Rektorji kmalu direktorji?

Rektorji kmalu direktorji?

Oddaja
21. 3. 2014 - 15:00

Univerza ostaja na svojem položaju, ki vse bolj spominja na tehnokratsko korporacijo. Obenem se vse bolj spogleduje z dvema nevarnima obiskovalcema, s privatizacijo in komercializacijo. Naša ekipa je šla na teren, da bi še dodatno preučila in poizvedela več o dogajanju v visokošolskem prostoru. Znanja željni smo se tokrat udeležili kar treh okroglih miz. Vse so potekale v sredo, 19. marca, na različnih koncih Ljubljane.

Najprej smo obiskali Karierni dan za študente analitske sociologije na FDV-ju. Okrogla miza je nosila naslov »Kaj lahko jaz in fakulteta narediva, da izboljšava kvaliteto študija?«. Tam so svoje poglede na problematiko izpostavili izredni profesor dr. Samo Uhan, novinar in sociolog Luka Lukič, Bojana Mitrovič iz Studia Moderna ter Klemen Ploštajner.

Po nekaj uvodnih kritikah neučinkovitosti bolonjskega študija in Uhanovem »mea culpa maxima« opravičilu so se udeleženci konkretneje usmerili v problematiko zaposljivosti mladih družboslovcev ter njihovo soočanje s stigmatizacijo družbe, ki je dojeta kot poglavitni razlog za večino neugodnih razmer na področju visokega šolstva.

Ploštajner je tako imenovano generacijo Y označil kot preveč prilagodljivo in podredljivo, premalo kritično in ne dovolj angažirano, skratka, generacijo prešibkega človeškega kapitala, zaradi česar se pravzaprav ne čudi takšni razširjenosti negativnih etiket. Uhan je dodal, da pri družboslovnih študentih še najbolj pogreša ofenzivnost, s katero bi učinkoviteje predstavljali in zagovarjali svojo stroko ter jo sploh uspeli zadržati v svojih rokah. Po njegovem namreč vedno več naravoslovcev zaseda tista mesta, ki naj bi sicer bila primarno predvidena za družboslovce.

Udeleženci okrogle mize na kariernem dnevu so sicer nakazali, da se zavedajo marsikatere hibe univerze, od njene nefleksibilnosti do notranje razklanosti in neučinkovitosti, vendar konkretnih predlogov za izboljšanje situacije nismo slišali. Prav tako je bil odsoten izviren predlog glede tega, kaj naj bi študentje naredili, da bi izboljšali kvaliteto svojega študija, seveda z izjemo tega, da naj bi se potrudili izogniti negativnim stigmam družbe. Vendar gre za sistemski problem, ki bi zahteval precej radikalne reforme, ena prvih pa bi bila verjetno odprava bolonjskega študija.

Podobna tematika je bila obravnavana na javni debati – »Diploma v roki, študent na cesti«, organizirani s strani treh civilnih društev. O strukturni brezposelnosti mladih in vse večji prekarizaciji so govorili Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, Klara Otorepec, članica študentskega društva Iskra, ter Julij Borštnik in Gaber Aleš iz skupine Stvarnost.

Borštnik je podal grob pregled slovenske politike zaposlovanja zadnjih trideset let. V 80. letih je imela Slovenija polno zaposlenost, ki je temeljila na težki industriji. Po osamosvojitvi in vstopu na mednarodni trg sta v duhu privatizacije odpadla politika polne zaposlenosti in nadzor nad sredstvi, ki je prešel v zasebne roke. Da bi lahko lovili razmere na mednarodnem trgu, so slovenska podjetja povečala delovne obremenitve in začela odpuščati, kar je vodilo do strukturne brezposelnosti. Z vstopom v Evropsko unijo in odpravo restriktivne politike kreditov ter z njo povezane navidezne rasti se je kljub mnogim novim panogam trend strukturne brezposelnosti nadaljeval. Vse to je pripeljalo do današnje prekerne in podzaposlene situacije. Visoko šolstvo pa je postalo socialni azil za mlade in način odlaganja strukturne brezposelnosti v prihodnost.

Klara Otorepec je prepričana, da vsebinsko okleščeni izobraževalni programi in komodifikacija znanja privedejo do spremembe v načinu dojemanja izobraževanja. Izobrazba tako ni več univerzalna pravica v službi javnega, temveč je dojeta zgolj kot še ena izmed storitev. Izpostavila je problem ustanavljanja zasebnih visokošolskih zavodov iz javnega denarja. Odrekanje sredstev javnim ustanovam te prisili k iskanju alternativnih virov dohodka. Ti lahko prevzamejo obliko javno-zasebnih partnerstev, donatorskih sredstev s strani zasebnikov ter celo šolnin. O tem zgovorno priča tudi novi Zakon o visokem šolstvu, v katerem je predvideno, da bodo fakultete, ki bodo še posebej inovativne pri iskanju alternativnih virov, še dodatno finančno nagrajene.

Situacijo prekerno zaposlenih mladih ter njihovih življenjskih razmer pa je shematično predstavil Marko Funkl. Izpostavil je problem fiktivnih vpisov, ki dejansko prikrivajo realno število brezposelnih oseb:

(izjava se nahaja v posnetku)

Funkl težavo vidi predvsem v tem, da država nima sistemskega načrta, kako se lotiti zaposlovanja. Veliko je govora o aktivnih politikah zaposlovanja in ostalih ukrepih, vendar žal vedno ostane zgolj pri besedah. V sklopu jamstev za mlade ni bil od januarja 2013 do danes realiziran niti en konkreten ukrep. Prav tako smo lahko slišali oris položaja prekernih delavcev. Življenje iz meseca v mesec, nezagotovljeno delo za daljše časovno obdobje, neperspektivnost pri iskanju stanovanja ter gradnji družine so samo nekatere izmed tegob, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Pri tem je problematično, da država prekerne delavce ignorira, saj za sabo nimajo močne organizacije, ki bi jih povezala in zastopala:

(izjava se nahaja v posnetku)

Sklepamo lahko, da je torej prav organizirano povezovanje prekernih delavcev ključnega pomena za prihodnost. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da bo čedalje več ljudi živelo na robu revščine brez kakršnegakoli upanja in perspektive, študij pa bo v še večjem obsegu postal pribežališče nezaposljivih mladih.

Obiskali smo še zadnjo okroglo mizo, kjer so nastopili dr. Sašo Slaček, Tim Dobovšek in Jaša Lategano. Govorili so o konfliktih v produkciji znanja, kjer so celotno situacijo navezali na spremembe, ki jih prinaša predlog zakona o visokem šolstvu ali ZviS.

Po drugi svetovni vojni se je pojavil množični študij kot izborjena socialna pravica ljudstva. Med in mleko sta se za množice počasi izcedila in sta sedaj na razpolago le peščici finančne elite, ki si lahko privošči vsakršno izobrazbo za vsakršno ceno. Kriza, ki nas že nekaj časa spremlja, je pravzaprav lov na nove profite in akumulacijo kapitala na področjih, kjer ta še ni bil dokončno izkoriščen. Popravlja se na način rezanja pravic delavcev. Govorci okrogle mize so se strinjali, da se odrekamo zato, da se bomo jutri lahko odrekali še bolj. Ni logike. Ni nevtralnih ekonomskih zakonov. Je kriza sistema. Ekonomska kriza je namreč vedno tudi družbena kriza.

Spraševali smo se tudi o vlogi rektorja univerze kot branitelja institucije pred interesi, ki niso v splošnem dobrem ljudstva. Njegova vloga pa postaja vse bolj podobna menedžerski vlogi, ki jo označuje predvsem želja po samoodločanju o pravicah zaposlenih ter razpolaganju s sredstvi in močjo. Pritiske, s katerimi se sooča univerza, je komentiral Sašo Slaček:

(izjava se nahaja v posnetku)

Novi zakon predvideva, da bodo pedagogi in profesorji, ki sicer sodijo v javno službo in izvajajo javne storitve, poleg svoje plače prejemali še denarne spodbude za vsakega učenca, ki bo plačeval šolnino. To, kaj pomenijo finančne spodbude tudi v širšem kontekstu, je komentiral Jaša Lategano:

(izjava se nahaja v posnetku)

Problematizirati je treba tudi komercializacijo, ki se dogaja na univerzi. Ta producira znanje za blago, kadre za poceni delovno silo ter na drugi strani ponuja storitve za visoko ceno svojih odjemalcev, torej študentov. Komercializacija se kaže na zelo različnih področjih, od zmožnosti reproduciranja podatkov do uporabe prostorov namenjenih učenju. O komercializaciji je konkretno spregovoril Tim Dobovšek:

(izjava se nahaja v posnetku)

Širša strukturna organizacija univerze je tako vse bolj podobna korporativno-poslovnemu modelu delovanja. Ta sili k iskanju notranjih virov financiranja, kar pa v skrajni fazi privede do uvedbe šolnin in s tem do drugačnega dojemanja študentov. Od njih je odvisno finančno stanje institucije, zato se rahljajo pogoji za napredovanje, kar pa pomeni padec kvalitete izobraževalnega procesa. Korporativni model univerze pomeni tudi krepitev administrativnega kadra, ki skrbi za potrebno promocijo univerze in pridobivanje sredstev. Pedagoški kader mu postaja podrejen, kar se kaže tudi v porastu prekernih oblik zaposlitve med učitelji. Ob povečanju delovnih obveznosti ter večjih pritiskih na pedagoške delavce pa smo priča tudi izginjanju akademske svobode. Strah pred izgubo zaposlitve, ki na prekernega delavca preži na vsakem koraku, nujno privede do samocenzure. Učitelj tako izgubi vlogo producenta znanja in postane zgolj posredovalec nepovezanih in osiromašenih informacij. Znanje se tako reducira na komoditeto, študent pa iz razmišljujočega posameznika na produkt.

Debato so zaključili z mislijo, da ne moremo kar tako priklicati socialne države, saj je ta posledica dolgoletnih bojev za pravice, rezultat specifičnih zgodovinskih okoliščin. Realnost je razredni boj, ki bo jutri ostrejši, kot je danes, in četudi univerza v trenutnem stanju ne predstavlja radikalne sile, tudi sama ne more obstajati zunaj tega boja.

 

Prispevek so pripravili vajenci univerzitetne redakcije – Andrej, Tim in Erika.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.