Vilharjeva cesta

Se nahaja takoj severno od glavne železniške postaje. Dolga je dalj kot kilometer in poteka zgolj od zahoda do vzhoda in  obratno in je navadna dvopasovnica z enim semaforjem na sredini in enim na koncu ulice oziroma začetku Savskega naselja.

Ne bomo skrivali dejstva, po komu je ta ulica poimenovana, ker je tudi on kriv da poslušamo to škripanje tam zadaj. Ime tega človeka je Miroslav Vilhar, ki je bil okoli leta 1848 napreden nacionalist, politik in še z Levstikom sta cajtnge furala. V prostem in poklicnem času pa si je mojster vzel privilegij, da kakšno pesem napiše. Tako so nekatere slavnejše že kar ponarodele: Po jezeru bliz Triglava, Na goro, na goro, na strme vrhe, Rožic ne bom trgala (Planinarica), Lipa zelenela je, Pijmo ga, pijmo, dokler živimo, ki je ‘napitnica’, kar se verjetno poje preden se pije. Ker pa zdaj še ne pijemo, ker čakamo Majdo, in ker smo na kratkem z živci in z potrpežljivostjo, bomo prešaltali na urbanejše tune. 

Tako. Poleg častitljive teže ob vsem kar je lipavega in slovenskega, pa Vilharjeva nudi kar nekaj zanimivih kotičkov za modernega popotnika sleš opazovalca.

Kot najstnik pomni avtor tehle besed trenutke med kros-over potovanji z vlakom po Sloveniji, naprimer iz Tolmina v Novo mesto, ali iz Maribora na obalo, Mknž ali Kranj. Takrat si intergalaktični popotnik po Sloveniji lahko oddahne na bližnjem nam Vilharjevem Navju. Tam so pokopane dobromisleče glave velikih prednikov, čeprav bojda v stari špiki pomeni ‘navje’ britof za umrle otroke, kar je kar žalostna reč. Navje pa navkljub morfoidni kulturi ponuja fajno strehico, ki pride prav, ko se nimaš kam dat za pol ure, ali ko globoko ponoči nimaš kam pravkar upecano žrtvo peljat, ali ko se spraviš pit, v mali ali večji družbi.

Podnevi pa ulica spretno povezuje dve žilnici ljubljanski; Dunajsko in Šmartinsko - promet je sicer miren. Na severnozahodnih fasadah nekih firm je takoimenovana ‘stena, kjer se kregajo’, kjer gre ponavadi za izmenjavajoče se A v O s svastiko in drugim križevjem.

Vilharjeva še nima razvite zabavne industrije, torej nima lokalov; ima pa dve znameniti, urbanistično gledano avanturistični zgradbi, ena je seveda pisano-sadna-torta-bela Skakalnica, druga pa je ime dobila po staroveški situli, bakreni popisani posodi, kamor so živi dajali mrtve v pepelu. In tako tudi izgleda.

Summa summarum: Vilharjeva cesta je človeku neškodljiva ulica, če odmislimo jumbo plakate. Prej neomenjeni severni park je v redu destinacija za polagat kosti na les, in ni poraščen z zahrbtno kriminalistično službo. Navkljub vsemu dobromislečemu pa je Vilharjevo najbolje prečiti kar v avtu. Ki ga nima Biga.