Francoski režiser Guillaume Vincent je na odru Cankarjevega doma ludistične in nadrealistične vsebinske elemente zapakiral v nezanimive dramaturške in režijske rešitve. A začnimo na začetku.

Scena je predstavljala hotelsko sobo nekega ekskluzivnega hotela, ki je svoje najboljše čase ravno preživel. A ti še vedno rezonirajo med temnimi, nekdaj elegantnimi stenami. Sobo dopolnjujejo kopalnica, balkon in hotelski hodnik. V tej kontekstualnosti se vrstijo prizori; mama in hči, ki sta iskali zatočišče, mama in sin s travmirano osebnostjo, smrt otroka, polsestri, ki sta prišli na tretjo poroko njunega očeta, samomor, nasilna utopitev partnerice v kopalni kadi itd.

Ozračje dogajanja je dopolnjevala osvetlitev, ki je melodramatično potencirala ludistične in nadrealistične vsebinske elemente ter kazala na neizrazito groteskno, včasih tudi histerično fantazijskost. Ta v trenutkih eksplicitno prikazanih nevroz ali pa travm karakterjev vstopi v nezavedne pasaže posameznikove osebnosti.

Režiser, ki je ravno tako avtor dramskega teksta, se je, kakor je omenil, v nadrealističnih, ludističnih, absurdnih in psihološko prevratnih elementih predstave navezoval na filmske režiserje, kot so Bunuel, Fassbinder in Bergman. A atmosferična in vsebinska aludiranja ga ne zaustavijo, gledališču se je namreč želel približati z Bunuelovo filmsko režijo.

To bi lahko zelo okrnjeno povzeli kot procesijo dolgih kadrov, kjer se ti ohranjajo tudi pri odhodu središčnih akterjev iz kadriranega prostora, kar kot mehak prehod nakazuje naslednji kader. Med seboj kadri niso vedno neposredno povezani, vendar se sovpadanje čuti v efektu spontanega toka. Zelo podobno je tudi s prizori v predstavi. Odmev glasu, ki odmeva v naslednji prizor, truplo, ki obleži na tleh hotelske sobe, in drugačni podobni prijemi prehodno povezujejo prizore, četudi ti med seboj niso neposredno povezani.

Vendar pri Vincentu plastenja prizorov ni zaznati v mojstrski izvedbi kot pri vzporejanih režiserjih; pač pa zaradi Vincentove želje po jasnosti ta potencial plastenja prekinjajo povezovanja prizorov na ravni očitnega - artikuliranega. Posledica takšnih vložkov je razpadla ekspedicija v svet fantazije in nezavednega. Vse ostane na ravni mlačnih premeščanj, ki ne prenesejo prevelikih zgodb.

A še očitneje kot režijski postopki predstave, ki jih sicer lahko povežemo z Bunuelovimi filmi, se predstava hote ali nehote vsebinsko nanaša na lynchevsko estetiko nezavednega. Torej vizualno nadrealističnega, ki izvira iz travmatiziranih razcepljenih osebnosti karakterjev.

Vendar slabega teksta ne zmore odrešiti ne režijsko ne vizualno navezovanje na filmske mojstre. Vizualne elemente nadrealističnega in plastenje situacij, ki bi občutek nezavednega in sanjskega povzdignile preko mlačnega odrskega dogajanja, prekinejo tudi navezave na aktualno dogajanje.

Slednje se kaže z lutko, ki spominja na Strauss-Kahna, ali z ironičnimi samoreferencialnimi prebliski v prizoru režiserja in igralke o režijskih pristopih uprizarjanja prizora samomora ene izmed polsester. Navezava na aktualnost, tako kot preočitno navezovanje prizorov na raven artikulacije ter manjkajoče plastenje med režijskim pristopom in semantičnim delom, samo še dodatno razbija možnosti za učinkovito upodobitev in uprizoritev nezavednega. Aktualna resničnost, ki jo Vincent vpeljuje, je namreč površna, nedodelana. V predstavo je vpeljana kot slab humor.

Zdi se, da vsi nedovršeni prijemi v predstavi sporočajo nič drugega kot to, da je režiser okleval in ostal v razdelku skromne zmernosti.

Da bi ta noč padla, je čakala Sonja Zlobko.