Diplomska predstava študentov AGRFT-ja je želela zadeti pravi čas z Ivesovim tekstom, naslovljenim ravno tako - Zadet pravi čas. Avtor je z enodejankami, zbranimi pod taktirko Časa, vstopil v gledališki svet, prav tako pa so ga te katapultirale med bolj poznane sodobne ameriške avtorje. In bil je občutek Amerike, če skorajda cinično pogledamo uprizoritev. Natančneje, občutek malega neodvisnega teatra nekje sredi Brooklyna  bi bil eden izmed teh romantiziranih povzetkov črne, minimalistične scene in v esenci transparentno ponujenega dogajanja, ki sloni na želeno norčavemu tekstu, spogledujočemu se s plitvinami našega časa.

Enodejanke, združene pod naslovom Zadeti pravi čas Davida Ivesa, niso nič posebnega. Preprosto sidriščijo v površni zabavnosti in nekajkrat posežejo v malomeščansko eksistencialno malodušje. Uprizarjanje malomeščanske izpraznjenosti in duhovitosti sofisticiranih posameznikov ironično namiguje, da nikoli ni moč zadeti pravega časa. Šele takrat, ko v kontinuiteti variacij prestopijo mejo ciničnosti, z uprizoritvijo vstopijo v neulovljivost časa, ki zadane srčiko novodobne problematike. 

V osnovi sta prvi dve uprizorjeni enodejanki močno spominjali na Queneaujeve [KƏINOJEVE] Vaje v slogu, kjer se dogodek replicira z različnimi interpretacijami, ki slonijo na variacijah izhodiščnega dogodka. Slednje so si različne po atmosferskosti, slogu, zvrsti ipd., a pri enodejankah Ivesa se variabilnost dogajanja osredotoči predvsem na atmosfero, kar je za dramski tekst razumljivo. Tudi tretji tekst se je z dialogom čustveno razbitih partnerjev poglobil v zadušno izpraznjenost, medtem ko je zadnja enodejanka aludirala na glasbene kompozicije Philipa Glassa. Slednja je v segmentih prehajala z gole parodije teksta na minimalizem Glassovih kompozicij, v kreativno uprizoritev na odru.  

Če zadenemo žebljico na glavico, čas je vendarle malo prevelik zalogaj proti žebljičku, so enodejanke Ivesa precej nezahtevne za uprizoritev. Kontekstualnost je ubesedena, torej gledalca v prostor prepričajo besede, te pa razpolagajo tudi z duševnimi stiskami in norčijami. Nekaj več izurjenosti je potrebno pokazati pri besedičenju, hitrih premenah v artikuliranih stališčih in v zadnji enodejanki, naslovljeni Philip Glass kupi štruco kruha, pri gibalnih in glasovnih sposobnostih. Skratka v teh pogledih je izbira teksta za diplomsko predstavo izredno 'prijazna'.



Golob se je z režijo nepretenciozno uprl na igro, ki jo je na odru dovolj učinkovito prikazalo sedem igralcev. Variabilnost teksta je namreč izostrila fokus na metamorfoze izraznosti igralcev in dovolila v ospredje tisti veščini, ki jo nekateri tako radi pripisujejo igralcem – biti v trenutku. Ali zadeti pravi čas, če se kontekstualno navežemo na izhodišče. Prav tako je prostor ostal neizrazno pogreznjen v vsebino, kot že omenjeno, in doprinesel k izpostavljanju igre.

Uprizoritev enodejank bi lahko označili z dvema nasprotnima, a dopolnjujočima sklopoma. Prvi bi se skrival pod geslom minimalizem in drugi pod geslom nasičenost igre, ki so se jima izognile vse komponente samoreferencialnosti in dokumentarnosti, kot bi ob našem zadetem času morebiti pričakovali. In ne glede na ta izmik časa se je predstava prav zadovoljivo sklenila ravno v nepričakovani izčiščenosti in skorajda šolskemu primeru fine igre.

V neafektiranosti se je spočila Sonja Zlobko.