Ostani miren in me všečkaj

Ostani miren in me všečkaj

Oddaja
4. 7. 2014 - 15:00

Medtem, ko se predlog novega zakona o visokem šolstvu praši pod mizo in čaka novo vlado, da ga potegne na plan, se razprave o njem in širši tematiki izobraževalnega sistema nadaljujejo. Tako smo poslušali značilno predvolilno diskusijo o morebitnih spremembah in pogledih osmih od enajstih strank, ki se v vročem poletnem boju potegujejo za parlamentarne stolčke.

Pred skoraj prazno dvorano in nekaj novinarji, je v torek dopoldan na Fakulteti za družbene vede potekala okrogla miza Svobodne univerze, na kateri so bili prisotni Stranka Mira Cerarja s predstavnikom Milanom Brglezom, Socialni demokrati z aktualnim šolskim ministrom Jernejem Pikalom, Državljanska lista z Jako Šoba, Slovenska ljudska stranka s predstavnikom Janezom Tomšičem, Pozitivna Slovenija z Jožefom Kavtičnikom, Solidarnost z Marino Tavčar Kranjc, stranka Verjamem z Iztokom Prislanom ter Združena levica, v imenu katere je govoril Luka Omladič.

Predstavili so svoje poglede na univerzo in ideje, s katerimi bi njihova stranka urejala področje visokošolskega izobraževanja v prihodnjem mandatu. Poglejmo, ali so njihove ideje lahko tudi rešitve nastalih problemov, ki jih družba in študenti kot njen del, dnevno občutimo na lastni koži.

Začeti moramo pri začetku in tako, se je prvo vprašanje moderatorja Klemena Miklaviča nanašalo na predstave in pomen, ki ga posamezne stranke pripisujejo univerzi in kaj jim ta sploh pomeni. Večinski del predstavnikov je zagovarjal univerzo kot prostor izobraževanja, kritičnega mišljenja in predvsem institucije, ki proizvede dovolj inovacij potrebnih za izboljševanje tržnega gospodarstva. Po njihovi razlagi, bi si lahko predstavljali, da družba deluje v izoliranih sistemih, na eni strani izobraževanja, na drugi gospodarstva, med njima pa zeva velika luknja, v kateri se izgubijo izobraženi brezposelni mladi.

V luči argumentacije večine prisotnih strank, bi bilo mogoče le-to zapolniti samo, če bi se izobraževanje in njegovi produkti premaknili proti gospodarstvu in se mu široko razprli. Povzemanje tovrstnega diskurza, v vsakodnevni rabi med političnimi akterji, kaže na velike interese po profitu. To je med drugim opazno tudi v procesih zmanjševanja sredstev in dela, posvečenega predvsem raziskovalni dejavnosti podjetij preštevilnih tajkunskih lastnikov. S tem, se obremenitve raziskovalnega dela, ki so v siceršnji domeni ravno teh podjetij, prelagajo na utapljajočo univerzo.

Temu pojmovanju odnosov se je ostro uprl le predstavnik ZL, Luka Omladič, ki pravi, da je največja grožnja univerzi ravno to, da se postavlja v službo trga, namesto v službo družbe. Zaskrbelo ga je tudi večkrat slišano dojemanje univerze kot institucije za študente, saj v njihovi koaliciji dojemajo univerzo kot akademsko skupnost študentov in profesorjev, kateri je lastna določena mera notranje svobode. Postavljanje kogarkoli v službo česarkoli, je zanikanje bistva univerze, pravi. Marina Tavčar Kranjc iz Solidarnosti je poudarila, da univerza nastane kot spoznanje družbe o razvoju ter je vedno njena odslikava, družba v malem. Potemtakem, bi za uspešen razvoj potrebovali čim večji del izobraženega prebivalstva, kar pomeni tudi, čim bolj dostopno šolstvo. Med drugim smo slišali tudi modrovanje, kaj univerza ne sme biti in česa ne sme početi. Govori Janez Tomšič iz SLS:

(izjava se nahaja v posnetku)

Morda so v stranki SLS posvetili premalo pozornosti raziskovanju globljih vzrokov za falirane študente. Analize tega se posvečajo vprašanjem, v kakšnem socialnem položaju so in iz kakšnih družin prihajajo študenti, ki študija niso dokončali, zakaj si niso mogli pridobiti delovnih izkušenj in, zakaj je bil vpis na fakulteto, ki jih morda ne zanima, verjetno edina rešitev za pridobitev socialnih pravic v trenutnem sistemu naše države.

Pogovor je kaj kmalu odprl znano dilemo o kakovosti in množičnosti izobraževanja, pri kateri so se morali predstavniki opredeliti, če ter kako bi postavili kriterije, kdo lahko študira in komu ta pravica ne pripada, vsaj ne brezplačno. Najslikovitejše je odgovoril Jaka Šoba iz Državljanske liste:

(izjava se nahaja v posnetku)

Zaenkrat je najpomembnejši kriterij splošna matura, na akademijah pa še sprejemni izpiti. Le-te bi v SLS-u uvedli na vseh smereh ter tako prepustili določanje vpisnih pogojev vsakemu visokošolskemu zavodu posebej. Po njihovo je interes univerze, da dobi le najboljše učence. In če malo parafraziramo, lahko istočasno razberemo njihovo sporočilo sedanjim dijakom, naj se tekma za naziv najuspešnejšega, začne. Večanje neenakosti izhodiščnega položaja v družbi je dejstvo, ki postaja vse bolj pereče. Luka Omladič iz ZL tako komentira:

(izjava se nahaja v posnetku)

Še vedno smo ena redkih držav, ki nimamo zakonsko urejenega sistemskega financiranja visokega šolstva. Na protiustavnost takšne zakonske ureditve je že pred leti opozorilo Ustavno sodišče. Poleg tega je po evropskih analizah to področje še dodatno podhranjeno. Nedolgo nazaj je vlada visokemu šolstvu vzela še 7 milijonov evrov, medtem, ko je bil minister na dopustu. Ker je bil tudi sam udeleženec okrogle mize, je ponovno javno obsodil vladno potezo ter zagotovil, da do tega ne bo več prišlo.

Vprašanje finaciranja se je ves čas odpiralo, četudi ni bilo eksplicitno postavljeno. V Solidarnosti in Verjamem so zagovarjali javno in dostopno šolstvo. Iztok Prislan iz stranke Verjamem je bil izjemno odločen:

(izjava se nahaja v posnetku)

Predsednik Verjamem, Igor Šoltes je nedavno rekel, da je kljub zavedanju pomembnosti javne univerze, vendar za določene programe, ki jih ta ne bo pokrivala, pripravljeni ohranjati koncesije zasebnim zavodom.

Milan Brglez, iz Stranke Mira Cerarja pravi, da si v njihovi stranki prizadevajo rešiti ravno ta problem in jasno razmejiti med javnim in zasebnim izvajanjem vzgojne in izobraževalne dejavnosti, tudi na način urejenega sistemskega financiranja visokega šolstva.

V določeni obliki zagovarjajo šolnine, kljub temu bi pa imel vsak posameznik možnost enkrat brezplačno študirat, četudi bi bila oblika študija izredna. Ampak samo enkrat v življenju, dokler opravlja vse obveznosti redno. Program omenjene stranke je s svojim ohlapnim opisom točk, kar najbolj pripraven dokument za manipulacije, ki se skrivajo za opravičilom, da ni mogoče napisati nečesa, kar ne bo nujno uresničljivo. Odgovori predstavnika Stranke Mira Cerarja pa so ostajali enako nedoločni in niso potešili naše radovednosti, kaj želi, zaenkrat precej priljubljena stranka, narediti na področju visokega šolstva.

Velikokrat slišan Jernej Pikalo, SD, je bil jasen in sebi zvest, ko je rekel, da je njihova stranka za delni plačljivi študij. Pričakujemo lahko, da bo v primeru ponovnega opravljanja funkcije ministra za šolstvo, ponovno skušal uzakoniti omiljeno različico spornega predloga zakona o visokem šolstvu. Na drugem polu se ponovno nahaja ZL, ki ob zavedanju vdora tržnih odnosov, zagovarja brezplačno in vsem dostopno javno šolstvo.

Novosti na področju financiranja prinašata stranki SLS in DL, ki predlagata sistem vavčerjev. To so kuponi za brezplačni študij, ki ga vsak državljan dobi le enkrat in si z njim kupi pravico do študija. S tem kuponom lahko izbira med katerim koli visokošolskim zavodom, tako javnim kot zasebnim, stroške študija torej pokrije z vavčerjem. Fakultete bi bile na ta način postavljene v večje konkurenčne odnose, saj bi se potegovale za čimvečje število študentov, ali raje število unovčljivih vavčerjev. Tiste smeri, ki so množično obiskane, bi tako dobile še več denarja, manjši in manj zanimivi oddelki bi se najverjetneje postopoma zapirali. To bi seveda veljalo v primeru, da se popolnoma ukinejo javna sredstva, oziroma se jih preoblikuje v kupone. Smiselno je omeniti, da bi imela država, kot izdajalka vavčerjev, tudi pravico, da študentom, ki ne bi redno opravljali svojih obveznosti, izstavi račun v vrednosti tega vavčerja. S takšno potezo bi si zagotovila sredstva za krpanje proračunske luknje. Kot vemo, je ta trenutno kar problematična, saj prevladuje mnenje, da moramo varčevati prav na odhodkovni strani proračuna. Omenjeni predlagatelji kuponov razumejo kriterij konkurence kot glavni in edini relevantni motivator za zvišanje kakovosti programov visokega šolstva. Verjetno ni potrebno poudariti, da po tem kriteriju na suhem ostanejo fakultete, ki s svojimi programi ne servisirajo trga.

Na kakšen način nameravata stranki vpeljati vavčerje, nam ostaja neznanka. Predstavniki niso znali jasno artikulirati svojih stališč in jih tako predstaviti prisotnim. Na omizju so se večinoma trudili biti všečni, z nasmeški si prikimavali in na koncu dosegli konsenz, da med njihovimi programi vendarle ni večjih razlik. V naslednjem tednu bomo nujno slišali še veliko lepih besed in prizadevanj za javno dobro, za večjo stabilnost države in podobne politične floskule. Ob tem politični akterji na tihem pričakujejo, da ostanemo mirni ob poslušanju praznih besed, jih podpremo ter všečkamo. Vsekakor bo pisanje ali popravljanje predloga zakona najpomembnejša naloga tistega, ki bo izvoljen. In četudi za takrat, ne pričakujemo tako intenzivnega iskanja potrditve v javnosti, se lahko zanesemo vsaj na pravico do izražanja in postavljanja vprašanj, ki bodo hotela svoj odgovor.

 

Na omizju je prisostvovala Erika.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.