Uvod v intervju s članom DAF

Ob koncu septembra se je mesto Kobane v severni Siriji znašlo v središču medijske pozornosti. V največji meri zato, ker se je znašlo na poti borcev Islamske države, ki aktualne geopolitične premike na Bližnjem vzhodu, ki jih v marsičem poganjajo imperialni interesi t.i. zahoda, vidijo kot sijajno priložnost za vzpostavitev lastnega gospostva nad milijoni prebivalcev v regiji. V času, ko so mediji Islamsko državo uradno razglasili za novega začasnega dežurnega sovražnika v vojni proti terorizmu, se je mestu Kobane obetalo, da bo deležno nesrečne časti, da postane idealna podoba krutosti Islamske države na ekranih in naslovnicah t.i. demokraticnega zahoda. Vešči geopolitični igralci bi to podobo zagotovo znali dobro vnovčiti za lasten račun.

Toda Kobane ni padel, zgodba o pogumnem odporu nekega mesta pa je za anarhistično javnost po celem svetu dobila intrigantno razsežnost, ko so do nas začele pronicati zgodbe o svojevrstnem eksperimentu, ki da se v sirskem delu Kurdistana razvija vse odkar je vojna v Siriji praktično suspendirala državne strukture na velikem delu njenega ozemlja. Anarhistične mreže, spletišča in forume so polne informacij o antikapitalistični politiki upornih skupnosti v provinci Rojava, kjer leži tudi Kobane, veliko je govora o ključni vlogi ženskih oboroženih enot pri obrambi mesta, ter o direktno-demokratičnih strukturah, ki so uspešno zapolnile politični vakuum, ki ga je povzročil kolaps sirske države. Optimistične pogled na Zahodni Kurdistan torej pravi, da imamo tam opravka z uspešnim in množičnim ekperimentiranjem z novimi političnimi strukturami, v jedru katerega je zavrnitev države, kapitalizma in patriarhata.

Na drugi strani navdihujoče informacije in novosti iz Rojave je vseskozi spremljala previdnost, ki je pogosto značilna za anarhistično gibanje. Vrstila so se opozorila, da si ne moremo privoščiti, da bi naša želja, da bi v Rojavi res šlo za radikalne družbene spremembe, povzročila, da bi kar odmislili realnosti geopolitičnih preurejanj, ki so v zadnjih letih razbili Irak in Sirijo, malo dlje pa na podoben način tudi Libijo. Nič nenavadnega ni, da pri marsikomu navidezno prekrivanje interesov med “našimi anarhističnimi tovariši in tovarišicami” ter med “t.i. zahodnimi demokracijami” upravičeno vzbuja nelagodje in občutke dezorientacije. Toliko bolj, ker boje v Kurdistanu desetletja zaznamovali avtoritarne proto-državne strukture, klasičen kult osebnosti in projekt nacionalne osvoboditve kurdskega naroda, ne pa denimo militantni feminizem ali skupnostni boj proti kapitaizmu.

V kontekstu te žive polemike znotraj anarhistične skupnosti pa je potrebno opozoriti, da so se številni tovariši in tovarišice konkretno odzvali na eskalacijo v Kobaneju, še posebej to velja za radikalna gibanja v Turčiji, ki imajo iz razumljivih razlogov precej boljši vpogled tako v stanje na terenu danes kot v zgodovino. Z zanimanjem smo tako sprejeli novice o tem, da sta se v obrambo Kobaneja aktivno vključili anarho-feministična iniciativa iz Istanbula in anarhistična organizacija DAF, zagotovo pa tidve iniciativi nista edini del organiziranega anarhističnega gibanja, ki je prisotno na terenu boja za Kobane.

V Črni luknji smo mnenja, da stvari nikoli niso enostavne in da je potrebno biti previden pri ocenjevanju tega, kar se dogaja daleč stran. Dovolj izkušenj imamo, da se zavedamo vse kompleksnosit in kontradiktornosti, ki so nujno del vsakega projekta radikalne družbene spremembe. Vemo pa tudi, da je pri razumevanju aktualnih dogodkov potrebno potrebno imeti ne samo odprte oči in trezno glavo, temveč tudi vroče srce.

O situaciji v Kobaneju ter še posebej o anarhistični prisotnosti v njem bomo sedaj v živo spregovorili s tovarišem iz že omenjene DAF. DAF je anarhistična organizacija v Turčiji, ki se je močno vpletla v boje v Kobaneju, zato si obetamo dobrih informacij iz prve roke, ki nam bodo pomagale razumeti aktualno dogajanje.

----------------

Varnost ni zločin!

V zadnji oddaji smo orisali posledice, ki jih je v Španiji imelo sprejetje v decembru sprejetega zakona, ki kriminalizira družbeno-politično delovanje. Njegove represivne zobe je policija že preizkusila v operaciji Pandora, ko je izvedla racije v več anarhističnih socialnih centrih in aretirala 15 ljudi.

Oblasti v priporu še vedno držijo sedem ljudi in to kljub temu, da so se »obtožbe«, pod krinko katerih je policija izvedla svoj brutalen posel, izkazale za popolnoma nejasne. Preiskovalni sodnik je med kronskima dokazoma, ki bremenita pridržane, navedel »produkcijo publikacij in obliko komunikacije«, natančneje: obsojeni naj bi uporabljali serverje za elektronsko pošto, ki imajo visoko stopnjo zaščite pred nepooblaščenimi posegi kot je na primer server, ki poganja Rise Up.net.

Za serverjem Rise Up, katerega uporaba je za španskega sodnika hudo obremenilna, stoji kolektiv, ki posameznikom in skupnostim v uporu kontinuirano zagotavlja varno komuniciranje. Na poskus kriminalizacije svojega delovanja se je odzval z izjavo, v kateri pravi, da je neokusno enačiti varovanje internetne zasebnosti s terorizmom. Dodajajo še, da so mnogi od varnostnih ukrepov, ki jih sami uporabljajo, uporabljeni tudi pri ponudnikih kot so Hotmail in Gmail, ključna razlika v delovanju Rise Up serverja, ki ga loči od ostale profitno orientirane ponudbe, pa je zaveza k ohranjanju zasebnosti komunikacije vseh uporabnikov. Nihče nima vpogleda v zasebne podatke uporabnikov, zadnja vrata ostajajo zaprta. Tudi za policijo in ostale državne vohljače.

Kolektiv Rise Up se zaveda, da kriminalizacija uporabe orodij za zagotavljanje zasebnosti vpliva na celotno akivistično skupnost in še enkrat poudarja, da je odrekanje temeljni pravici do zasebnosti zaradi strahu, da te označijo za terorista, nesprejemljivo.

Kdor bi rad svojo internetno komunikacijo ohranil zaščiteno pred državnimi vohljači se o konkretnih korakih zlahka poduči na riseup.net.