SVET TEČE NA BLIŽNJI VZHOD, A KAM TEČE VINO?

Dobro je življenje prijeti za roge, ali drugače rečeno, življenje fukati iz prave strani. Že od vrlih aristotelskih časov naprej se šteje za vrlino, če dobro živiš svoje življenje. Ponavadi se, če je kdo nesrečen, le-to pripisuje njemu in njegovi neumnosti. Seveda za to ni kriv pohlep dotičnega ali njegovega bližnjega; zato ni kriv ne svet ne kriva pravila prefriganih kapitalo – holderjev in holdingov. Lahko bi parafrizirali Kričečega Kardelja, da »si človek nesrečo ustvari sam«, a kaj bi to razlagali človeku v najbolj dostojni in pošteni družbeni obliki – liberalni kapitalizem + predstavniška demokracija.

Če že, tako oblast, venomer živimo v najbolj pravičnem sistemu, je seveda smotrno, da si srečo iščemo sami. V iskanju svoje lastne sreče bomo še enkrat parafrizirali še enega padalca zgodovine, Bakunina, ki je prijavil, da je cerkev in gostilna isti kurac. Sicer je bradati stric govoril bolj o lovljenju duš na limanice, a gledano s strani boemstva in Baudelaire [bodler] –jevega drogiranja, je nekaj treba izbrati. Izbira je sicer jasnain bistra, kakor umirajoča kapljica na brajdi – nahajamo se v mesecu imenovanem vinotok – kjer je zavdano vladati kapljici, kapljica pa potlej vlada nam. Čisto prav.

Je pa že tako, da si v najbolj poštenem in ljudskem družbenem sistemu Dobri Beli Možje iz zahoda in njih priskledniki brusijo bajonete in zobe, ker se pripravljajo popotovanje do Jeruzalema v znamenju križa in mednarodnega kriminala. V tem postopku je treba pravilno oprati potrošnikove možgane na 90-ih stopinjah in mu predlagati dokaze o hudičevosti in pokvarjenosti, o zostalosti in primitivnosti vsega, kar ni Zahodno. Zato je opljuvan ne samo vsak kvazi terorist, ampak tudi vsak prebivalec bližnjega nam vzhoda, prebivalec, ki je v stoletjih vedno samo najebal, ali v smislu kapitala, ali pač vere.

Zato si bomo v današnjem narobljenju prečitali staro, mnogo staro pesmico o vinu, ki jo je napisal mojster Omar Khajam, okoli dobrih tisoč let nazaj, medtem ko je problematiziral kvadraturo kocke. Takrat so se Dobri Beli Možje v evropi ukvarjali predvsem s pismenostjo; jedli so z rokami in oplajali predporočne device iz bližnjih vasi. Tudi dandanes ni precej boljše; fevdalce imamo še vedno, pesmi o vinu pa imajo tako slabo strukturo, rimo in melodijo, da tudi šmarnica ne pomaga. Zato si bomo, kot nekoč renesančniki, pomagali s starimi arabskimi mojstri, za naše čiste boemske namene: s pesmijo. Takole gre:

zmernost je najboljša v vsem razen v vinu,

vino pa je najboljše iz rok spogledljivih

lepotic;

opojnost, ne omejenost, odpadništvo sta

najboljša -

od vsega med nebom in zemljo je požirek vina

najboljši.

raje požirek starega vina kot novo cesarstvo,

lahko s katerekoli poti, ne pa z vinske;

zadnje vino je stokrat boljše od Feridunovega

trona,

glineni pokrov vinskega soda je boljši od

Kaikhosrauovega kraljestva.

piti vino in biti v družbi dobrih kompanjonov

je boljše kot asketska hipokrizija;

če sta ljubimec in pivec prekleta,

ne bo nihče ugledal obličja nebes.

prijatelj, poslušaj, kajti po resnici povem,

drži se rdečega vina in srebrnega bistva;

kdorkoli že je ustvaril ta svet, ne more mu biti

manj mar

za tvoje brke in za mojo brado.

kako dolgo, fant, boš še klepetal o petih

čustvih in štirih elementih?

mar je pomembno, če je uganka ena ali jih je

sto tisoč?

prah smo, zabrenkaj na harfo, fant.

zrak smo, prinesi vina, fant.

vstal bom in se posvetil svetlemu vinu,

dokler si ne obarvam lic rdeče kot jagoda;

kakor v sanjah bom klofnil razum

po obrazu, z vinom v roki.