UVODNIK

Sestanek, ki se je prejšnji teden zgodil pri predsedniku Pahorju, nam je znova pokazal, da je preživetvena inercija slovenskih političnih šefov prav neverjetna. Janši, ki v resnici neznansko uživa v sestankih, ki se mu jih kao ne da udeležiti, se vse skupaj zdi smešno. Upravičeno. Žerjav bi rad bil konstruktivna opozicija koaliciji s tridesetimi poslanci. Igor Lukšič po sestanku sporoči, da so tisti, ki menijo, da predsedniki strank niso zmožni dogovarjanja, v veliki zmoti – kot da bi to sploh še koga zanimalo in kot da ne bi vedel, da je njihov problem prav ta nikoli ovržena zmožnost še enkrat nasesti, se še enkrat usesti za skupno mizo in ob gnilih kompromisih še enkrat več razglašati, da je zmagal razum. Ljudmila Novak, če nadaljujemo, preprosto je. In že to je zanjo velik dosežek. Enako Karl Erjavec. Ki je in bo, a je zadovoljen z večno istim. Gregor Virant je nekoliko drugačen. On je bil, je, a vendar noče ostati isti, temveč se nadeja napredka – torej napredovanja po lestvici, prestopa v prvo kategorijo. Alenka Bratušek je tam, a je nihče ne jemlje resno, ker je zgolj predsedujoča, za kar se ima zahvaliti užaljeni veličini, ki se stricem ne pusti prepričati, da bi odstopil. In Borut Pahor – no ja, predsednik Pahor, ki je pridno poslušal napotke Zbora za republiko in si svoj urad okrasil z dodatnimi slovenskimi in evropskimi zastavami, še vedno ne more pozabiti svojega največjega uspeha, ureditve odnosov s Hrvaško. In zato danes, ko je strankam uspelo ustvariti problem iz samoumevnosti, zato danes, ko je strankam uspelo ustvariti problem iz ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe, ponovno meni, da bo rešitev tega zunanjepolitičnega problema sprostila čudežne energije, ki bodo Slovenijo popeljale iz krize.

Na drugi strani imamo proteste. Imamo množico, ki tega noče in ki tega ne more več gledati. A kaj zdaj? Kaj narediti, da bi izrečeni »ne«, ki ga sporoča množica, imel učinek? Intelektualna večina, torej tisti segment množice, ki meni, da množico razume, tisti segment, ki ga sestavljajo ugledni posamezniki tradicije osemdesetih, ki že od samega začetka množico, katere del so, obtožujejo, da je neartikulirana, ima o tem – recimo – vsaj približno idejo. Nekako bi bilo najbolje, če bi razpisali predčasne volitve, pri čemer bi se po idealnem scenariju volitve zgodile jeseni, s čimer bi se odprl prostor za artikulacijo idej in organizacijo razpršenih gibanj v politične subjekte, ustrezne sistemu parlamentarne demokracije.

V principu jih je mogoče razumeti. Situacija je nevzdržna in sprememba je nujna. Pa vendar se zdi, da jih pri tem – pa čeprav se v svojih nastopih izdajajo za realiste, za zagovornike floskule, da je politika umetnost možnega – vodi vera v odrešenje. Ko govorijo o artikulaciji gibanj v stranke, se v rabi množine pretvarjajo. Ne gre jim za mnoštvo novih strank, temveč za oblikovanje ene stranke, ki bo končno in tokrat zares stranka poštenih ljudi, stranka, ki se bo postavila kot vstajniška stranka, kot stranka, ki zavrača stare vzorce, korupcijo, kompromise itd. itd. Ko bo v parlamentu takšna stranka, bodo problemi izginili ali vsaj pričeli izginjati.

A v čem je problem? Pri oblikovanju takšne stranke, je videti, še vedno sledijo gesti, ki jo je v čisti obliki demonstrirala tribuna Društva pisateljev v Cankarjevem domu – torej gesti samovsiljenega kompromisa, v gesti tolerance do velikih imen preteklosti, ki jih ti progresivni levičarji domala v katerem koli drugem kontekstu ne morejo prenašati, a so sedaj, v času izrednega stanja, pripravljeni zamižati tudi na tretje oko, da bi le dosegli poenotenje zdravih sil. Smešen se jim zdi Zbor za republiko, ki združuje vse, ki dobro v srcu mislijo – a dejansko sami počnejo isto.

A seveda, kaj bi nam odgovorili, če bi jim to očitali? Rekli bi, da je to dandanes pač nujno. Ker bi se, prvič, z notranjimi prepiri zamerili ljudstvu, naveličanemu izpostavljanja nebistvenih razlik, obenem pa bi s tem, drugič, proizvedli situacijo, ko bi nastala veliko število malih in srednje velikih strank, ki bi bile na političnem trgu, ki ga definira 4-odstotni predvolilni prag, popolnoma nekonkurenčne. Glasovi bi se porazgubili, profitirale pa bi velike stare stranke. Kar poglejte, bi rekli, se ne spomnite Zaresa, se ne spomnite TRS-a, se ne spomnite vseh tistih strank, ki bi bile zmožne tvoriti alternativo, pa so v svojih realnih učinkih prinesle samo škodo, ker so šli glasovi zanje dobesedno v smeti...

Torej: če predpostavimo, da se bodo volitve sploh kdaj še zgodile, če torej predpostavimo, da se bodo volitve zgodile, še preden nas etablirane stranke prepričajo, da prave alternative ni, imamo navidez dve možnosti. Bodisi gremo z glavo skozi zid in oblikujemo večje število manjših strank, ki bodo obsojene na neuspeh, bodisi oblikujemo eno veliko stranko, ki bo sicer dobro v srcu mislila, a bo v svojem oblikovanju prisiljena sprejeti toliko kompromisov, da je ne bo več mogoče razločiti od etabliranih, namreč od etabliranih levih strank, katerih težave izvirajo iz natanko enakih prizadevanj po vnaprejšnjem kompromisu.

Pa vendar, morda obstaja še tretja možnost, namreč sprememba samih pogojev. Slaba kakovost sedanjih poslancev je pri vseh političnih akterjih sprožila idejo o večjem vplivu volilcev na izvolitev – kar naj bi dosegli s sprembo volilnega sistema, po katerem bi volilci v večji meri odločali o konkretnih osebah. A morda bi morali razmišljati v drugi smeri. Niso problem stranke kot take in ne bodo nas odrešili ljudje kot taki, ki bodo še vedno vključeni v stranke, ki morajo v idejo svojega preživetja vpisati 4-odstotni volilni prag. Morda bi se morali zavzeti za nekaj bolj preprostega in v bistvu samoumevnega: za radikalni proporcionalni sistem, za radikalno znižanje volilnega praga, denimo na približno en odstotek. Stranka, ki bi na državni ravni dosegla dober odstotek, bi v parlamentu imela enega poslanca, tista, ki bi dosegla dva odstotka, dva poslanca in tako naprej. In čeprav se na prvi pogled zdi, da bi s tem dosegli samo nepregledno razpršitev glasov, utopično situacijo samostojnih oseb, bi bilo končno število strank morda podobno, kot je zdaj. A spremenila bi se kvaliteta. Imeli bi stranke, ki jih ne bilo strah, da bi na volitvah dosegle manj kot štiri odstotke – zato bi se v svojih stališčih postavile bolj izrazito in bolj radikalno. In ko bi si upale narediti to gesto, bi bile na koncu morda presenečene. Deset ali dvajset odstotkov je mogoče doseči tudi s pametjo, ne le z gnilimi kompromisi in populizmom. In če te ponudbe ne bi sprejele etablirane stranke, ki so edine, ki bi takšno spremembo lahko sprejele? Nič hudega – tako bi vsaj vedeli, da lahko tvegamo tudi pod starimi pogoji. Zlepa, zgrda, kakorkoli. Ker če dobro pomislimo – večjega zanikanja demokracije in pluralizma si ni mogoče zamisliti.  

T. T.

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko

Glasba: Earl Bostic – Charade, Sonny Moore – Erase and replace.