Podgane versus miške

Dobrodošli na robu. Danes imamo posebno soočenje repatih in zobatih žverc. V levem kotu sedi klasično nagravžna podgana v desnem kotu pa imamo miško, miša –belega z rdečimi očki. Načeloma se je skozi zgodovino smatralo, da sta obe varijanti škodljivi slično hudiču, deloma tudi zato, ker sta izvajali hude pohode kuge in težili pobožnim ljudem. Prisotne so tako v pravljici, kot v policijski terminologiji: prav verjetno se par malih ali velikih različic skriva tudi v vaši kikli. Podgana skoči v lonec in toliko časa plava, da se iz mleka napravi skuta ali puter ali kaj, in pride ven kot prava mamojebačica. Miške, tiste bele, se skrivajo v očeh alkoholikov, ponoči mulariji kradejo zobe in baje plešejo, ko mačke ni doma. 

A jebiga, ni vse pravljica. Miškam se je v dobi filmov začel rolat drugačen film kot podganam. Te so v pamtenju zgodovine ostale v svoji ortodoksni kloaki črnine, smrada in dlak. Iz ekranizacij, stripov in drugih produktov človeških umotvorov se nam še vedno režijo mali in ostri zobje direktno iz nepredirne teme. Človečnjaki so torej v svoji simbolni mitologiji jasno označili podgano kot nekaj, s čimer nimaš kaj, lahko jo le ubiješ. 

Miškam se je po drugi strani godilo drugače. Mala, včasih tudi parafrizirano židovska, se je nekako 'pobondala' z človekom – Jerry kot ultimativen mišek, Miki the Walt Disney Miška. Dobila je celo košček sira, ki je človeški simbol (ker valjda miši žrejo pač vse) podoben Tri-tonovi vilčki, Čarovničini paličici, Arturjevem meču, itd. Še huje; miše so ukradli naravi in začeli proizvajati na njih poskuse, sploh pa se je za vse to testiranje zvedelo ravno takrat, ko so bile miše v polnem imaginarnem zaletu v človeških medijih. In so še zdaj tudi drugje, kot bomo videli naprej. 

Z podganami je bilo drugače. Zmeraj so se morale bedno, po vogalih in kanalih, vlačiti po zobeh tožilcev in preganjalcev. Stiskale so se v črne, potuhnjene gruče, neizpostavljene beli mišji svetlobi jasnega medijskega sonca. V vlažnih kleteh so škrtale svoje subverzivne metode in sčasoma so pričele najedat koščke demokr.....pardon, sirčka, in na pozicijah so pričele tudi vztrajati. 

Tako so inkorporirane miške, v službi in zastavi filmske industrije, imidž-arstva in običnega pohlepa začele zahajati v imenu zgoraj omenjenih v podganarske loge. Seveda ne pit in fukat, pač pa težit in razglašat edino kao možno varijanto, da se je treba bondat s človečnjaki. Podgane pa so črne, in take so bile tudi v misli in v humorju. Ker so dolgo čakale dan, in ga še čakajo, podganam srce ne obne kar tam en vetrić: za šalo spravijo miške v kako luknjo, kjer jim pokažejo svojstven imaginarij, ki je normalno manj zatežen, definitivno pa bolj buren in dober za srce. Miškam seveda ni nič jasno, in v primeru, ko jih je dosti na kupu, hitro obrnejo repke proti svetlobi. Podgane pa ga feštajo dalje...

Razlike med podganami in miškami so se takrat, kot smo ugotovili, začele, potem pa krenile na trnovo pot vztrajnega dizkurza. Za šalo poglejte guglane rezultate različnih vnosov npr.: »rat character« in »mouse character« in kaj hitro se vidi, koga imajo človečnjaki bolj radi. Zato so podgane na udaru. Pripravljene, ker baje bele miške prihajajo.