ponto se je zaključil s predstavo 55+, ki je bila izbrana za najboljšo predstavo s strani občinstva. S predstavo, ki bi ji mogoče veliko bolj pristajala oznaka kulturni dogodek.

V osnovi je bila ideja predstave zelo preprosta. Šeparovič si je zamislil generacijo 55+ prek treh konceptualnih sklopov. Prvi je predstavljal želje, ideje, predstave posameznikov o zadnjem trenutku življenja in s tem v percepcijo o resničnosti generacije 55+ lansiral idejo 'koncentriranega' zavedanja o rapidnem minevanju teh ljudi.

Sklop, ki je sledil, zaznamujejo zgodbe, anekdote, prizori, ki so njihova življenja najbolj zaznamovali. Pomenljivo jim je bilo prisojenih toliko sekund, kot so posamezniki stari; torej med 55 in 88 let.

Omenjena tematsko povezana sklopa nas zasujeta s triintridesetimi zgodbami in triintridesetimi prekinitvami, ki jih kamera venomer povečuje in podaljšuje še na projekcijsko platno v ozadju. Ta očiten dokumentarni efekt razbije potencialno pripisovanje kakršnekoli 'fikcijskosti' in 'dramskosti' dogajanja na odru. S tem pa Šeparovič in ekipa postavijo učinkovito in preprosto zasnovo šova, zabavnega kulturnega dogodka.

Katera zgodba bo nasmejala, razjokala, pretresla najbolj? Katero življenje je bilo polnejše, bolj fascinantno, bolj romantično, bolj trpeče? A zanka, ki te ujame, je preciznejša. Lovi namreč na a la carte pripravljenem cinizmu.

Šeparović specifično sooči publiko z minljivostjo generacij, čemur sledi dobra doza življenjskih anekdot. Zaporedje sklopov inherentno usmeri reflektorje na konceptualizacijo dotičnih generacij: življenje je ostalo v preteklosti, vse, kar ostane za prihodnost, je smrt. Ta subverzivno in cinično nakazana misel prek posameznih zgodb dobi žlahtnejše vrednosti.

Tovrsten prehod napeljuje na tretji sklop predstave, ki aludira na srečanje stranke HDZ v letu 1990. Vrstijo se govori, pritrjevanja in oporekanja. Masakriranje politike se ob splošni kritiki in črnogledosti postavlja tudi prek samoreflektivnih momentov. Oni, generacije 55+, so tisti, ki so zavozili potencialne možnosti ob osamosvojitvi Hrvaške. Zakaj bi mladi gradili na njihovih izkušnjah, saj jim nimajo ponuditi nič drugega razen nemoči in strahopetnosti? A kar to ubesedeno bedo zakoliči, je zavedanje dejanskosti.

Cinično napeljevanje prvih dveh sklopov in širše politične percepcije tretjega sklopa se povežejo v dispozitivni vrzeli posameznika v sistemu. Vrzel se dogaja na mnogih ravneh, a najočitnejša je ravno tam, kamor ne posamezniki ne kolektivi ne sežejo več. Ta je perverzno tempiranje življenj s strani trga. Decentralizacije možnosti, pravil in zapovedanih načel, ki jih ta narekuje, razbijajo možnosti občutnih sprememb, pri tem pa miniaturne premene, ki uspejo, ostajajo na ravneh individualnih odločitev. S tem entiteta naroda kot nekega prisilno naturaliziranega kolektiva pade. A kaj, ko se zruši ravno kolektivnost v solidarnosti in ne entiteta naroda, ustvarjena na principih skrajnega domoljubja, ksenofobije in kvazipolitike.

S Šeparovičevim projektom 55+, ki je združeval delavnice, predstavo, sledil pa bo še dokumentarec, se majhna skupina izključenih generacij vključuje v skupinske dejavnosti. Solidarnost na mikroravni premika življenja teh posameznikov.

S tem pa se razkriva še druga možnost videnja projekta, ki je bila izražena v zaključnem pogovoru po predstavi. Delavnice, sama predstava in druženja so ljudi pripravili do prestopanja svojih tragik ali negotovosti – do prestopanja mej. Zato poleg celotne konceptualizacije dogodka, ki seže dlje, obstaja občutek terapevtskega gledališča. Ta edina eksplicitna referenca na expontovsko vprašanje »kje je meja?« ob širši kontekstualnosti predstave izgubi svoj morebiten čar.

Dispozitivno verzel 55+ je iskala Sonja, 55-.