Pia in Pino Mlakar sta bila reformatorja slovenskega baleta. Rosana Hribar in Gregor Luštek se jima v predstavi Korak v dvoje po Pii in Pinu spoštljivo priklanjata in hkrati nadaljujeta z lastnim svobodnim raziskovanjem plesne umetnosti. Pino Mlakar je kot mladenič veliko razmišljal o umetnosti, o čemer piše v svoji knjigi Srečne zgodbe bolečina, iz katere črpa tudi predstava Korak v dvoje. V svoji knjigi se Mlakar odločno postavi nasproti konservativni in po njegovih besedah sklerozni umetnosti. Umetnik mora vedno iskati nove, še neprehojene poti. 

Mlakarjev balet Lok iz leta 1939 je osnova, je začetek predstave. Ponovno se realizira v izvedbi mladega baletnega para, ki koreografijo izvaja pod nadzorom in strogim očesom starejšega para Mlakar, ki ga v predstavi upodabljata igralca in zakonca Ostan. Gledalec dobi občutek strogosti in rigoroznosti baletne tehnike. A hkrati tudi občutek miline in predanosti, skoraj metafizične zavzetosti plesalcev.

Baletna vizija Pina Mlakarja je bila za slovenski predvojni čas in prostor radikalno nova. Ko je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja hodil gledat opero in redke baletne predstave, ga je močno zmotila zabavna nota baleta, ki je bila po njegovi oceni edini smoter takratnih koreografov. Zavrnil je ceneno erotičnost telesnega gibanja in v sebi ustvaril nov imperativ plesne umetnosti, ki bo raziskovala spoj duše in telesa na podlagi stebra lepote in resnice. Golo razkazovanje plesalčevih spretnosti brez globlje konceptualnosti se mu je priskutilo. Hkrati pa moramo omeniti, da nikoli ni odstopil od nujnosti tehničnega plesnega znanja. Plesalec mora imeti usposobljeno telo, a to je šele prvi in nikakor ne edini pogoj za umetnino. 

Začetno baletno apoliničnost v predstavi Korak v dvoje prekine vdor petih sodobnih plesalcev, ki prinesejo na oder popolnoma drugačno občutenje in bolj dinamično, celo kaotično gibalno energijo. Za bolj plastičen prikaz navajamo citat Randyja Martina o sodobnem plesu: »Dihanje, vdihavanje celotnega prostora, izdihavanje za boljše prilagajanje. Prevračanje. Kroženje. Glava se vrti, medtem ko se spodnji del telesa pogreza. Vzorčeno, vendar nikoli ponavljajoče se pospeševanje ritma gradi, valuje in se vrtinči. Telesa se še vedno zaganjajo eno ob drugo. Priteg, odteg, umik, napad.«

Plešejo tri plesalke in en plesni par. Pino Mlakar baje ni nikoli plesal duetov z drugimi plesalkami, razen s Pio. Čeprav njegova delna reinkarnacija v vlogi Gregorja Luštka občasno vstopa v kratke stike z ostalimi soplesalkami, se globlje vezi stkejo samo med njim in Rosano Hribar. Ostale tri plesalke se svobodno gibljejo po prostoru in včasih bolj, včasih manj nasilno vstopajo v prostor Drugega.

V predstavi tako gledamo tri umetniške pare treh različnih generacij. Sintezo igre, plesa, petja in refleksije o umetnosti predstavlja starejši par Ostan, zreli duet Rosane in Gregorja se z vso svojo bitjo predaja iskanju novega plesnega izraza, baletno tradicijo pa nadaljujeta mlada baletnika Petra Zupančič in Jan Ravnik. Ko na sceno vstopi solistka, plesalka flamenka Ana Pandur, postane ozračje nabito s strastjo. Gibi flamenka so energični, izražajo močna čustva, ki pokrivajo širok spekter od nedolžne privlačnosti do skrajno demistificirane telesne erotike.

Mlakar je v svojih razmišljanjih prišel do sklepa, da mora biti umetnost nekako prečiščena, skrajno etična: zakon je triada lepote, dobrega in resnice. Zavračal je ceneno erotično zabavo ali zgolj reprezentacijo tehnične virtuoznosti plesalcev. Njegove ideje gredo v smer Badioujeve misli: Umetnost 20. stoletja je refleksivna, zaveda se svojega procesa ter upodablja razliko med realnim in dozdevkom. Tudi Pino Mlakar je od umetnosti terjal refleksijo o sami sebi.

Mlakarjevi pogledi na plešoče telo pa so v določenih točkah za današnji čas precej konservativni. Tega se Korak v dvoje zaveda. Mlakar se je tako bal poceni razkazovanja telesnosti, da je obsodil vsako erotično občutenje na odru. Strogo je ločil eros od erotike. Hkrati je strogo ločeval moškega plesalca in žensko plesalko. Randy Martin piše o vprašanju spola plešočega telesa in ugotavlja, da se ples lahko upre starim delitvam in simbolom moči ravno s tem, ko se odmakne od reprezentacije in tehnike. 

Predstava Korak v dvoje se ne izogiba erotičnim momentom, ki na trenutke zaidejo celo v polje lezbičnega. Tradicionalno baletno delitev na žensko in moško vlogo podira predvsem trio plesalk sodobnega plesa. Kaja L., Kaja J. in Jana predstavljajo plešoča telesa, ki se pod vplivom raznoraznih medsebojnih impulzov in omejitev gibljejo po prostoru in vstopajo v interakcije. Hkrati se zdi, kot da trojica obdaja ostale plešoče pare in solistko flamenka.

Upodabljanje erotike na odru je na trenutke pospremljeno celo s humorjem in ironijo. Rosana si privošči intimni moment, ki spominja na orgazem, opremljen z nenavadno patetiko. Hkrati plesalci preidejo v močan patos in eden za drugim s skrajno bolečino in ironiziranimi gibi pomrejo. Labanova šola sodobnega plesa, ki sta jo obiskovala Mlakarjeva, je gradila na impulzu. Skozi predstavo se večkrat ponovi impulz kihanja, ki plesalce sili v krčenje telesa in deluje humorno.

Zaključek je skrajno banalen. Zdi se, da so ustvarjalci hoteli predstaviti skupno ljubezen do plesa, ki je vodila vse udeležence. Postavijo se v krog ter z navijanjem in ploskanjem eden drugega spodbujajo k navidezni sproščeni plesni improvizaciji. Stvar nekako ne deluje, ker je očitno, da so gibi povsem naštudirani in zato v nasprotju z zastavljeno situacijo. Vseeno pa prepriča osnovna ideja, ki je bila vsem v navdih, in sicer iskrena strast do plesa.

Predstava Korak v dvoje tako ni zgolj reprezentacija koreografij para Mlakar. Ustvarjalci predstave z njima skušajo tudi polemizirati in na ta način ustvariti novo pokrajino plesne in gledališke umetnosti.

Pokrajino plesa je obiskala Tjaša Mislej.