Novice, ob katerih smo si v preteklih dnevih, če se zamejimo na domače kraje, krajšali čas in dvigali občutek naše moralne veličine, so bile tako rekoč gotovo nekako povezane s skorajšnjim samomorom finančnega ministra Dušana Mramorja. Samomorom? Potem ko je pred oči nravstvene javnosti priromala informacija, da je med letoma 2008 in 2013 kot dekan ekonomske fakultete v obliki dodatka za stalno pripravljenost prejel 45.000 evrov bruto, je ta ista nravstvena drhal tako rekoč v en glas sklenila, da je Mramor kreten in da se ga zatorej giljotinira.

Ko je nacionalni ekonomist številka ena po drznih bojih sam proti vsem navsezadnje ponotranjil krivdo in sklenil, da izvede hara-kiri, je njegovo roko tik pred raz-črevesenjem ustavila dvojica oseb. Eden je bil seveda njegov sensei Miro Cerar, ki je rekel, da mu po tem, ko si bo naluknjal drob, pač ne misli odrezati glave, drugi - nepričakovan kot omemba zelja v tej povedi - urednik levičarskega Kitajca Mladine - Grega Repovž. V na spletu objavljenem prispevku z naslovom Sprenevedanje o Mramorju nas je, krvi željno drhal, opozoril na zlovešči populizem sindikatov, na našo taktično zabitost in seveda na veliko zlo, pred katerim nas lahko ubrani le naš preljubi samomorilec.

Okaral je moralno nevestnost sindikatov, ki se zavedajo, da se dodatki izplačujejo po vseh prostranstvih javnega sektorja in pohvalil dobrega ministra katerega:

“... finančna politika v resnici stoji na realnih razmislekih, ne pa na neki trdi neoliberalni usmerjenosti v smislu Janeza Šušteršiča, skriti za lepimi gesli in prijaznim nastopom. Z drugimi besedami: lahko nam Mramor ni všeč, ne pomeni pa to, da ne ve, kaj dela.”



S tem se moram strinjati - politično in ekonomsko nasilje se vse prepogosto na vseh straneh oblači v moralne šeme. Človeku, ki ga ob vsej refleksiji vzrokov ter posledic svojih dejanj teh ni sram priznati in dejanja izvesti, vsekakor pripada določena mera spoštovanja. Vprašanje, če je Mramor res ta človek, je druga zgodba. Kar pa v nasprotju z Repovževimi besedami ne bi moglo biti bolj očitno, je ravno njegova trda neoliberalna usmerjenost, ki se nikakor ne izključuje z realnim premislekom in vprašanje, ki se nam zastavlja, je: “Kolikor je Mladina tisti tednik, v katerem je neoliberalizem največja psovka, odkod obramba prvega neoliberalca v državi s strani psa številka ena?”

Tu pride v obzir Repovževa taktična genialnost, ki jo bralci, katerih um je reguliran kot socialna država in Štefančičeva izvirnost v tvorjenju fraz, preprosto zgrešimo. Repovž nas brani pred gnusobo, hujšo od Mramorja, pred absolutnim zlom, kot pravi: “V tej situaciji so zastavki večji.” Morda upate na genialno argumentacijo, ki bi pokazala, da je le Mramor tisti, ki lahko iz notranjosti sistema, ala Oskar Schindler, obrani socialno državo, da je zadnji branik socializma in tako dalje … Žal slika le ni dovolj velika za tako izvirnost v nebulozah - razlog za Repovževo obrambo je plehkejši in, kot to očita sindikatom, … populističen. Poglejte in bodite presenečeni nad tem, kdo je Zlodej, ki nam zavlada, če izgubimo dušo … se oproščam …  Dušana.



“Rušenje Mramorja – v tej državi so se zgodile mnogo hujše stvari, a nihče ne zganja take moralne panike – je v resnici rušenje Mira Cerarja. Rušenje Cerarja je v resnici vzpostavljanje prostora za Janeza Janšo.”

In res, ko beremo zadnjo Mladino in vse tiste članke o fašizmu dobimo občutek, da fašizem v Evropi, kot pravi naslov Mekininega prispevka, že vlada, v Sloveniji, ki očitno za razvitim svetom zaostaja tudi v fašizmu, pa čakamo le še SDS. Repovževa velika pošast se tako izkaže za ponoven poskus uveljavljanja tiste lepe stare zamere, re-in-avguaracija starega in vsem znanega grešnega kozla, kup bedastih naslovnic in dolgočasnih člankov o nepotizmu in na koncu dokaz popolne retardiranosti politične refleksije.

Spomnimo se zgolj tistih najbolj bednih protestov, poimenovanih Slovenska vsesplošna vstaja, na kateri so se množice zbrale, da ob spremljavi vonja po moralnem iztrebku ves svoj gnev personalizirajo v eni osebi - Janši. Ta je v tistem trenutku propadel, mesto parlamentarne oblasti sta prevzela Bratuškina in nato Cerarjeva vlada, ki sta nadaljevali z isto politiko, ki jo je v žaljivem tonu postavil poraženec. S to razliko, da sta delegaciji, ki sta ga nasledila v vsem, kar je sam zgolj vpil tudi dejansko uspeli, saj osvoboditelj nacije ni dojel, da se znotraj oblastne strukture, ki ni utemeljena na suverenu, pač ne more vesti kot suveren, če želi tudi obstati.  

Da ne gre za problem konkretne osebe, pa naj sta to Janša in Šušterčič ali Cerar in Mramor, temveč za problem in vzroke splošne paradigme oblasti in ekonomije, misel, ki personalizira krivdo, nujno zgreši v celoti. In v tem oziru je res šlo za levi fašizem. Argumentacija, ki vzrok problemov enači s krivcem povzetim v podobi specifičnega konkretnega lika, ki v razmerju do idealnega reda oblasti predstavlja absolutno zunanjo entiteto, je pač inherentno fašistična. Fašizem in ressentiment sta namreč neodvisna od mesta, ki naj bi ga v političnem prostoru neka sila zavzela, temveč, nasprotno, v celoti vezana na tip diskurza, ki se ga ta sila poslužuje. Ta tip pa je govora o vpadu absolutnega zla iz prostora čiste zunanjosti. V tem oziru je imel Janša, ki je bil s tem mestom poenoten, takrat enkrat za spremembo popolnoma prav. Kar ne pomeni, da desnica in predvsem sam ne počne popolnoma istega.

Kar dela Repovž, je zgolj to, da ponovno daje podlago tej vrsti maščevalnosti in populizma, ki prvič popolnoma zgreši v analizi, drugič ne prinese rezultatov, ki so predpostavljeni kot želeni. Vse, kar si lahko od tovrstne taktične genialnosti navsezadnje obetamo, je, da se gestam, kot je preimenovanje treh levih umetnikov v Janeza Janšo, ponovno pripiše status blazne subverzivnosti.



Da to v levem prostoru, ki itak ne počne drugega kot masturbira na svoje sovraštvo do Janše, ni blazno izvirno, vsekakor pa ne subverzivno, meni Matija Jan.